Iz izvidov urgentnih zdravnikov ne izhaja, da bi bili otroci žrtve nasilja. V teh izvidih so navedbe otrok, da jih je tepla oziroma udarila babica, vendar jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi njihove neprepričljivosti in ostalih navedb otrok, kot npr. takrat sedemletne B. B., da ne ve, kam jo je babica udarjala, da ji je pri babici v redu in da je ni strah, ter ob hkratni ugotovitvi obeh zdravnikov, ki sta opravila preglede otrok, da ni mogoče ugotoviti nobenih poškodb oziroma modric, ni mogoče šteti kot dokaz nasilja.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog, da se nasprotni udeleženki za obdobje 12 mesecev prepove približevati njegovim otrokom1 mld. A. A., mld. B. B. in mld. C. C., na njihovem domačem naslovu ter Osnovni šoli D. ter Vrtcu E., na krajšo razdaljo od 200 metrov ter prepove navezovati stike z otroki preko telefona, aplikaciji Facebook, Viber in podobnih, ter vsakršno navezovanje stikov na daljavo tudi preko tretjih oseb.
2.Predlagatelj s pritožbo zoper takšno odločitev uveljavlja pritožbena razloga kršitve materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu ugodi in nasprotni udeleženki izreče predlagani ukrep približevanja otrokom. Navaja, da je bil v drugi polovici maja v F.in da ni prejel nobenega vabila na narok. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj kljub fotografijam lahkih telesnih poškodb mladoletnih otrok, izvidom zdravnikov in obvestil policije pristojnemu CSD ni prepoznalo, da se nad otroci izvaja tako fizično kot psihično nasilje. Sodišče je verjelo nasprotni udeleženki na besedo, ni pa raziskovalo in pojasnilo, od kod telesne poškodbe mladoletnih otrok in njihova duševna stiska. Delavke CSD in pedagoške delavke otrok potrjujejo navedbe predlagatelja, da mladoletni otroci večino svojega časa, po zaključku šole in vrtca, preživijo z nasprotno udeleženko, saj naj bi njihova mati delala dve službi. To dejstvo je indic, da so mladoletni otroci bili poškodovani v času bivanja z nasprotno udeleženko. Že v pripravljalni vlogi je navedel, da se je zglasil na CSD, kjer so mu v razgovoru povedali, da so se srečali z otroki in da je mld. A. A. povedal, da ga je babica enkrat udarila po riti in enkrat s krpo, mld. B. B. pa je molčala. Izjavo enega otroka in molčečnost drugega bi moralo sodišče ob upoštevanju listinskih dokazov vzeti kot "žlahten" dokaz. Nasprotna udeleženka je sodišče zavedla, da ne konzumira alkohola, kar bi se hitro izkazalo za neresnico, če bi sodišče videlo posnetke in fotografije, ki jih hrani. Otroci bi morali biti nagrajeni, ker so si upali povedati resnico tudi tujim ljudem.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Nasilje v družini je prepovedano (prvi odstavek 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ZPND), varstvo žrtve pa je pomembna vrednota, ki jo pravni red varuje z različnimi sredstvi. Eno od njih je varstvo po določbah ZPND, katerih namen je, da v nujnem in hitrem postopku s preprečitvijo in zaustavitvijo nasilnih dejanj zagotovijo varstvo žrtvi družinskega nasilja. Poseg države v družinsko skupnost je pogojevan z ugotovitvijo nasilnih ravnanj. Ker nepotrebni posegi ogrožajo zasebnost posameznika in lahko pomenijo hud poseg v družinsko življenje, nobenega ukrepa po ZPND ni mogoče izreči, če ni do stopnje verjetnosti izkazano nasilje v družini v smislu 3. člena ZPND.
5.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zaključilo, da predlagatelj niti s stopnjo verjetnosti ni izkazal zatrjevanega obstoja nasilnih ravnanj nasprotne udeleženke nad njegovimi otroki. Svoje dejanske trditve o nasilju nasprotne udeleženke je dokazoval s svojim zaslišanjem, vendar pa prvostopenjsko sodišče tega dokaza ni moglo izvesti, saj se naroka za glavno obravnavo, ki se je vršil 5. 6. 2026, ni udeležil, čeprav je bil na narok pravilno vabljen, svoje odsotnosti pa ni opravičil. Pritožbena trditev, da ni prejel vabila na narok, ni utemeljena. Iz vročilnice o vročitvi vabila na narok, ki je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND) izhaja, da je bilo predlagatelju vabilo na narok vročeno 14. maja 2026.
6.Predloženi listinski dokazi pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne izkazujejo verjetnost obstoja nasilja nasprotne udeleženke, ki je kakršnokoli nasilje nad otroki povsem zanikala. Tako pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da iz izvidov urgentnih zdravnikov Zdravstvenega doma G. in Splošne bolnišnice G., z dne 20. 3. 2026, ne izhaja, da bi bili otroci žrtve nasilja. V teh izvidih so navedbe otrok, da jih je tepla oziroma udarila babica, vendar jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi njihove neprepričljivosti in ostalih navedb otrok, kot npr. takrat sedemletne B. B., da ne ve, kam jo je babica udarjala, da ji je pri babici v redu in da je ni strah, ter ob hkratni ugotovitvi obeh zdravnikov, ki sta opravila preglede otrok, da ni mogoče ugotoviti nobenih poškodb oziroma modric, ni mogoče šteti kot dokaz nasilja.
7.Tudi iz predlogu priložene fotografije, za katere predlagatelj zatrjuje, da so nastale junija 2025 in s katerimi naj bi očitno izkazoval preteklo babičino nasilje, ne izhaja, da bi bile modrice posledica nasilja nad otroki, ne pa denimo za običajne modrice, ki otrokom nastanejo pri igri.
8.Da naj bi bili otroci žrtve nasilja, pa ne izhaja niti iz razgovora mld. A. A. in mld. B. B. s strokovnima delavkama CSD. Iz zapisa omenjenega CSD ne izhaja, da naj bi B. B. o nasilju molčala, kot predlagatelj navaja v pritožbi, ampak je vsakršno nasilje s strani babice zanikala. Osemletni A. A. pa je povedal, da ga je babica enkrat udarila po riti in enkrat s krpo. Iz omenjenega zapisa CSD še izhaja, da je bil opravljen tudi razgovor z nasprotno udeleženko in materjo otrok, ki sta vsakršno nasilje nad otrokoma zanikali. Iz zapisa še izhaja, da CSD na podlagi vseh zbranih informacij ne ugotavlja takšne ogroženosti mladoletnih otrok, da bi bilo potrebno ukrepanje.
9.Ob odločnem zanikanju nasprotne udeleženke vsakršnih nasilnih dejanj nad otroki, njeni navedbi, da je ta postopek namenjen zgolj njenemu ustrahovanju in ustrahovanju njene hčerke, da je predlagatelj tisti, ki je izvajal nasilje nad materjo otrok, njeno hčerko, da je bil zoper njega že večkrat izrečen ukrep prepovedi približevanja, da je bil tekom postopka tudi obsojen pred sodiščem zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika, KZ-1 (sodba Okrožnega sodišča .... I K 000/2022 z dne 18. 5. 2026), navedbi, da je predlagatelj že v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem .... II N 0000/2022 nasprotni udeleženki in njeni hčerki, materi otrok, očital nasilje nad njimi, pa niti izvedenka niti CSD in strokovne delavke X. niso opazile nikakršnih indicev, ki bi kazali na nasilje2, in kar je za odločitev bistveno, ob zaključku, da predlagatelj nasilja nasprotne udeleženke nad otroki ni verjetno izkazal, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predlagateljevega predloga.
10.Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).
-------------------------------
1Nasprotna udeleženka je njihova babica.
2Vseh teh navedb predlagatelj ni (argumentirano) zanikal, izkazane pa so tudi z listinskimi dokazi, ki jih je predložila nasprotna udeleženka.