Jedro

Ker obstaja razlika med definicijo svojega dela po ZPIZ/92 in svojega poklica po ZPIZ-1, sodišče prve stopnje pri presoji tožničine zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki je bila vložena po uveljavitvi ZPIZ-1, ni bilo vezano na predhodne pravnomočne odločitve, da tožnica ni upravičena do pravic na podlagi invalidnosti (ker pri njej ni podana invalidnost, saj je zmožna za opravljanje svojega dela), ki so temeljile še na določbah ZPIZ/92.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2009 in iste opravilne številke z dne 19. 11. 2009. Tožnico je z 9. 6. 2005 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je delo pretežno sedeče s polnim delovnim časom. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici do nadomestila za invalidnost odločila v 30 dneh, tožnico pa je napotilo, da se v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek glede delovnega mesta tožnice, na katerem naj bi nazadnje delala. Tožena stranka je namreč pri ocenjevanju delazmožnosti tožnice poleg predložene medicinske dokumentacije upoštevala tudi delovno dokumentacijo in sicer opis delovnega mesta z dne 10. 1. 1997, ki je po mnenju tožene stranke tudi edina verodostojna listina o opisu delovnega mesta tožnice, saj se dejansko stanje glede tega napram predhodno že pravnomočno končanim postopkom ni v ničemer spremenilo. Na to je tožena stranka opozorila že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče je namreč že vodilo postopek pod opr. št. Ps 569/2000 s tem, da je bila tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Taka odločitev je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 27/2004 z dne 8. 6. 2005. Tožnica od leta 1998 ni bila nikjer več zaposlena, kar pomeni, da se tudi dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Relevanten je torej zgolj opis delovnega mesta z dne 10. 1. 1997. Ne glede na to pa tožena stranka meni, da tožnici tudi ni uspelo dokazati, da je v P. nazadnje delala na delovnem mestu gumiranje in halogeniranje. Dokazno breme je na strani tožnice. Sodišče je sicer zaslišalo pričo Z.M., vendar se je ta priča upokojila že leta 1994 in torej v relevantnem obdobju v P. ni bila več zaposlena. Iz podatkov v upravnem spisu je namreč razvidno, da je bila tožnica šele s 1. 12. 1994 razporejena na delovno mesto proizvodna delavka. Zgolj pojasnilo priče, da kadar se je oglašala v P., kamor naj bi prihajala vse do konca leta 1997, da je bila tožnica na tem oddelku, pa po mnenju tožene stranke ne zadostuje. Za presojo ocene delazmožnosti zavarovanca je po mnenju tožene stranke lahko relevantno le delovno mesto, na katerega je bila tožnica razporejena in je moralo biti tudi skladno s pogodbo o zaposlitvi ter nato sporočeno toženi stranki na predpisanem obrazcu, ne pa morebitne kratkotrajne razporeditve zaradi organizacijskih razlogov znotraj podjetja. Tožena stranka ne dvomi, da je tožnica določeno obdobje res opravljala delo gumiranje in halogeniranje podplatov, kar je na glavni obravnavi dne 28. 2. 2011 tudi izpovedala in je zato to delo lahko tudi podrobno opisala. Ni ji pa uspelo dokazati, da je to delo tudi nazadnje opravljala. Sama zabeležka na prvi strani zdravstvenega kartona pa kljub navedbi, da je tožnica delala na delovnem mestu pritrjevanje čepov in gumiranje, sama po sebi nima dokazne vrednosti in gre le za navedbe. Poleg tega tudi ni naveden noben datum, od kdaj do kdaj naj bi tožnica to delo opravljala. Iz opisa delovnega mesta z dne 10. 1. 1997 pa izhaja, da gre za sedeče delo, le poliranje obutve je stoječe. Tako delo pa je bilo za tožnico ustrezno, zato posledično pri njej ni podana invalidnost. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 1. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je s tožbo uveljavljala priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa je ugotovitev invalidnosti. Skladno s 1. odstavkom 60. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 2. odstavku so opredeljene kategorije invalidnosti. Tako se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek glede delovnega mesta tožnice, na katerem naj bi nazadnje delala.

Pritožbeno sodišče opozarja na določbo 3. odstavka 60. člena, kjer je določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnica je že uveljavljala priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar pa je bila njena zahteva pravnomočno zavrnjena (prvostopenjska sodba št. Ps 569/2000 z dne 9. 12. 2003 in drugostopenjska sodba št. Psp 27/2004 z dne 8. 6. 2005). Po vpogledu omenjenih sodb, ki se nahajajo v dokumentaciji upravnega spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v navedenem primeru zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja obravnavala po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Navedeni predpis se je glede vprašanja invalidnosti uporabljal do 31. 12. 2002. Za ugotovitev invalidnosti je bilo po 36. členu ZPIZ/92 odločilno svoje delo. Določeno je bilo, da se za svoje delo po tem zakonu, torej po ZPIZ/92 šteje delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Če je za zavarovanca ugodneje, se kot svoje delo šteje delo na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec delal najmanj dve leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti. Obstaja torej razlika med definicijo svojega dela in pa svojega poklica, kot je opredeljen v ZPIZ-1. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje pri presoji sporne zadeve ni bilo vezano na predhodne pravnomočne odločitve sodišča, temveč je zadevo, glede na to, da je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja vložena že v času veljavnosti ZPIZ-1, presojalo po določbah omenjenega zakona. Vprašanje tožničinega svojega poklica je razčiščevalo tako z zaslišanjem tožnice, kot tudi priče Z.M.. Tožnica je podrobno izpovedala, kakšno delo je opravljala vse do prenehanja delovnega razmerja, torej do leta 1998. Šlo je za delo na oddelku za gumiranje, halogeniranje. Delala je na delovnem mestu vstavljanja čepkov. Opravljala je tudi strojno oblikovanje čevljev. Delo je bilo stoječe s pripogibanjem in normirano. Šlo je za delo v proizvodnji, ne ve pa, kaj je pisalo v sklepu o razporeditvi. Da je tožnica delala prej opisana dela, je potrdila tudi zaslišana priča Z.M.. Res je, da se je priča upokojila že v letu 1994, vendar je poznala tožničino delo, saj je vse do konca leta 1997 prihajala v P.. Priča je tudi podrobno opisala delo na delovnem mestu halogeniranja in mazanja podplatov ter oblikovanja petnic. Opis delovnega mesta pred nastankom invalidnosti z dne 10. 1. 1997, na katerega se sklicuje tožena stranka, pa je bil pripravljen upoštevaje 36. čl. ZPIZ/92. V primeru tožnice gre za nekvalificirano delavko, ki je od 1. 12. 1994 delala kot proizvodna delavka. V navedenem obrazcu je opis dela proizvodna delavka, ki se razlikuje od izpovedbe tožnice in pa priče, zaslišane tekom sodnega postopka. V tem primeru gre za vprašanje dokazne ocene, torej prepričljivosti dokazov, ki so bili izvedeni v samem postopku. Ker je bil prejšnji opis opravljen po določbah ZPIZ/92, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pri presoji predmetne zadeve svojo odločitev utemeljeno oprlo na izpovedbo tožnice ter priče. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivi izpovedbi, katerima je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje ter ob ugotovitvi, da je tožnica kot proizvodna delavka na delovnem mestu gumiranje in halogeniranje pretežno delala stoje, svojo odločitev utemeljeno oprlo na dopolnilno mnenje Invalidske komisije II. stopnje z dne 30. 7. 2003, iz katerega izhaja, da za tožnico zaradi zdravstvenih težav ni več primerno izključno stoječe delo, temveč je zmožna le za pretežno sedeča dela. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, da s svojo odločitvijo tudi ni poseglo v pravnomočno odločitev v zadevi pod Ps 569/2000, ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje postala pravnomočna 8. 6. 2005. Tožnici je namreč pravico do premestitve priznalo s prvim dnem po pravnomočnosti navedene zadeve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.