Jedro

Iz 3. odstavka 43. člena ZBPP izhaja, da morata biti način vračila - zlasti npr. ali gre za vračilo v enkratnem znesku ali z obročnim odplačevanjem - in tudi čas vračila sestavna dela izreka odločbe o vračilu neupravičeno prejete pravne pomoči. Zakonodajalec je zavezancu za vračilo neupravičeno prejete pravne pomoči zagotovil posebno ugodnost v določilu 4. odstavka 43. člena ZBPP, ki jo je treba šteti kot posebno upravičenje v okviru načela socialne države, in sicer, da lahko pristojni organ in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj, tak dogovor pa je izvršilni naslov. Iz tega določila in iz razmerja med 3. in 4. odstavkom 43. člena ZBPP izhaja, prvič: da določilo 4. odstavka 43. člena ZBPP pomeni alternativno obliko reševanja spora v okviru upravnega postopka, saj je tak dogovor izvršilni naslov in ni nujno, da je v taki zadevi sploh izdana upravna odločba, če je predhodno sklenjen dogovor o vračilu. In drugič: da bi stranke lahko učinkovito izkoristile omenjeno upravičenje in možnost za rešitev spora brez izdaje upravne odločbe, mora tožena stranka zavezanca v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 7. člena ZUP opozoriti na to možnost.

Izrek

1. Tožbi se delno ugodi, tako da se III. točka izreka izpodbijane odločbe št. ... z dne 29. 2. 2008 odpravi in v tem delu vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek, v preostalem delu pa se tožba zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v prvi točki izreka ugotovila, da je bila tožnici z odločbo opr. št. ... z dne 16. 1. 2008 neupravičeno odobrena nujna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetnici na naroku dne 18. 1. 2008, v pravdni zadevi zaradi ugotovitve lastninske pravice in izstavitve listine primerne za vpis v zemljiško knjigo, podrejeno za izplačilo, ki se pred Okrožnim sodiščem v A. vodi pod opr. št. .... V drugi točki izreka izpodbijane odločbe je odločeno, da se odvetnici B.B. prizna nagrada v višini 151,47 EUR, pri čemer je v navedeni znesek vštet davek na dodano vrednost v višini 25,24 EUR. Priznani znesek se po pravnomočnosti tega sklepa izplača v skladu z določili 44. člena ZBPP in se nakaže na transakcijski račun odvetnice. V tretji točki izreka izpodbijane odločbe je odločeno, da mora tožnica na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v A. plačati 151,47 EUR tako, da znesek zapade v plačilo dne 30. 4. 2008, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, originalno potrdilo o plačilu pa predložiti službi za brezplačno pravno pomoč s sklicevanjem na opr. št. .... V četrti točki izreka je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja tožnice z dne 16. 1. 2008 za brezplačno pravno pomoč v obliki nadaljnjega pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem na 1. in 2. stopnji, v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v A. opr. št. ... prosilke kot tožeče stranke zoper C.C., zaradi ugotovitve lastninske pravice in izstavitve listine primerne za vpis v zemljiško knjigo, podrejeno za izplačilo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnica dne 16. 1. 2008 pri strokovni službi za brezplačno pravno pomoč vložila prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v A. pod opr. št. ... zaradi ugotovitve lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine oziroma podrejeno zaradi plačila 41.729,26 EUR. Prosilka svoji prošnji, razen tožbe, ki jo je kot tožeča stranka vložila v predhodno navedeni zadevi, ni predložila nobenih listin, ki bi izkazovale njeno sedanje finančno in premoženjsko stanje, pač pa se je v celoti sklicevala na listine spisa opr. št. Bpp ..., v kateri ji je bila pomoč že odobrena za nepravdni postopek. Navedla je še, da je v predmetni pravni zadevi narok razpisan za dne 18. 1. 2008 (2 dni po vložitvi njene prošnje), zaradi česar je prosila, da se ji za zastopanje nemudoma dodeli odvetnica B.B., ki je že seznanjena z zadevo.

Ker prošnja prosilke ni bila popolna, je organ skladno z določbo 36. člena ZBPP prosilki odobril nujno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na naroku dne 18. 1. 2008 v predhodno navedeni pravni zadevi in za nudenje pravne pomoči določil odvetnico B.B. iz A.. Hkrati je organ odločil, da bo o tem ali je prosilka izpolnjevala pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v okviru nujne brezplačne pomoči ter o preostalem delu njene prošnje odločal po pridobitvi popolnih podatkov o dohodkovnem in premoženjskem stanju prosilke. S tem v zvezi je bila prosilka dne 4. 2. 2008 pozvana na dopolnitev njene prošnje, ki jo je ustrezno dopolnila z listinami, ki jih je strokovna služba prejela dne 19. 2. 2008 (list. št. 40-49).

V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 13. člen ZBPP in pravi, da se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega minimalne plače, določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo, in ki od 1. 8. 2007 dalje znaša 538,53 EUR bruto. Tožena stranka ugotavlja, da iz prosilkine izjave (list št. 45) in potrdila iz gospodinjske evidence UE Č. (list. št. 35) izhaja, da prosilka stalno prebiva na naslovu ... št. ..., Č., skupaj s sinom D.D. (roj. ... . 5. 1987), ki je v šolskem letu 2007/08 vpisan v 3. letnik programa gimnazije za odrasle na Gimnaziji A.. Glede na navedeno je skladno z določbami 23. člena ZBPP potrebno šteti, da prosilkina družina šteje dva družinska člana. Prosilka je v svoji prošnji predložila zahtevane plačilne liste o njenih dohodkih (glede na določbo 1. odstavka 15. člena ZBPP), ki so ji bili izplačani v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo njene prošnje za dodelitev pomoči (obračunski listi za obdobje od julija do decembra 2007; list št. 40, 41, 41a, 42-44). Iz njih je razvidno, da je prosilka v tem obdobju povprečno prejemala 1.087,77 EUR bruto dohodka mesečno (vsota dohodka iz naslova plač in invalidnin). S tem v zvezi pojasnjuje, da invalidnina, ki jo je prosilka redno prejema, ni dohodek, ki bi bil po določbi 14. člena ZBPP izvzet iz dohodka prosilke, torej se invalidnina v dohodek prosilke všteva. Na poziv službe za brezplačno pravno pomoč (list št. 19) je prosilka predložila tudi obvestilo Študentskega servisa (E.E.E. d.o.o., list št. 46), iz katerega je razvidno, da je njen sin D.D. preko navedenega študentskega servisa v letu 2007 prejel 2.194,25 EUR dohodka iz naslova dela dijakov in študentov (povprečno mesečno 182,85 EUR), pri čemer iz dohodninske odločbe DURS z dne 15. 6. 2007 (list. št. 30-31) izhaja, da je D.D. tudi v letu 2006 dokaj redno delal preko študentskega servisa (glede na osnovo z odmero dohodnine). Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da je prosilkin povprečni mesečni bruto dohodek v preteklih šestih mesecih pred vložitvijo prošnje znašal 1.087,77 EUR in da je dohodek na člana prosilkinega gospodinjstva (upoštevajoč D.D.) v obdobju šestih mesecev pred dnevom vložitve prošnje mesečno povprečno znašal najmanj 543,88 EUR bruto in je večji od zadnje objavljene minimalne plače (538,53 EUR bruto na osebo). Glede na to, da prosilkin dohodek že sam po sebi presega navedeni zakonsko določeni cenzus, se pristojni organ s pridobivanjem natančnejših podatkov o dohodkih D.D. iz naslova dela preko študentskega servisa niti ni posebej ukvarjal, ker to ne bi v ničemer vplivalo na drugačno odločitev v tej zadevi. Njun povprečni dohodek je kvečjemu še večji od ugotovljenih 543,88 EUR bruto mesečno na osebo.

Ker torej prosilka in njen sin prejemata dohodek, ki presega višino minimalne plače, ki je kot merilo socialne ogroženosti kot dohodkovni cenzus določena v 13. členu ZBPP, prosilka ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka se sklicuje na 4. odstavek 36. člena ZBPP in 43. člen ZBPP. Z odločbo opr. št. ... z dne 16. 1. 2008 je bila prosilki zaradi nujnosti zadeve sicer odobrena nujna brezplačna pravna pomoč, vendarle pa se je v konkretnem primeru ugotovilo, da je prosilka ob vložitvi prošnje presegala finančni cenzus, zato ji je bila brezplačna pravna pomoč neupravičeno odobrena in zato prosilko zadevajo predhodno opisane posledice iz 2. odstavka 43. člena ZBPP.

V zvezi s tretjo točko izreka izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določilo 3. odstavka 43. člena ZBPP, glede 4. točke izreka izpodbijane odločbe pa tožena stranka pravi, kot je bilo podrobneje pojasnjeno v obrazložitvi 1. točke, da prosilka in njen sin D.D. prejemata dohodek, ki na osebo presega višino minimalne plače, ki je kot merilo socialne ogroženosti kot dohodkovni cenzus določena v 13. členu ZBPP, zato prosilka ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz tega razloga tudi ni bilo potrebo ugotavljati vsebinskega kriterija po členu 24 ZBPP.

V tožbi tožnica pravi, da se ne strinja z odločbo, ker njeno finančno stanje glede na dohodke ni realno prikazano. Pravi, da sta se s sinom leta 2003 preselila v najemniško stanovanje. Najeto stanovanje je bilo potrebno opremiti, pa tudi kupiti najnujnejše stvari. Najela je kredit, saj ji osebni ni dovoljeval poplačati vseh stroškov. Po pretečeni pogodbi pa sta se preselila v novo najemniško stanovanje. Ves čas skrbi tudi za hčerkino družino - najprej zaradi bolezni, potem zaradi minimalnega porodniškega prejemka in izgube službe. Hčerka ima dva otroka (5 let in 3 leta). Živi sama v najemniškem stanovanju. Podatki o njeni pomoči hčerkini družini so pri CSD F.. Pravi, da njen osebni dohodek po poplačilu kreditov ne presega (zadnjih 6 mesecev) 500,00 EUR oziroma jih niti ne doseže. Ker je invalid II. stopnje, je zaposlena za polovični delovni čas. Dodatno delo bi težko opravljala, saj se ji zdravstveno stanje slabša. Morala bi tudi na operacijo, vendar odlaša, saj bi ta povzročila še nižji osebni dohodek (dobrih 350,00 EUR). Najeto stanovanje je treba tudi plačati, prav tako stroške vzdrževanja le-tega. Sin D.D. je res delal preko Študentskega servisa, vendar je ta denar porabil za sebe, saj se je izobraževal v programu izobraževanja za odrasle. Glede na tragičen dogodek, pa je šolanje prekinil, čeprav je šolnino v celoti moral povrniti. S svojim denarjem plačuje tudi kazen za prometni prekršek. Zaradi vsega tega ji za preživetje ne ostane dosti več, kakor okrog 100,00 EUR. Prosi sodišče za razumevanje. Pravi, da v odločbi piše, da je dolžna do 30. 4. 2008 povrniti nagrado, ki je bila dodeljena odvetnici B.B. za zastopanje na naroku, dne 18. 1. 2008, v znesku 151,47 EUR z DDV v višini 25,24 EUR; skupno torej 176,71 EUR, sicer se zaračunajo tudi obresti. Prosi tudi za povrnitev stroškov za odvetniške storitve dne 12. 3. 2008, rač. št. ..., kjer je šlo za sodno poravnavo št. ... v znesku 459,00 EUR + 20 % (91,80 EUR), kar skupaj znese 550,80 EUR. Stroške je poravnala dne 12. 3. 2008. Prosi tudi za povrnitev stroškov oziroma za odobreno brezplačno pravno pomoč.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče lahko razume finančno stisko tožnice, ki jo opisuje v tožbi, vendar je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen) in mimo tega ne more tožnici priznati upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. To pomeni, da sodišče, ki v upravnem sporu presoja (nadzira) zakonitost odločanja tožene stranke, lahko upošteva samo tisto, kar je zakonodajalec v ZBPP (Uradni list RS. št. 96/2004) določil in opredelil kot pravno relevantne okoliščine za ugotavljanje višine povprečnega dohodka na družinskega člana oziroma premoženjskega stanja prosilcev za brezplačno pravno pomoč. V tožbi tožnica ne izpodbija oziroma ne prereka pravno relevantnih okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, ampak navaja dejstva, ki kažejo na to, da dejansko z družinskim članom ne razpolagata s tolikšni sredstvi v povprečju na mesec, kot je ugotovila tožena stranka. Vendar, ker zakonodajalec ni predvidel upoštevanja takšnih dejstev pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka na člana družine, teh dejstev tudi sodišče ne more upoštevati. Sodišče nadalje ugotavlja, da je dokazna ocena in uporaba dejstev glede na v odločbi citirane zakonske določbe pravilna in zakonita v delu, ki se nanaša na 1., 2. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe, zato v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS. Št. 105/2006) v zvezi z navedenimi tremi deli izpodbijane odločbe sodišču ni treba ponavljati razlogov, ampak lahko sledi utemeljitvi tožene stranke. Glede na posebno navedbo v tožbi sodišče pripominja, da iz točke II. izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, da mora tožnica nakazati znesek 151,47 EUR odvetnici na njen transakcijski račun, ampak tožnico finančno bremeni samo znesek, ki je določen v točki III. izreka izpodbijane odločbe.

Kar zadeva odločitev tožene stranke v III. točki izreka izpodbijane odločbe, pa sodišče ugotavlja, da je tožba v tem delu utemeljena, ker tožena stranka ni upoštevala določila 4. odstavka 43. člena ZBPP.

Določilo 3. odstavka 43. člena ZBPP pravi, da o načinu in času vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči odloči pristojni organ v odločbi, s katero ugotovi neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč in naloži upravičencu vračilo neupravičeno prejete pomoči. Iz tega določila izhaja, da morata biti odločitev o načinu vračila - zlasti na primer, ali gre za vračilo v enkratnem znesku ali z obročnim odplačevanjem - in tudi čas vračila sestavna dela izreka odločbe o vračilu neupravičeno prejete pravne pomoči. Vendar pa je zakonodajalec zavezancu za vračilo neupravičeno prejete pravne pomoči zagotovil posebno ugodnost v določilu 4. odstavka 43. člena ZBPP, ki jo je treba šteti kot posebno upravičenje v okviru načela socialne države (2. člen Ustave) in sicer, da lahko ne glede na 3. odstavek 43. člena ZBPP pristojni organ in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj, tak dogovor pa je izvršilni naslov. Iz tega določila in iz razmerja med 3. in 4. odstavkom 43. člena ZBPP pa izhajata dve stvari, ki sta pomembni tudi za obravnavani spor. Prva je ta, da določilo 4. odstavka 43. člena ZBPP pomeni alternativno obliko reševanja spora v okviru upravnega postopka, saj je tak dogovor izvršilni naslov in ni nujno, da je v taki zadevi sploh izdana upravna odločba, če je predhodno sklenjen dogovor o vračilu. In drugič: da bi stranke v tovrstnih postopkih lahko učinkovito izkoristile omenjeno upravičenje in možnost za rešitev spora brez izdaje upravne odločbe, mora tožena stranka zavezanca v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 2272005), če jo ne zastopa odvetnik, opozoriti na to možnost. Kajti razmerje med določilom 3. in 4. odstavka 43. člena ZBPP je takšno, da ker mora biti v izreku odločbe določen način in čas vračila, ni dopustno, da bi pristojni organ in stranka po izdaji odločbe z dogovorom določila drugačen način in čas vračila neupravičeno pridobljene pomoči, kot sta določena v upravni odločbi. Ker morajo pri postopanju in odločanju organi strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in ker velja obveznost, kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali presodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo mora na to možnost uradna oseba opozoriti (1. in 2. odstavek 7. člena ZUP), bi tožena stranka morala tožnico opozoriti na upravičenje iz 4. odstavka 43. člena ZBPP. V konkretnem primeru je ta procesna napaka tožene stranke lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ker je tožnica v tožbi, kjer je imela tudi prvo procesno možnost, da pojasni socialni položaj in zmožnosti za vrnitev dolgovanega zneska, opisala pravno relevantno dejansko stanje glede finančne stiske (tudi) zaradi vračila dolgovanega zneska. Zakonodajalec je izrecno določil, da se dogovor iz 4. odstavka 43. člena nanaša na način vračila in da je pri sklepanju takšnega dogovora pomembna višina lastnega dohodka in socialni položaj zavezanca, pri čemer je v kontekstu tega določila relevanten pojem socialnega položaja v širšem smislu, kot je relevanten za odločanje o upravičenosti do pridobitve brezplačne pravne pomoči. Na tej podlagi je sodišče v prvi točki izreka s sodbo tožbi delno ugodilo na podlagi določila (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), tako da je odpravilo III. točko izreka izpodbijane odločbe ,v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnica je v tožbi prosila za povrnitev stroškov za odvetniške storitve v zadevi, ko je šlo za poravnavo ... . Povrnitev teh stroškov ne more biti predmet odločanja v tem upravnem sporu, ker se ti stroški ne nanašajo na stroške sodnega varstva zoper izpodbijano odločbo.

Tožnica je prosila tudi za oprostitev stroškov tega upravnega spora in v zvezi s tem ni priglasila posebnih stroškov, očitno pa jo bremenijo stroški plačila sodnih taks. Na podlagi podatkov v spisu in opisa njenega finančnega stanja v tožbi je sodišče smiselno štelo, da bi tožnici plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, zato je sodišče tožnico v drugi točki izreka s sklepom oprostilo plačila sodnih taks (1. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve).