Jedro

Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena URS in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 688,5 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 300/2009 z dne 21. 01. 2009 vzdržalo v veljavi, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je v postopku na prvi stopnji tožbenemu zahtevku nasprotoval s pavšalnimi navedbami, da je tožena stranka vse račune, ki jih je tožeča stranka izstavila v zvezi z dogovorjenimi storitvami, takoj zavrnil zaradi nekvalitetno opravljenih trditev. Višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe in sicer, da je na toženi stranki dokazno breme tako glede zatrjevanih napak kot pravočasnosti notifikacije. Kljub konkretiziranim navedbam tožeče stranke pritožnik svojih navedb v postopku na prvi stopnji ni dopolnil, tega pa ni storil niti v pritožbi, kjer navaja, da bi predlagane priče lahko izpovedale o pravnoposlovnem razmerju med strankama in spornih računih. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev; sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele lahko postavila trditve, zaradi česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič in strank.

6. Pritožba zgrešeno meni, da bi predlagane priče lahko izpovedale o tem, da je tožena stranka glede vsake zavrnitve računa pojasnila vzrok za reklamacijo. Pritožnik niti v postopku na prvi stopnji in niti v pritožbi ni navedel za odločitev bistvenega podatka in sicer, kdaj naj bi bili sporni računi zavrnjeni. Pritožba ne izpodbija pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob zatrjevanju reklamacij ni podala nobenih trditev, kaj na podlagi zatrjevanih napak zahteva oziroma zakaj zavrača plačilo računov, ne izpodbija pa niti pravilnega zaključka, da je v konkretnem primeru šlo za očitne napake (461. člen OZ). Pravno zmotno je zato stališče pritožnika, da predloženi dokazi nadomeščajo manjkajočo trditveno podlago njenega ugovora. Naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To pomeni, da dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore, ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Enako velja za vse vrste dokazov; tudi stranke in priče se ne zaslišujejo v informativne namene.

7. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni izvedlo predlaganega zaslišanja strank in prič. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. V načelu ima stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, marveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Pravica do predlaganja dokazov bi bila namreč nesmiselna, če bi imelo sodišče polno diskrecijsko pravico, da dokaznemu predlogu ugodi, ali pa ga zavrne. Korist od predlaganja dokazov ima stranka šele, če sodišče predlagane dokaze tudi izvede. To pa ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo (prim. drugi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25. 09. 1996 in Up 181/95 z dne 28. 05. 1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16. 2. 2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10. 10. 2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva (II Ips 663/96), ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (II Ips 554/99). Za tak položaj gre tudi v tem primeru. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank in prič, pri čemer tožena stranka svoji navedb glede zatrjevanih napak in pravočasnosti notifikacije v ničemer ni konkretizirala, bi pomenila izvedbo dokazov s ciljem, da bi stranka šele na podlagi izvedenih dokazov lahko postavila trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi.

8. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato izvedba drugih dokazov ni bila potrebna; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je bila pritožniku kršena pravica do kontradiktornosti.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.