Jedro

Glede na to, da je pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe bistveno, da stranka, ki njeno izdajo zahteva, izkaže verjetnost nastanka zanjo težko popravljive škode, predvidevanja sodišča prve stopnje (poleg tega da prevzema tožničino dokazno breme) o bodočem tožničinem ravnanju na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Enako velja za navedbe sodišča prve stopnje, da ni jasno razvidna pravna podlaga statuta tožene stranke, na podlagi katere je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, saj bo to predmet odločanja o tožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 109/2015-7 z dne 23. 1. 2015 se spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in petega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev izpodbijane odločbe tožene stranke, št. 1207/2014 z dne 11. 11. 2014, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu. Po navedeni odločbi, izdani po uradni dolžnosti po sklepu upravnega odbora tožene stranke z dne 11. 11. 2014 in v skladu s tretjim odstavkom 31. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), se tožnica izbriše iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije iz razloga po 7. točki prvega odstavka 30. člena ZOdv v zvezi s 7. točko prvega odstavka 25. člena ZOdv. Tožena stranka je tožnici očitala, da že daljše obdobje kljub opominom in pozivom ne poravnava članarine, zavarovalnine, denarnih kazni in drugih tožničinih obveznosti do tožene stranke, ki presegajo 2.000,00 EUR, in da je bila med drugim v disciplinskem postopku spoznana za odgovorno, da je kršila svojo dolžnost opravljanja odvetniškega poklica, ker je neupravičeno zadrževala sredstva, ki jih je prejela za stranko.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevi za izdajo zahtevane začasne odredbe ugodilo, ker ima tožnica po lastnih navedbah štiričlansko družino, ki jo kot edina redno zaposlena vzdržuje z lastnimi sredstvi, drugih dohodkov in premoženja ne poseduje, zato bi izbris iz imenika odvetnikov tako ogrozil ne samo njo, temveč celotno njeno družino. Navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno izpostavlja, da ni problem tožničinih ravnanj zgolj v neplačevanju članarine za članstvo v Odvetniški zbornici ter za zavarovanje odvetniške poklicne odgovornosti, ki neposredno zadeva odnos med njo in toženo stranko, ampak tudi v dejstvu, da je bila tožnica disciplinsko kaznovana, ker ni poravnala svojega dolga bivši stranki, kar zadeva neposredno razmerje med tožnico kot odvetnico in strankami v postopku. Poleg tega je pojasnila, da javni interes z zavrnitvijo začasne odredbe ne bi bil prizadet, ker mora tožničine spise prevzeti prevzemnik pisarne tožeče stranke A. A. Oboje govori v prid zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, vendar je sodišče prve stopnje po načelu sorazmernosti presodilo posledice težko popravljive škode izbrisa za tožničino družino glede preživljanja na eni strani z nevarnostjo, da bi tožnica v času, ko teče upravni spor, naredila škodo strankam, ki jih zastopa v sodnih postopkih, in se na tej podlagi odločilo, da zahtevano začasno odredbo izda in se pri tem glede na tehtne navedbe tožene stranke zavezalo, da bo o zadevi odločalo absolutno prednostno.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi ter zahteva za izdajo začasne odredbe vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa se tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez kakršnihkoli dokazil o ogroženosti štiričlanske družine štelo to navedbo za dokazano. Meni, da četudi bi tožnica svoje navedbe dokazala, to ne bi smelo pripeljati do odločitve, po kateri bi lahko tožnica zaradi varovanja svojega ekonomskega položaja še naprej opravljala poklic, pri katerem se zahteva visoka stopnja zaupanja in zvestobe pri ščitenju interesov strank, saj slednja s svojim dosedanjim ravnanjem izkazuje ravno obratno. Predvidevanje sodišča, da je imel dosedanji potek postopka na tožnico že tolikšen učinek, da se bo v razmerju do strank obnašala z vso potrebno skrbnostjo in profesionalnostjo, je zato v nasprotju z dejstvi, ki jih navaja tožena stranka. Ni mogoče govoriti o skrbnosti in profesionalnosti odvetnika, ki ne poskrbi za zavarovanje svoje poklicne odgovornosti in ki vztrajno ignorira pravnomočne odločitve disciplinskih organov, poleg tega je tožena stranka s primerom dokazala (disciplinska odločba 1275/2012), da tožnica tudi pri zastopanju strank ne spoštuje osnovnih načel, ki jih predpisujeta Statut tožene stranke ter Kodeks odvetniške poklicne etike.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

7. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Glede na navedeno pravilo o dokazovanju pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe na sodišče ni mogoče prenesti dokaznega bremena, v pritožbi pa prav tako ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati izpolnjevanja zahtevanega zakonskega pogoja.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo le, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

10. Vrhovno sodišče se strinja s pritožbo, da tožnica zgolj z golimi in pavšalnimi navedbami, da ima štiričlansko družino, ki jo kot edina redno zaposlena vzdržuje z lastnimi sredstvi, drugih dohodkov in premoženja pa ne poseduje, ter da bi zato izbris iz imenika odvetnikov tako ogrozil ne samo njo, temveč celotno njeno družino, brez kakršnihkoli dodatnih dokazov, težko popravljive škode ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti. Tega ne morejo spremeniti niti tožničine navedbe, da je kljub težki finančni socialni situaciji v družini pripravljena dolgovano plačati, ko bodo sredstva na računu. Tožnica tako ni izkazala takšnih posebnih okoliščin glede verjetnosti nastanka zanjo težko popravljive škode, ki bi bila močnejša od prevladujočega javnega interesa, za katerega tudi sodišče prve stopnje sicer samo navaja, da ga je v obravnavanem primeru tožena stranka izkazala.

11. Glede na to, da je pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe bistveno, da stranka, ki njeno izdajo zahteva, izkaže verjetnost nastanka zanjo težko popravljive škode, predvidevanja sodišča prve stopnje (poleg tega da prevzema tožničino dokazno breme) o bodočem tožničinem ravnanju na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Enako velja za navedbe sodišča prve stopnje, da ni jasno razvidna pravna podlaga statuta tožene stranke, na podlagi katere je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, saj bo to predmet odločanja o tožbi.

12. Tudi sklicevanje sodišča prve stopnje, da je začasno odredbo izdalo, ker že statut tožene stranke določa v 59. členu, da se odvetnik iz imenika odvetnikov izbriše šele po tem, ko odločba o izbrisu postane pravnomočna, in da to pomeni, da tožnica dejansko ne sme biti izbrisana pred pravnomočno končanim sodnim postopkom v tem upravnem sporu, prej napotuje na to, da bi bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti kot nepotrebno že na tej podlagi. Dejstvo, da je tožena stranka, tako kot to ta navaja in izkazuje v pritožbi, sporno odločbo kljub temu že izvršila, ko je ta postala dokončna, na pravilnost odločitve ne vpliva, pravilnost te izvršitve pa ni predmet odločanja v obravnavanem postopku o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

13. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (32. člen ZUS-1), je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 spremenilo tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

14. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni opredelila po višini, zato Vrhovno sodišče o njih ni odločalo.