Jedro

Ker pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v predlogu ni zatrjeval nobenih izjemnih okoliščin, zaradi katerih bi sodišče plačilo sodne takse lahko odložilo za dalj časa, neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo preostanka sodne takse vezalo na 24 mesecev po pravnomočnosti sklepa o odlogu plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

I. Zavrne se predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek po tožbi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št.: V Pg 653/2022. II. Predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse se delno ugodi tako, da se ji naloži plačilo sodne takse v višini 1.500,00 EUR, plačilo sodne takse v preostalem znesku 4.365,00 EUR pa se ji odloži za 24 mesecev od pravnomočnosti tega sklepa.

2. Zoper II. točko izreka sklepa se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožil tožnik, ki višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sklep v izpodbijani točki spremeni tako, da odloži plačilo sodne takse v celoti, in sicer za 15 dni od pravnomočnosti sodne odločbe o glavni stvari. Podrejeno predlaga, naj višje sodišče sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je v postopku, v katerem od toženke uveljavlja pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega deleža ob izključitvi iz družbe, zaprosil za oprostitev plačila sodne takse, ki znaša 5.865,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da predlagatelj živi sam, da je lastnik nepremičnine v vrednosti 147.116,00 EUR (in tako presežek upoštevne vrednosti stanovanja znaša 27.116,00 EUR), osebnega vozila v vrednosti približno 7.000,00 EUR in bivalne prikolice v vrednosti približno 20.500,00 EUR (presežek njune upoštevne vrednosti znaša 9.238,00 EUR), razpolaga pa tudi s 3.413,81 EUR na TRR.

5. Ker prosilec razpolaga z unovčljivim premoženjem (bivalno prikolico) in denarnimi sredstvi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da do oprostitve plačila sodne takse ni upravičen, je pa ocenilo, da 1.500,00 EUR lahko plača takoj, medtem ko je preostanek sodne takse odložilo v plačilo za najdaljše možno obdobje po Zakonu o sodnih taksah – ZST-1, to je za 24 mesecev od pravnomočnosti sedaj izpodbijanega sklepa.

6. Tožnik s pritožbo želi odlog plačila sodne takse v celoti, in sicer za 15 dni od pravnomočnosti sodne odločbe v sporu o glavni stvari. Dejanskih ugotovitev o premoženjskem stanju ne izpodbija, ne strinja pa se, da s takojšnjim plačilom 1.500,00 EUR ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

7. O trditvah, ki jih ponavlja v pritožbi, da spori med strankama, ki so posledica ravnanj toženke, nesorazmerno fizično izčrpavajo tožnika, se je pravilno izreklo že sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve. Razlogom višje sodišče pritrjuje in jih dodatno ne bo pojasnjevalo.

8. Po nadaljnjih trditvah naj bi sodišče prve stopnje spregledalo tožnikove obveznosti za potrebe življenja, in sicer dolgoročni kredit, ki ga mora redno odplačevati, ter življenjske, gospodinjske in stroške za letni dopust, zato mu po plačilu 1.500,00 EUR naj ne bi ostalo dovolj sredstev za financiranje rednih življenjskih stroškov, kajti s tem plačilom naj bi bila prepolovljena njegova tekoča denarna sredstva. Vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja ne more doseči popolne taksne oprostitve. Ta je namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika ni mogoče uvrstiti. V sodni praksi se je namreč izoblikovalo stališče, da je za preživetje osebe (in to ob odsotnosti prihrankov in drugega premoženja), potreben mesečni znesek, ki ustreza dvakratniku osnovnega zneska minimalnega dohodka, in je preživljanje lahko ogroženo, v kolikor je ta nižji. Ker prosilec razpolaga s presežnim premoženjem, so te pritožbene trditve neutemeljene. Gre za enkraten znesek, zato zgolj daljši odlog njegovega plačila situacije financiranja rednih življenjskih stroškov ne more spremeniti.

9. Pritožnik pričakovanje sodišča, da lahko proda svojo bivalno prikolico in s kupnino plača sodno takso, ocenjuje kot nerazumno, vendar pri tem ne pojasni razlogov za svojo oceno, zato se višje sodišče do tega pritožbenega razloga ne more opredeliti. Enako kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa le dodaja, da dejstvo, da bivalna prikolica predstavlja edini način preživljanja njegovega prostega časa, ne predstavlja razloga, ki se upošteva pri presoji pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (prim. prvi odstavek 12.a člena ZST-1).

10. Ker pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v predlogu ni zatrjeval nobenih izjemnih okoliščin, zaradi katerih bi sodišče plačilo sodne takse lahko odložilo za dalj časa, neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo preostanka sodne takse vezalo na 24 mesecev po pravnomočnosti sklepa o odlogu plačila sodne takse. Poleg tega iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da čas odloga plačila v vsakem primeru ne sme biti daljši od 24 mesecev, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljena tudi zahteva pritožnika, da bi sodišče plačilo preostanka vezalo na obdobje po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.

11. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).