Jedro

Tožnik v tožbi ne uspe omajati argumentacije tožene stranke v zvezi s pravili odškodninskega prava po Obligacijskem zakoniku, da niso podane niti osnovne predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožnikovi argumenti, ki se nanašajo na zatrjevane nepravilnosti v kazenskem postopku, pa niso oziroma ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi akta je navedeno, da je vlagatelj dne 29. 6. 2012 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in prosi za pravno svetovanje v sodnem postopku na prvi in drugi stopnji ter oprostitev plačila stroškov postopka v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. R 128/2012. Prosilec dne 5. 9. 2012 na razgovoru povedal, da je vložil tožbo zoper A.A. kot uradno osebo Ministrstva za promet, Uprave RS za civilno letalstvo, ki je s tem, ko je izdal licenco za vzletišče Krško s tem uporabnim dovoljenjem navidezno prejudiciral pravico do uporabe konkretnega javnega dobra, ki je v zemljiški knjigi določeno kot tako in ima status kategorizirane javne ceste na podlagi občinskega splošnega pravnega akta. Po pregledu navedenega spisa organ ugotavlja, da je prosilec vložil tožbo zoper Ministrstvo za promet, A.A., uradno osebo, direktorja Ministrstva za promet, direktorja Uprave RS za civilno letalstvo, ki je nastala kot posledica kaznivega dejanja zloraba uradnega položaja ali uradni pravic po 1., 2. in 3. odstavku 261. člena KZ-1. Podpredsednik sodišča ob proučitvi zadeve ugotavlja, da je predmetna prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči nerazumna. Sklicuje se na Obligacijski zakonik v 1. odstavku 179. člena. Podpredsednik ocenjuje, da vlagatelj nima izkazanih možnosti za uspeh v zvezi z vložitvijo tožbe za uveljavljanje odškodnine, saj ni podanih niti osnovnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Pričakovanje prosilca, da bo v civilnem postopku dokazal, da mu je zaradi nedopustnega ravnanja A.A. nastala pravno priznana škoda (179. čl. OZ), da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, je očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Služba za BPP ugotavlja, da je prosilec s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. K 130/2003 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa z nevarnim dejanjem po 1. odstavku 327. člena KZ, ker je dne 4. 6. 2003 z osebnim vozilom pripeljal na vzletišče B. v trenutku, ko je pristajalo letalo in s tem postavil oviro na prometni poti in povzročil nevarnost za življenje ljudi in za kaznivo dejanje uničenje in odstranitev znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa po 332. členu KZ, ker je dne 11. 9. 2004 na istem vzletišču odstranil tabli z napisom „prehod prepovedan, vzletno pristajalna steza v uporabi“. Višje sodišče v Ljubljani je potrdilo navedeno sodbo in glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 327. člena KZ zavzelo stališče, da je imela letalska šola dovoljenje za uporabo letališča, katero je potekalo tudi čez javno pot na parc. št. 1234/4 k.o. ..., na letališču so pristajala tudi letala slovenske vojske, zato je šlo za letališče, na katerem se je opravljal javni promet. Glede na navedeno po oceni podpredsednika sodišča prosilec nima izkazanih možnosti za uspeh v zvezi z uveljavljanjem odškodnine zoper Ministrstvo za promet in A.A., zaradi škode, ki mu je nastala, ker ne more uporabljati javne ceste, saj je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je imela Letalska šola D. dovoljenje za uporabo letališča v B. z vzletno pristajalno stezo, katera je potekala tudi čez javno pot na parc. št. 1243/4 k.o. ..., zato po oceni podpredsednika niso izpolnjene predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Odločba temelji na 24. členu ZBPP.

V tožbi tožnik navaja, da dejstva in materialni dokazi v celoti in popolnoma dokazujejo naklepna protipravna ravnanja uradnih oseb pri opravljanju uradne naloge, zaradi česar ima C.C. pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, na podlagi 26. člena Ustave RS. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil, v zvezi s katero mu je njegov odškodninski zahtevek, z dne 3. 1. 2011 in 15. 2. 2011, zavrnjen s strani organa, Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek Novo mesto. A.A. nikoli ni kazensko odgovarjal za naklepno protipravno dejanje, protipravno ravnanje uradne osebe pa v celoti in popolnoma določajo materialni dokazi, pravno relevantna dejstva in dejstva o nezakonitih posledicah, ki jih mora zaradi protipravnega ravnanja trpeti C.C.. Zato je zadeva razumna in ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati in vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno – ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena. A.A. je s svojim ravnanjem bistveno prispeval k vsebini kazenskega postopka, ki ima za vzročno posledico – absolutno nično kazensko sodbo in psihično nasilje, ki iz obsodilne sodbe izhaja, saj je vedel ali je moral vedeti, da sodni postopek poteka, kakšna je njegova vsebina, pa je kljub temu pred sodiščem naklepno prikrival, da upravna odločba ne določa ali dovoljuje posega na javno dobro, na podlagi česar je C.C. pravnomočno obsojen in mora trpeti psihično nasilje. Odkrito se zaničujejo materialni dokazi in gradivo, ki ni bilo nikoli predmet postopka K 130/2003, saj odvetnik izročenega dokaznega gradiva sploh ni posredoval sodišču, zato sodišče ignorira temeljne osnove odškodninske tožbe, ki pa ne temeljijo na dokazih in podatkih iz konkretne sodbe, kar pomeni, da je utemeljevanje ocene le na podlagi ene sodne odločbe, zavajajoče, pristransko in protipravno, saj se sodišče ne opredeli do 2.451 ostalih dokumentov. Prav tako se sodišče neutemeljeno sklicuje na rezultate v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, kljub temu da ve ali bi moralo in moglo vedeti, da se v navedenih zadevah obravnava kot obdolženec in obsojenec le C.C., predmet pravdnega postopka pa je protipravno ravnanje obdolženca A.A., o čemer isto sodišče ni hotelo odločati. Sklicuje se na zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 1., 2. in 3. odstavku 261. člena KZ UPB-1. A.A. je izdal nično upravno odločbo, na podlagi katere je C.C. vzročno posledično pravnomočno obsojen, s sodbo K 130/2003, Okrajnega sodišča v Krškem; ugotovi naj se in predstavi dejstva, da makadamska kategorizirana javna pot, JP ... oz. kat. št. 1243/4 k.o. ..., nikoli ni bila predmet konkretnega upravnega postopka, da ni pridobljeno dovoljenje za izredno uporabo javne ceste, da jo je C.C. uporabljal zakonito, da odločba ne določa pravice D., da posega na javno pot, da D. ni nikoli skladno z zakonom, zaprosil za poseg na javno pot in kako je organ izvedel ukrepe za zagotovitev varnosti na občinski javno cesti, tako da nobena njegova izjava ne temelji na vsebini ali izreku javne listine. C.C. kot oškodovanec uveljavlja pravico, da v skladu s 26. členom Ustave RS in z zakonom, zahteva povračilo škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe državnega organa, s svojim protipravnim ravnanjem storila uradna oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Višje sodišče v Ljubljani je potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. K 130/2003 z dne 30. 11. 2006 in glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 327. člena KZ zavzelo stališče, da je imela letalska šola dovoljenje za uporabo letališča, katero je potekalo tudi čez javno pot na parc. št. 1234/4 k.o. ... . Sodišču predlaga, da na podlagi glavne obravnave ugodi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo oz. popravek procesno neustrezne tožbe, tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt ter vrne zadevo organu, ki upravni akt izdal v ponovni postopek, upravni akt odpravi in samo v okviru tožbenega zahtevka meritorno odloči o stvari.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007, 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, kajti tožnik v tožbi po presoji sodišča ne uspe omajati argumentacije tožene stranke na podlagi kriterijev iz 1. odstavka 24. člena ZBPP v zvezi s pravili odškodninskega prava po Obligacijskem zakoniku. Tožnikovi argumenti, ki se nanašajo na zatrjevane nepravilnosti v kazenskem postopku, pa niso oziroma ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu. Tožnik je predlagal izvedbo glavne obravnave, vendar pa je sodišče odločilo na seji senata, saj tožnik ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika, ali kateri koli drug dokaz pomembno vplivala na odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

Sklicujoč se na določilo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče zato v konkretni zadevi ne bo ponavljalo razlogov za presojo in je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).