Jedro

Neobičajnost načina ali oblike prejema izpolnitve lahko predstavlja zgolj domnevno bazo za domnevo obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti v smislu domneve iz 1. točke 3. odst. 272. člena ZFPPIPP. Domneva objektivnega elementa izpodbojnosti je predpisana v 1. točki 1. odst. 272. člena ZFPPIPP, dejanske predpostavke, na podlagi katerih pa je to domnevo mogoče izpodbiti, pa v 2. odst. istega člena. Relevantna dejanska okoliščina domnevne baze za navedeno zakonsko domnevo, oziroma za izpodbijanje te domneve, pa se nanaša le na časovni okvir, v katerem je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ne pa na sam način izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika. Upnik, čigar dejanje se izpodbija skladno z 2. odst. 272. člena ZFPPIPP, navedeno zakonsko domnevo lahko izpodbije, če dokaže, da je svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Način izpolnitve obveznosti v tem smislu ni relevantna okoliščina.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni a) v 2. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: “V razmerju med stečajnim tožnikom L , d.d., - v stečaju, in tožencem K G Z z. o. o., se razveljavi: - prodaja blaga in učinek prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 114953 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 26. 11. 2008 po dokumentu št. 887, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu(ih) št.: ..., v skupnem znesku 547,52 EUR.

Toženec je dolžan v 15 dneh vrniti tožniku naslednje stvari tako, da jih izroči stečajnemu upravitelju: - prejete po rn. št. ...: koda 2360104 HO-1500 DEM HACCP – 1 kos Če toženec ne vrne navedenih stvari, mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN S156 3300 0000 3290 328 denarno protivrednost stvari: - za stvari prejete po rn. št. ...: za kodo 2360104 HO-1500 DEM HACCP 3.196,78 EUR/kos (skupaj 3.196,78 EUR za 1 kos), vendar največ do vrednosti medsebojne(iz) kompenzacij(e) 547,52 EUR“.

b) odločitev o stroških postopka pa tako, da je tožeča stranka dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 8,80 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo izpodbijala več pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Sodišča je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev učinka treh denarnih nakazil toženi stranki in zahtevek na plačilo denarnega zneska 1.953,78 EUR (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer v delu, ki se nanaša na razveljavitev prodaje blaga in učinka prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 114953 in učinek nadomestne izpolnitve izplačila s kompenzacijo dne 26. 11. 2008, s čimer je toženec prejel plačilo v znesku 547,52 EUR ter zahtevek na vrnitev stvari oziroma plačilo zneska 547,52 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Glede stroškov postopka je sodišče toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 36,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožena stranka zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe. Uveljavljala je razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, pravdne stroške pa naloži v plačilo tožeči stranki, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo določbe 271. in 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkov zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. list RS, št. 126/07-52/10 – v nadaljevanju ZPPPIPP), ki urejajo pogoje za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in zakonske domneve o obstoju teh pogojev. V okviru dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano, pa je ugotovilo, da je tožeča stranka v daljšem obdobju pred izpodbijanimi dejanji svoje obveznosti poravnavala z večmesečno zamudo. Na osnovi te ugotovitve je prvostopenjsko sodišče sklepalo na običajen rok izpolnitve obveznosti med strankama pri izpodbijanih denarnih izplačilih. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo iz 1. točke 1. odst. 272. člena ZFPPIPP, v posledici česar je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Ta del prvostopenjske sodbe (1. točka izreka) ni izpodbijan s strani tožeče stranke.

6. Glede izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe, pa je sodišče prve stopnje na obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti sklepalo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka izpodbijani kompenzaciji ni ugovarjala v smeri, da je bil tudi način plačila s kompenzacijo običajen način plačevanja med strankama, s čimer ni izpodbijala objektivnega elementa izpodbojnosti. Takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno. Neobičajnost načina ali oblike prejema izpolnitve lahko predstavlja zgolj domnevno bazo za domnevo obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti v smislu domneve iz 1. točke 3. odst. 272. člena ZFPPIPP. Domneva objektivnega elementa izpodbojnosti je predpisana v 1. točki 1. odst. 272. člena ZFPPIPP, dejanske predpostavke, na podlagi katerih pa je to domnevo mogoče izpodbiti, pa v 2. odst. istega člena. Relevantna dejanska okoliščina domnevne baze za navedeno zakonsko domnevo, oziroma za izpodbijanje te domneve, pa se nanaša le na časovni okvir, v katerem je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ne pa na sam način izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika. Upnik, čigar dejanje se izpodbija skladno z 2. odst. 272. člena ZFPPIPP, navedeno zakonsko domnevo lahko izpodbije, če dokaže, da je svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Način izpolnitve obveznosti v tem smislu ni relevantna okoliščina.

7. Ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče v okviru dejanskih ugotovitev ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama uveljavljen kot običajen rok izpolnitve obveznosti z večmesečno zamudo, bi tožeča stranka glede spornega izpodbijanega dejanja nadomestne izpolnitve in medsebojne kompenzacije objektivni element izpodbojnosti lahko utemeljevala le v kolikor bi zatrjevala in dokazala, da pravni posel, iz katerega je izvirala obveznost stečajnega dolžnika, ni posel enakih značilnosti, kot so bili posli, glede katerih se nanaša dejanska ugotovitev o običajnem roku plačila, oziroma v kolikor bi šlo za prekoračitev tako uveljavljenega običajnega roka plačila. Takšnih trditev tožeča stranka ni ponujala, iz samih navedb tožeče stranke pa je razvidno, da je bil račun št. 114953 datiran z dnem 04. 11. 2008, medtem ko je bila sama izpodbijana kompenzacija izvedena 26. 11. 2008, torej komaj 22 dni po izstavitvi računa.

8. Ker je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti na podlagi ugotovitev o neobičajnem načinu izpolnitve obveznosti tožeče stranke, je prvostopenjsko sodišče upoštevaje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerih je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo iz 1. točke 1. odst. 272. člena ZFPPIPP, ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo zaradi neizkazanega obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti dejanja stečajnega dolžnika (4. alineja 358. člena ZPP).

9. V posledici spremembe izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka in sicer tako, da je tožeči stranki naložilo povrnitev s strani prvostopenjskega sodišča priznanih stroškov tožene stranke (8,80 EUR). Pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila.