Jedro

Premoženje, vrnjeno po ZPVAS, dedujejo vsi dediči, ne le člani novoustanovljene agrarne skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zvrne in se v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti 1.634,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem F. D. ne spada denarna vrednost nepremičnega premoženja v protivrednosti 66.228,19 EUR (točka I. izreka odločbe), z izpodbijano sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem F. D. ne spada denarna vrednost nepremičnega premoženja v protivrednosti 496.891,26 EUR ter tožnici naložilo v plačilo 2.623,63 EUR stroškov postopka tožene stranke (točki II. in III. izreka).

2. Tožnica se pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka. Napačno je sodišče uporabilo Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (ZPVAS). Vračanja premoženja ne bi bilo, če novi člani agrarne skupnosti ne bi podali zahteve. Za del premoženja so zahteve umaknili in premoženje ni bilo vrnjeno. Denarna sredstva, vrnjena agrarni skupnosti, imajo drugačno pravno naravo, zemljišča pa niso bila vrnjena. Samo člani agrarne skupnosti so odločali, ali se zahteva vrnitev. Toženka ni bila članica agrarne skupnosti. Ni res in je protispisno, da sta bila zneska 396.427,97 EUR in 665.140,00 EUR pridobljena iz zahtevanih in vrnjenih nepremičnin. Sodišče gre predaleč, ko trdi, da v zapuščino sodijo tudi denarna sredstva, pridobljena z razpolaganjem, in sredstva, pridobljena zaradi neuveljavljanja pravic novih članov agrarne skupnosti. Toženka bi morala izpodbiti razpolaganja z nepremičninami, potem bi pa lahko dedovala, kar je bilo dejansko vrnjeno. Določbe 274. 275., 276. in 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ne pridejo v poštev. Ni res, da ni zahtrjevala, da je denar že porabljen. Zmotno se je sodišče sklicevalo na sklep VSL I Cp 3208/2012, saj ta obravnava drugačne pravne položaje. Denar od novo ustanovljene agrarne skupnosti ni predmet zapuščine.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča in razlogom zanjo, zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev je utemeljilo z obširnimi, jasnimi in pravilnimi razlogi, ki jim ni kaj dodati in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja:

6. Relevantnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča o vrnitvi nepremičnin članom nekdanje Agrarne skupnosti X., umiku zahteve za vračilo nekaterih nepremičnin in posledičnem izplačilu odškodnine članom nove Agrarne skupnosti X., sklenjenih kupoprodajnih pogodbah in pogodbah o pridobitvi in odsvojitvi poslovnih deležev, pridobljenih na podlagi stvarnih vložkov - vrnjenih nepremičninah in da je tožnica na podlagi teh razpolaganj prejela 496.891,26 EUR, pritožba ne izpodbija. Materialnopravno pravilen je zaključek sodišča, da so se po ZPVAS premoženje in premoženjske pravice, ki so bile odvzete nekdanjim agrarnim skupnostim, vrnile fizični ali pravni osebi, kateri so bile odvzete (drugi odstavek 8. člena ZPVAS). Vrnile so se očetu pravdnih strank F. D., ki pa je že mrtev. Zato je treba skladno z drugim odstavkom 8. člena ZPVAS izpeljati zapuščinski postopek po Zakonu o dedovanju (ZD), in upoštevati, da ZPVAS kot specialni predpis določa, da lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini. Nesporno je od dedinj po F. D. le tožnica (bila) članica novo ustanovljene Agrarne skupnosti X. Vendar ji to ne dalje pravice, da deduje le ona. Samo ona sicer lahko deduje premoženjske pravice v naravi, toženki pa sta upravičeni zahtevati nujni delež v gotovini. Tudi dejstvo, da je podala zathevo za vrnitev, tožnice ne opravičuje do izključnega dedovanja; deduje se skladno z ZD in specialno določbo drugega odstavka 8. člena ZPVAS. Kdo je podal zahtevo za vrnitev premoženja zapustnika, ni relevantno.

7. Vse premoženje, ki ga je tožnica pridobila kot članica Agrarne skupnosti X., je pridobila iz naslova dedne pravice po očetu. Čeprav gre toženkama manjši delež na zapuščini F. D. od zakonitega in le v denarju (ne v naravi), sta, razen če se dediščini izrecno odpovesta, upravičeni do dedovanja (132. člen ZD). Do razdelitve zapuščine so dediči v dediščinski skupnosti: z dediščino upravljajo in razpolagajo skupno (145. člen ZD). Tožnica pa je s premoženjem, ki ga je pridobila iz naslova dedne pravice po pokojnem očetu, kot članica Agrarne skupnosti razpolagala. S tem je zapustniku v naravi vrnjeno premoženje le spremenilo obliko. Denarna sredstva, pridobljena z razpolaganjem s tem premoženjem, po načelu realne subrugacije, postanejo del zapuščine. Tudi s tem, ko je tožnica za nekatere nepremičnine umaknila zahtevo za vračilo, je razpolagala z zapuščino F.D. Nepremičnine niso bile vrnjene v naravi, pač pa v obliki izplačila odškodnine – gre le za spremembo oblike vrnjenega premoženja. Torej tudi na ta način pridobljena sredstva sodijo v zapuščino. Spremenila se je le oblika zapustniku vrnjenega premoženja, ne pa njegova pravna narava.

8. Na stališča, izražena v sklepu VSL I Cp 3208/2012, se prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicuje, saj se sklep nanaša prav na obravnavano zadevo, torej pravni položaj v tej pravdi. Stališče navedenega sklepa o realni subrugaciji v primeru razpolaganja z zapuščino imajo oporo v sodni praksi.(1) Na določbe 274. do 276. in 936. člena OZ sodišče svoje odločitve ni oprlo, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem niso razumljive. Tožnica v tej pravdi ni zatrjevala, da je denar že porabila, in so očitki o protispisnosti neutemeljeni. Kaj sta pravdni stranki zatrjevali v drugih pravdah, glede na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), ni relevantno. Sicer pa tudi samo dejstvo, ali je tožnica denar že porabila, ni relevantno, ker je denar generična stvar.

9. Ker ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, na katere mora višje sodišče po določilu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, to je izpodbijani točki II. in III. izreka prvostopenjske odločbe (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožnica povrniti toženki njene potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo po stroškovniku prvotožene stranke, saj je ugotovilo, da so stroški priglašeni skladno z določili Zakona o Odvetniški tarifi. Znesejo 1.634,80 EUR, specifikacija je na zadnji strani odgovora na pritožbo. Skladno s 313. členom ZPP je drugostopenjsko sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če tožeča stranka svoje obveznosti ne bo izpolnila v postavljenem roku, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

(1) Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2009 in VSL II Cp 4991/2007, II Cp 818/2014.