Jedro

Ni predvidena izdaja posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, ampak je takšna prepoved posledica, ki po zakonu sledi, če je podan kateri izmed dejanskih stanov, ki so opredeljeni v 42. členu ZZSDT. V primeru negativnega akcesornega akta je potrebna tudi polna obrazložitev o tem, ki jo je treba podati v obrazložitvi negativne zbirne odločbe. Toženka se torej ne more zgolj sklicevati, da Zavod soglasja ni podal, ampak mora v takšnem primeru v izpodbijani odločbi obrazložiti dejanske in pravne razloge, ki narekujejo zavrnitev soglasja. V obrazložitvi izdane odločbe mora toženka odločitev utemeljiti z dejanskega in pravnega vidika, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, pri čemer se mora opredeliti do pomena navedb, ki jih je v postopku podala stranka.

Če je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni več mogoče izdati, kar velja tudi za začasno odredbo po tretjem odstavku navedene določbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Izola, št. 214-306/2018/13 z dne 23. 5. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo, navedeno v izreku (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je Upravna enota Izola (v nadaljevanju toženka) odločila, da se podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji za tožnika, državljana Republike Kosovo, zavrne (1. točka izreka) in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka 11. 4. 2018 prejela vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (v nadaljevanju enotno dovoljenje) za tožnika na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Toženka citira določbe tretjega odstavka 33. člena, prvega odstavka 36. člena, drugega odstavka 37. člena in četrtega odstavka 37a. člena tega zakona in pojasnjuje, da je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) zaprosila za soglasje k enotnemu dovoljenju. Prejela je, kot navaja, upravni akt Zavoda, št. 20180010969 z dne 18. 4. 2018, iz katerega je razvidno, da se soglasje za namen podaljšanja zaposlitve za tožnika ne izda. V obrazložitvi se je Zavod skliceval na četrti odstavek 12. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) ter navedel, da so v 42. členu ZZSDT taksativno našteti pogoji, kdaj je delodajalcu, tujemu delodajalcu, delodajalcu iz prvega odstavka 35. člena ZZSDT ali naročniku dela prepovedano zaposlovanje in delo tujcev oziroma izvajanje storitev. Nadalje je navedel, da je bilo pri pregledu vloge ugotovljeno, da je bila tožniku v skladu z določbami 1. točke prvega odstavka 42. člena ZZSDT izdana oziroma izrečena globa za prekršek št. 8000077102, ki je postala pravnomočna 21. 3. 2017. Tožniku je prepovedano zaposlovanje za obdobje dveh let od pravnomočnosti odločbe, to je od 22. 3. 2017 do 21. 3. 2019, zato izdaja soglasja ni možna.

3. Toženka je z dopisom z dne 19. 4. 2018 tožnika seznanila z navedenim in ga pozvala, da se opredeli do ugotovitev upravnega organa. Dne 16. 5. 2018 je prejela izjavo tožnika, da ni prejel odločbe, na podlagi katere bi mu bilo prepovedano zaposlovanje za obdobje dveh let od pravnomočnosti, prejel je le plačilni nalog in globo tudi takoj plačal, zato prosi, da se mu sporoči številka morebitne odločbe, zaradi katere mu soglasje ni bilo izdano. Zavod je na to 17. 5. 2018 odgovoril, da sam ni izdal odločbe o prepovedi opravljanja dela; da ima sklenjen protokol o izmenjavi podatkov o kršitvah dela in zaposlovanja na črno na podlagi tretjega odstavka 49. člena ZZSDT, podatki se pošiljajo avtomatsko; da naj se za odločbo toženka oziroma tožnik obrne na organ, ki je plačilni nalog izdal; da je bil v času reševanja vloge podatek o kršitvi zaveden v sistemu, zato izdaja soglasja ni možna. Po navedenem toženka ugotavlja, da tožniku ni bilo izdano soglasje in da niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za podaljšanje enotnega dovoljenja, zato je odločila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo sprožil upravni spor. Toži zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi tožnik poudarja, da je izpodbijana odločba t.i. zbirna odločba, ki jo izda toženka s sodelovanjem Zavoda. Pri izdaji odločbe mora toženka v ugotovitvenem postopku, v katerem so stranki zagotovljena vsa procesna jamstva, ugotoviti vsa za odločitev pomembna dejstva, določiti pomen upoštevnih predpisov in utemeljiti svojo odločitev. Če Zavod potrditve ne da (negativni akcesorni akt), toženka sicer ne more izdati za stranko pozitivne odločbe, vendar mora v obrazložitvi negativne zbirne odločbe navesti razloge in dati stranki možnost, da se do ugotovitev opredeli. Zavod v aktu, s katerim ni podal soglasja, navaja, da je tožniku prepovedano zaposlovanje za obdobje dveh let, kar ne drži. Tožniku ni bila izdana odločba o prepovedi zaposlovanja za obdobje dveh let od pravnomočnosti, prejel je le plačilni nalog z dne 10. 3. 2017 in na kraju prekrška plačal polovico izrečene globe. Prepoved dela bi lahko učinkovala le, če bi mu bil izdan konkretni posamični akt o prepovedi zaposlovanja. Toženka ni v zadostni meri ugotovila dejanskega stanja. Prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja je zavrnila izključno zato, ker Zavod ni podal soglasja. Iz drugega odstavka 37. člena ZTuj-2 izhaja, da takšno soglasje ni vedno nujno potrebno, enako izhaja tudi iz drugega odstavka 12. člena ZZSDT. Zakaj in na kateri pravni podlagi je v obravnavanem primeru soglasje Zavoda potrebno, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Sicer pa bi moral Zavod pri izdaji soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca pri istem delodajalcu in na istem delovnem mestu, za kar gre v zadevi, ugotavljati le, ali so izpolnjeni pogoji iz specialne določbe, to je prvega odstavka 18. člena ZZSDT. Tožnik ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas dveh let in izpolnjuje vse pogoje iz 18. člena ZZSDT, ki jih Zavod v aktu z dne 18. 4. 2018 sploh ni presojal, ampak je odločitev napačno oprl na četrti odstavek 12. člena ZZSDT. Tožnik - kot že v upravnem postopku - dodaja, da je 15. 11. 2017, torej v času, ko naj bi veljal ukrep prepovedi dela, od toženke prejel pisno odobritev zamenjave delodajalca, h kateri je Zavod 27. 10. 2017 tudi podal soglasje. V dokaz svojih navedb prilaga izpodbijano odločbo, dopis toženke z dne 19. 4. 2018, svoj dopis oziroma izjavo z dne 16. 5. 2018, plačilni nalog, št. 65243 z dne 10. 3. 2017, in pisno odobritev toženke z dne 15. 11. 2017. 6. Hkrati s tožbo je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe, pri čemer se sklicuje na določbo tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da mu je bilo 11. 4. 2018 izdano potrdilo o vloženi prošnji za podaljšanje oziroma izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, na podlagi katerega mu je po drugem odstavku 60. člena ZTuj-2 do pravnomočne odločitve omogočeno zakonito bivanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), kjer pa kljub sklenjeni pogodbi ne more zakonito delati. V času čakanja na odločitev sodišča in upravnega organa tako ne more zakonito pridobivati sredstev za preživljanje sebe ter svojih staršev in dekleta, ki živijo na Kosovu. Tam tudi nima zaposlitve in bo zato ogroženo preživljanje tožnika in njegove družine. V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek pa ne bo več izpolnjeval pogoja neprekinjene prijave v obvezna socialna zavarovanja iz 2. alineje prvega odstavka 18. člena ZZSDT. Ker bi tožniku nastala nepopravljiva škoda (odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično odjava iz obveznega socialnega zavarovanja, pomanjkanje sredstev za preživljanje), toženki pa ne bi nastala nobena škoda niti ne bi bila prizadeta javna korist, kvečjemu bi država imela korist od plačevanja davkov in prispevkov, tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj odloči, da se podaljša enotno dovoljenje za tožnika do pravnomočne upravne odločbe upravnega organa. Prilaga potrdilo z dne 11. 4. 2018 ter pisni izjavi A.A. in B.B..

7. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe ni podala.

8. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, stranski udeleženec z nasprotnim interesom pa v upravnem sporu ni sodeloval (1. alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS za tožnika, ki je tujec, državljan Republike Kosovo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predloženih spisov zadeve, je toženka odločala na vlogo, podano na podlagi 37. člena ZTuj-2. 11. Enotno dovoljenje je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v RS (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). V skladu z drugim odstavkom tega člena se tujcu, ki želi prebivati v RS zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (to je v obravnavanem primeru po določbah ZZSDT Zavod), poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. do 7. alineje ter 9. do 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Če tujec po ZZSDT za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja. V skladu s četrtim odstavkom 37. člena ZTuj-2 se enotno dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za dve leti, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 37. člena ZTuj-2, torej tudi že omenjeni pogoj podanega soglasja Zavoda. Kot izhaja iz četrtega odstavka 37a. člena ZTuj-2, v primeru, če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, Zavod o teh razlogih obvesti pristojno upravno enoto, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne, kar je storila tudi toženka v obravnavanem primeru.

12. Soglasje oziroma pogoje, pod katerimi ga Zavod poda, ureja II. poglavje ZZSDT. 12. člen tega zakona, ki je naslovljen kot "splošna določba", v drugem odstavku določa, da Zavod poda soglasje, če so izpolnjeni pogoji za podajo soglasja za posamezni namen po tem zakonu, ki ga vlagatelj izkaže v vlogi za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja. Glede soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca pri istem delodajalcu in na istem delovnem mestu (za kar gre v obravnavanem primeru glede na navedbe strank) je tako v prvem odstavku 18. členu ZZSDT določeno, da ga Zavod poda, če: - so izpolnjeni pogoji iz 5. in 8. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT1, - je tujec neprekinjeno prijavljen v obvezna socialna zavarovanja od dneva nastopa dela. Vendar pa je treba upoštevati, da četrti odstavek 12. člena ZZSDT vsebuje nadaljnjo splošno določbo, po kateri Zavod soglasja k enotnemu dovoljenju ne poda, če je delodajalcu, tujemu delodajalcu, naročniku dela ali tujcu prepovedano zaposlovanje, samozaposlovanje ali delo na podlagi 42. člena tega zakona2. Splošna določba četrtega odstavka 12. člena ZZSDT je upoštevna v postopku odločanja o vlogi za izdajo, kot tudi v postopku odločanja o vlogi za podaljšanje enotnega dovoljenja. Stališče, da se prepovedi iz 42. člena preverjajo tudi pri podaljšanjih enotnih dovoljenj, izhaja tudi že iz zakonodajnega gradiva za postopek sprejemanja ZZSDT (Predlog ZZSDT - prva obravnava, EPA 426 - VII, objavljeno v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 31. 3. 2015). Glede na vsebino tožbenih ugovorov sodišče nadalje pojasnjuje, da z ozirom na zakonsko ureditev ni predvidena izdaja posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, ampak je takšna prepoved posledica, ki po zakonu sledi, če je podan kateri izmed dejanskih stanov, ki so opredeljeni v 42. členu ZZSDT. Ko gre za določbe tega člena, ki omenjeno posledico navezujejo na pravnomočno izrečeno globo, je za nastanek posledice bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi. Tožnik torej tudi z ugovorom, da je treba izdati posebno odločbo o prepovedi zaposlovanja oziroma dela, ne more uspeti.

13. Pač pa tožnik utemeljeno opozarja, da je izpodbijana odločba, glede na zakonsko ureditev, t.i. zbirna odločba, ki jo izda pristojna upravna enota s sodelovanjem, in sicer soglasjem drugega organa, to je Zavoda. Soglasje kot dejanje, s katerim drug organ sodeluje v postopku, je v odnosu do izpodbijane odločbe akcesorni akt, ki pa nima lastnosti upravne odločbe, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi, in tudi nima neposrednega učinka nasproti stranki. Takšen učinek ima šele izpodbijana odločba. Ta je kot zbirna odločba lahko izpodbojna tudi zato, ker je podana kakšna nepravilnost ali nezakonitost, povezana z akcesornim aktom. Kot izhaja tudi iz stališč pravne teorije3, mora imeti obrazložitev pisne zbirne odločbe, s katero se odloči v upravni zadevi, obrazložitev, kot jo predpisuje zakon (tretji odstavek 210. člena in 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, katerega določbe se v obravnavani zadevi uporabljajo v skladu s 85. členom ZTuj-2). V primeru negativnega akcesornega akta je potrebna tudi polna obrazložitev o tem, ki jo je treba podati v obrazložitvi negativne zbirne odločbe.

14. Toženka se torej ne more zgolj sklicevati, da Zavod soglasja ni podal, ampak mora v takšnem primeru v izpodbijani odločbi obrazložiti dejanske in pravne razloge, ki narekujejo zavrnitev soglasja (zato četrti odstavek 37a. člena ZTuj-2 tudi zahteva, da jo Zavod o teh razlogih obvesti). V postopku izdaje odločbe, kot je izpodbijana, je treba ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 8. člena ZUP), ter z ugotovitvami postopka in dokazi, na katerih temeljijo, v skladu z določbami 9. in 146. člena ZUP (ker pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP niso izpolnjeni), seznaniti stranko, da se ta o njih pred izdajo odločbe lahko učinkovito izjavi. Glede na povedano in vsebino tožnikove izjave z dne 16. 5. 2018 bi bilo treba v obravnavanem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe razčistiti in tožniku sporočiti ter predvsem v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno utemeljiti, na kateri pravnomočni odločbi in zakaj temelji za tožnika sporni zaključek, da mu je prepovedano zaposlovanje za obdobje dveh let. Poleg splošnih podatkov, s katerimi se opredeli odločbo (kot so številka, datum, organ, ki jo je izdal), in podatka o tem, kdaj je postala pravnomočna, je, ko gre za pravnomočno odločbo o izrečeni globi, v primeru spora pomembno tudi za kakšno globo oziroma prekršek konkretno je šlo (kar v izpodbijani odločbi ni navedeno), saj je le tako mogoče preizkusiti, ali gre za enega izmed dejanskih stanov iz 42. člena ZZSDT. V obrazložitvi izdane odločbe mora toženka, kot rečeno, odločitev utemeljiti z dejanskega in pravnega vidika, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, pri čemer se mora opredeliti do pomena navedb, ki jih je v postopku podala stranka. Ker toženka (v posledici preskopega odgovora Zavoda z dne 17. 5. 2018) ni ravnala skladno s povedanim, se tožnik lahko sklicuje, da mu je bila kršena pravica do učinkovite izjave v postopku (22. člen Ustave RS) in da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar so bistvene kršitve pravil postopka (3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki dajejo podlago za odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

15. Če je kot odločba, na kateri temelji ugotovitev, da je tožniku prepovedano zaposlovanje za obdobje dveh let, mišljen plačilni nalog, št. 65243 z dne 10. 3. 2017, ki ga omenja in tožbi prilaga tožnik, sodišče dodaja, da so v 42. členu ZZSDT urejene različne situacije. Po prvem odstavku tega člena je delodajalcu, tujemu delodajalcu ali naročniku dela prepovedano zaposlovanje in delo tujcev oziroma izvajanje storitev, če mu je bila, med drugim, kot predpisuje 1. točka te zakonske določbe, pravnomočno izrečena globa po 52. ali 58. členu tega zakona ali za prekršek po 21. členu ali po 1., 2. ali 3. alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1. Citirana določba, ki je omenjena v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se torej nanaša na prepoved delodajalcu, tujemu delodajalcu ali naročniku dela, če je njemu bila pravnomočno izrečena ena od tam navedenih glob. Medtem ko iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je bila globa za prekršek, na katero se sklicuje Zavod, izrečena tožniku (in ne njegovemu delodajalcu). Da in zakaj bi se sam tožnik štel za delodajalca, pa v izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo. Pri čemer pa sodišče pripominja, da je tudi v primeru, ko ne bi šlo za situacijo iz 42. člena ZZSDT, okoliščina, da je bila tožniku pravnomočno izrečena globa za prekršek (zlasti kadar gre za prekršek po ZPDZC-1), lahko relevantna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja, in sicer v smislu presoje pogoja iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki pa jo je prav tako treba ustrezno obrazložiti.

16. Kot izhaja iz povedanega, so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, v obrazložitvi odločbe navedene ugotovitve ne omogočajo zaključka, da je bilo v postopku za izdajo odločbe dejansko stanje pravilno oziroma popolnoma ugotovljeno, v odločbi navedeni razlogi pa kažejo tudi na možnost nepravilne uporabe materialnega prava. Zato je sodišče na podlagi 3. ter 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo z namenom, da se izpelje ponovni upravni postopek, vrnilo organu, ki je odločbo izdal, kot to predpisuje tretji odstavek 64. člena ZUS-1. Glede na povedano sodišče nima podlage, da bi izpodbijano odločbo zgolj odpravilo. Pri čemer, v zvezi s tožnikovimi navedbami glede ponovnega upravnega postopka, sodišče izpostavlja določbo šestega odstavka 12. člena ZZSDT in dodaja, da je tudi sicer treba v ponovnem postopku pri morebitni presoji pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 18. člena ZZSDT upoštevati procesno situacijo, nastalo s to sodbo, in zgolj zaradi takšne procesne situacije pri presoji omenjenega pogoja ni mogoče odločiti v škodo tožnika.

K II. točki izreka:

17. ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka istega člena pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

18. Glede na opisano ureditev po ZUS-1 začasna odredba pomeni začasen ukrep sodišča, ki je vezan na tek upravnega spora. Začasno odredbo se lahko izda najprej s trenutkom začetka upravnega spora, ob koncu sodnega postopka pa se učinkovito sodno varstvo tožnika zagotavlja s sodbo, zato s pravnomočno odločitvijo o tožbi pravni interes za izdajo začasne odredbe kot začasnega varstva preneha. Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi med drugim ta, da o glavni stvari, torej o tožbi v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 79/2016 z dne 30. 3. 2016). Če je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni več mogoče izdati, kar velja tudi za začasno odredbo po tretjem odstavku navedene določbe. V konkretnem primeru tako procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe ni več podana, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka, zoper katero pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z izdajo sodbe, tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je moralo zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavreči (peti odstavek 32. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

19. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, tožniku priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno s stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema stroške postopka na prvi stopnji, tudi materialne. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 V 5. točki prvega odstavka 17. člena ZZSDT je določen pogoj, da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste, če je zaposloval delavce, in nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti; v 8. točki pa pogoj, da je priložena s strani delodajalca podpisana pogodba o zaposlitvi, v skladu z določbami tega zakona. 2 ZZSDT v prvem odstavku 42. člena določa, da je delodajalcu, tujemu delodajalcu ali naročniku dela prepovedano zaposlovanje in delo tujcev oziroma izvajanje storitev, če mu je bila: (1.) pravnomočno izrečena globa po 52. ali 58. členu tega zakona ali za prekršek po 21. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) ali po prvi, drugi ali tretji alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 - dve leti od pravnomočnosti odločbe; (2.) pravnomočno izrečena globa po 54., 55., 59. ali 65. členu tega zakona - eno leto od pravnomočnosti odločbe; (3.) pravnomočno izrečena globa po 1., 3., 8., 9., 12., 23., 27., 29. ali 31. točki prvega odstavka oziroma po drugem ali tretjem odstavku 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) - dve leti od pravnomočnosti odločbe; (4.) pravnomočno izrečena globa po 14., 17., 19., 24., 25., 26. ali 28. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 ali po 8., 9., 11., 13., 15. ali 16. točki prvega odstavka oziroma po drugem ali tretjem odstavku 217.a člena ZDR-1 - eno leto od pravnomočnosti odločbe; (5.) pravnomočno izrečena globa po peti alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 - pet let od pravnomočnosti odločbe. Po drugem odstavku 42. člena ZZSDT je dve leti od pravnomočnosti odločbe prepovedano zaposlovanje in delo tujcev pri delodajalcu oziroma naročniku dela, ki mu je bila pravnomočno izrečena globa po 50. členu tega zakona, ter tujcu, ki mu je bila pravnomočno izrečena globa po 51. členu tega zakona ali po tretjem odstavku 23. člena ZPDZC-1. V skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZZSDT je pet let od pravnomočnosti sodbe prepovedano zaposlovanje in delo tujcev pri delodajalcu ali naročniku dela oziroma delo delavcev tujega delodajalca, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, spravljanja v suženjsko razmerje, trgovine z ljudmi, kršitve temeljnih pravic delavcev, kršitve pravic iz socialnega zavarovanja. Po četrtem odstavku 42. člena ZZSDT je pet let od pravnomočnosti sodbe prepovedana zaposlitev, samozaposlitev in delo tujca, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi predložitve ponarejenega dokazila. V skladu s petim odstavkom 42. člena ZZSDT prepovedi iz tega člena veljajo za zaposlovanje, samozaposlovanje in delo tistih tujcev, ki v RS ne uživajo pravice do prostega dostopa na slovenski trg dela oziroma v RS ne prebivajo na podlagi enotnega dovoljenja, izdanega na podlagi soglasja za zaposlitev, samozaposlitev ali delo. Po šestem odstavku 42. člena ZZSDT prepoved v skladu z 2. točko prvega odstavka tega člena, razen v primeru pravnomočno izrečene globe po 54. členu tega zakona, in prepoved v skladu s 4. točko prvega odstavka tega člena, razen v primeru pravnomočno izrečene globe po 17. ali 24. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 ali po 9., 13. ali 15. točki prvega odstavka 217.a člena ZDR-1, v postopku podaje soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja, modre karte EU ali v postopku podaljšanja dovoljenja za sezonsko delo ne velja. 3 E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS Software in GV Založba, Ljubljana 2017, str. 313 in sledeče.