Jedro

Prvostopni organ, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, je ravnal pravilno, ko je v skladu s pooblastilom iz 243. člena ZUP v dopolnjenem postopku stranke pozval, da smejo v skladu z 29. členom ZENDMPE v roku 30 dni sprožiti sodni postopek ureditve meje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da so meje med parcelami 343/1, 343/2 ter sosednjimi parcelami 342/2, 342/1 v k.o. ... urejene; da se parcela 343/1 v postopku parcelacije ukine in nastaneta novi parceli 343/3, 343/4; meje med navedenimi parcelami potekajo po zemljiškokatastrskih točkah tako, kot so navedene v grafičnem prikazu in označene poudarjeno. Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je predstavnik geodetskega podjetja A. po pooblastilu B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. dne 13. 3. 2007 vložil zahtevo za uvedbo postopka ureditve meje in vpis novih parcel in njihovih mej za parcele 342/3, 342/4, 342/6, 343/1 in 343/2 v k.o. ... Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/00, 87/02 – SPZ in 47/06 – ZEN, ZENDMPE) in Pravilnika o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 1/04, Pravilnik), izdelalo geodetsko podjetje A., ki ima dovoljenje za opravljanje geodetskih storitev; elaborat je potrdil odgovorni geodet G.G. Na vlogo je prvostopni organ izdal odločbo z dne 18. 4. 2008, ki je postala pravnomočna. Na sklep, ki ga je prvostopni organ izdal 25. 1. 2008 in z njim zavrgel del zahteve, se je stranka pritožila, drugostopni organ pa je ta sklep odpravil in vrnil zadevo v ponovno odločanje – glede na to je bila izdana izpodbijana odločba. Po določbi 15. člena ZENDMPE se meje v upravnem postopku ureditve meje urejajo na podlagi soglasja lastnikov in na podlagi podatkov zemljiškega katastra. Kot stranke v postopku so sodelovali za parcelo 343/1 B.B., D.D. in E.E., za parcelo 343/2 C.C., za parcelo 342/2 H.H. in za parcelo 342/1 tožnici. Po preizkusu zahteve v skladu s 25. in 48. členom ZENDMPE prvostopni organ ni zavrnil oziroma zavrgel zahteve. Pisne izjave na podlagi 26. člena ZENDMPE, da se strinjajo s potekom meje, kot je bila označena na mejni obravnavi, so podali vsi navedeni lastniki, razen prvotožnice. Stranke so se udeležile ustne obravnave in se strinjale s potekom meje, kot je bila označena na mejni obravnavi. Na podlagi predhodno urejenih mej (46. člen ZENDMPE) je geodetsko podjetje izvedlo delitev parcele 343/1 v k.o. ... Parcelacija se je izvedla na zahtevo in pod pogoji, ki jih navedel lastnik predmetne parcele.

Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 29. 10. 2009 zavrnilo pritožbo tožnic zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa. Drugostopni organ v obrazložitvi navaja, da je v upravnem postopku možno urediti meje le, če so med strankami nesporne in če ne odstopajo od katastrsko določenih meja, v nasprotnem primeru pa to ni možno in je za ureditev meja pristojno sodišče; v obravnavanem primeru ne gre za to, da bi bile sporne meje kot takšne, pač pa je sporno lastništvo – torej gre za sporno premoženjsko oziroma civilno pravno razmerje, ki ni v pristojnosti upravnega organa, pač pa v sodni pristojnosti. Drugostopni organ dalje navaja, da je prvostopni organ pred izdajo izpodbijane odločbe štel, glede na izjavo tožnic, da ni problem v mejah, pač pa da gre za sporno lastništvo parcele 343/2, da soglašata z ugotovljenim potekom meje. Ko pa sta tožnici opozorili na to, da s potekom meje nista soglašali, ju je prvostopni organ s pozivom z dne 9. 7. 2009 pozval, naj sprožita sodni postopek ureditve meje, kot to določa 29. člen ZENDMPE. Ker tožnici takega postopka nista sprožili, je prvostopni organ ravnal v skladu s 5. odstavkom 29. člena ZENDMPE in štel, da pritožnici soglašata s potekom meje. Glede na navedeno šteje drugostopni organ izpodbijano odločbo prvostopnega organa kot pravilno, zaradi česar pritožbi ni ugodil. Drugostopni organ je kot neutemeljeno zavrnil tudi pritožbeno navedbo tožnic, da jima odločba prvostopnega organa ni bila vročena, ker ni bila vročena njunemu pooblaščencu, kajti po njegovem mnenju nepravilna vročitev odločbe ni kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve prvostopnega organa v izpodbijani odločbi. Prav tako je kot neutemeljeno zavrnil pritožbeno navedbo, ki ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, da tožnici nista bili seznanjeni s sklepom o zavrženje dela zahteve, saj se je ta sklep nanašal le na vložnike zahteve ter je bil zato vročen samo njim.

Tožnici vlagata tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnih predpisov ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnici navajata, da sta zoper izpodbijano odločbo pravočasno vložili pritožbo, predvsem zaradi kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede vročanja pisanj, saj odločba ni bila vročena njunemu pooblaščencu, pač pa njima neposredno, prav tako ne njima ne njunemu pooblaščencu ni bil vročen sklep z dne 25. 1. 2008 in ni bila vročena odločba drugostopnega organa z dne 18. 4. 2008. Vsa dejanja, ki jih je po 16. 1. 2008 opravil prvostopni organ, so opravljena nezakonito, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Prvostopni organ je v dopisu z dne 9. 7. 2009 svoje kršitve v celoti tudi priznal ter tožnici napotil k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje. Tožnici sta na poziv prvostopnega organa odgovorili, da je z izdajo izpodbijane odločbe postopek ureditve meje zaključen in da se naknadno ne more dopolnjevati, ampak je treba predhodno razveljaviti izpodbijano odločbo ter nato tožnici pozvati k sprožitvi sodnega postopka za določitev meje. Pritožbo tožnic je nato drugostopni organ zavrnil, po mnenju tožnic pa je odločba nezakonita, saj je organ nepravilno uporabil določbe ZUP (243. člen) in določbe ZENDMPE (29. člen). Tožnici vztrajata, da se postopek, v katerem je bila izdana odločba, ne more več dopolnjevati. Potrebno je odpraviti že izdano odločbo ter stranki postopka naložiti, da v roku 30 dni sproži sodni postopek za določitev meje. Tako bi prvostopni organ moral ravnati že po opravljeni obravnavi 16. 1. 2008, saj je bila meja med parcelami sporna. Razlog, zakaj je bila meja sporna oziroma je sporna, v postopku ureditve meje ni pomemben. Tožeča stranka mej ni priznala, zato bi prvostopni organ moral že na obravnavi sprejeti sklep, da se ji naloži sprožitev sodnega postopka za določitev meje. Ker prvostopni organ in nato tudi drugostopni organ izpodbijane odločbe nista odpravila, tožeča stranka ni mogla sprožiti sodnega postopka za določitev meje, saj bi v predmetnem postopku udeleženi mejaši v sodnem postopku ugovarjali, da je bila glede meje že izdana odločba. Drugostopni organ je pritožbeno odločbo tudi označil z letnico 2008, čeprav je bila pritožba vložena šele v letu 2009. Tožnici se ne strinjata s stališčem drugostopnega organa, da v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnicama ni jasno, kdaj in zakaj je prvostopni organ vodil ponovni postopek, saj sta sodelovali le na obravnavi 16. 1. 2008. Po tem datumu pa je prvostopni organ izdal sklep z dne 25. 1. 2008, drugostopni organ pa odločbo z dne 18. 4. 2008. Tožnicama se tako postavlja vprašanje, kdaj po izdaji odločbe z dne 18. 4. 2008 je zanju začel teči ponovljen postopek. Tožnici menita, da iz razloga, ker jima vse odločbe niso bile vročene oziroma poslane vsaj v vednost, nista bili obravnavani enakopravno. Tožnici menita, da je bilo v zadevi dejansko stanje ugotovljeno v celoti zmotno in v nasprotju s spisno dokumentacijo, zaradi česar je izrek izpodbijane odločbe prav tako v nasprotju s spisno dokumentacijo, storjenih pa je bilo tudi več bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno so bili uporabljeni predpisi ter sodišču zato predlagata, da po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi vseh predlaganih dokazov odloči, da se izpodbijana odločba prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na urejenost mej, razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. V dokazne namene se sklicujeta na listine spisne dokumentacije. Zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom posredovalo v odgovor tudi ostalim strankam upravnega postopka. Odgovor so podali D.D., B.B. in E.E., v njem pa pritrjujejo izpodbijani odločbi prvostopnega organa in sodišču smiselno predlagajo, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je z izpodbijano odločbo prvostopnega organa pravilno in zakonito odločeno o ureditvi mej med parcelama 343/1, 343/2 ter sosednjima parcelama 342/2, 342/1 (v solasti tožnic), ob tem ko tožnici v postopku soglasja k poteku meje, kot je bila označena na mejni obravnavi, nista podali, k sprožitvi sodnega postopka ureditve meja pa sta bili pozvani šele po izdaji izpodbijane odločbe.

Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da je organ v postopku tožnici vabil na ustno obravnavo (27. člen ZENDMPE, Uradni list RS, št. 52/00, 87/02 – SPZ in 47/06 – ZEN), nato pa njuni izjavi, dani na ustni obravnavi (iz zapisnika ustne obravnave z dne 16. 1. 2008 izhaja, da ju je podal njun pooblaščenec, in sicer „da problem ni v mejah, ampak v lastništvu parcele št. 343/2“), ocenil kot izjavi o strinjanju s potekom meje, označene na mejni obravnavi, ter ko je po izteku roka za sprožitev sodnega postopka ureditve meje ugotovil, da lastnika, ki se z mejo tudi po ustni obravnavi nista strinjala, sodnega postopka nista sprožila, na podlagi 32. člena ZENDMPE z izpodbijano odločbo meje kot nesporne uredil, kot je bil njihov potek označen na mejni obravnavi. Glede na to, da pa sta tožnici v pritožbi zoper navedeno odločbo zatrjevali, da sta na ustni obravnavi priznali kot nesporno le mejo med parcelama št. 343/1 in 343/2, ne pa tudi meje med parcelama št. 342/1 in 343/1 ter 343/2, ju je organ z dopisom z dne 9. 7. 2009 pozval k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje v 30 dneh in ju v tem dopisu opozoril, da bo, če v določenem jima roku sodnega postopka ne bosta sprožili, v skladu z določbo 5. odstavka 29. člena ZENDMPE štel, da kot lastnici soglašata s potekom meje, kot je bila označena na mejni obravnavi. Tožnici sta po pooblaščencu sicer pozivu ugovarjali z dopisom z dne 17. 7. 2009 ter navajali, da mora organ izpodbijano odločbo najprej odpraviti ter da bi ju mogel zakonito pozivati k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje šele po tem, ko bo odločba o odpravi izpodbijane odločbe postala pravnomočna, vendar jima je organ v dopisu z dne 21. 7. 2009 pojasnil, da jima je predmetni poziv pravilno poslal v okviru postopanja po 243. členu ZUP, po katerem organ, če ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln, pa je to utegnilo vplivati na odločitev v zadevi, dopolni postopek. Ker tožnici sodnega postopka ureditve meje v odrejenem roku nista sprožili, je prvostopni organ njuno pritožbo odstopil v reševanje drugostopnemu organu, ta pa jo je zavrnil, ker je presodil, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Z njim se strinja tudi sodišče. Prvostopni organ je namreč po prejemu pritožbe zoper izpodbijano odločbo postopal v skladu s pooblastilom po 243. členu ZUP (kot je tožnicama tudi pojasnil v dopisu z dne 21. 7. 2009). Po 1. odstavku 243. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 65/08) organ, ki je izdal odločbo, če ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o stvari, dopolni postopek. Po 3. odstavku citiranega člena pa glede na uspeh dopolnjenega postopka organ, ki je izdal odločbo, ravna po 245. členu tega zakona ali pa v mejah zahtevkov stranke stvar drugače reši in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo. Ker je prvostopni organ ocenil, da uspeh dopolnjenega postopka (ko je po vročitvi poziva za sprožitev sodnega postopka ureditve meje in izteku roka za začetek tega postopka organ ugotovil, da sodni postopek ureditve meje ni bil sprožen) ni dajal podlage za drugačno rešitev stvari in izdajo nove odločbe, s katero bi nadomestil izpodbijano odločbo, je postopal v skladu z 245. členom ZUP ter pritožbo poslal v reševanje organu druge stopnje. Tožnici tako zmotno menita, da je bilo postopanje prvostopnega organa po izdaji izpodbijane odločbe nepravilno in nezakonito; v zmoti sta tudi, da bi sodnega postopka ureditve meje zaradi izpodbijane odločbe po pozivu sodišča niti ne mogli uspešno voditi, kajti če bi organ prejel njuno dokazilo o sprožitvi sodnega postopka ureditve meje (oziroma bi na poizvedbe ugotovil, da je bil sodni postopek sprožen), bi upravni postopek ureditve meja po določbah ZENDMPE (6. odstavek 29. člena ZENDMPE) ustavil (v skladu s 3. odstavkom 243. člena ZUP bi s sklepom o ustavitvi postopka nadomestil izpodbijano odločbo), meja pa bi se nato kot sporna urejala v sodnem postopku. Ker pa tožnici sodnega postopka ureditve meje nista sprožili, kar niti ni sporno, je organ na podlagi 5. odstavka 29. člena ZENDMPE štel, da tožnici soglašata s potekom meje in pravilno presodil, da podlage za drugačno odločitev ter izdajo nadomestne odločbe ni.

Izpodbijana odločba pa po presoji sodišča tudi ni nezakonita zaradi njene nepravilne vročitve; tudi če je bila vročena tožnicama neposredno in ne njunemu pooblaščencu, sta zoper njo po pooblaščencu (lahko) pravočasno vložili pritožbo, zaradi česar se na nepravilno postopanje organa v smislu, da predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ne moreta sklicevati. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe pa tudi ni vplivala oziroma mogla vplivati okoliščina, da tožnicama organ ni vročil sklepa z dne 25. 1. 2008, s katerim je odločil zgolj formalno, da se zahteva v delu glede ureditve meje med parcelama 343/1, 343/2 ter sosednjima 342/2, 342/1 zavrže (iz razloga, ker je menil, da stranke, ki so vložile zahtevo, niso aktivno legitimirane, ter je le-tem sklep tudi vročil), ter odločbe organa druge stopnje z dne 18. 4. 2008, s katero je bil sklep z dne 25. 1. 2008 odpravljen, zadeva pa vrnjena prvostopnemu organu, da o zahtevi odloči meritorno, kar je ta tudi storil z izdajo izpodbijane odločbe. Navedene okoliščine pa tudi ne dajejo podlage za presojo, da bi bila vsa dejanja prvostopnega organa po 16. 1. 2008 nezakonita ter da bi bili tožnici v postopku neenakopravno obravnavani, kakor zatrjujeta. Brez podlage in zgolj s splošnimi navedbami pa tožnici tudi ugovarjata, da je dejansko stanje v zadevi ugotovljeno nepravilno ter v nasprotju s spisno dokumentacijo ter da je iz tega razloga nepravilno odločeno, ter teh navedb sodišče ne sprejema kot utemeljenih. Protispisna pa je tudi tožbena navedba o nepravilni letnici v datumu odločbe organa druge stopnje, saj ta odločba nosi datum 29. 10. 2009 in je bila torej izdana z datumom po vložitvi njune pritožbe.

Ker je po povedanem po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl. US, 107/09-odl. US, 62/2010, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Predlagane glavne obravnave sodišče ni opravilo, saj je lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi bilo le-te treba ponavljati ali dopolnjevati.

Ker je sodišče zavrnilo tožbo je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek tožnic (4. odstavek 25. člena ZUS-1), saj v primeru zavrnitve tožbe, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.