Jedro

Razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je bil krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Rehabilitacija političnega zapornika je lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje. Obdobje neupravičenega odvzema prostosti je kot pokojninsko dobo osebam s statusom političnega zapornika priznal ZPKri kot specialni zakon. ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Priznano pokojninsko dobo po določbah ZPKri se mora zato pri priznavanju pravice do pokojnine upoštevati kot „pokojninsko dobo brez dokupa“ v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 334,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 18. 9. 2018 in 29. 1. 2019 glede priznanja pravice do predčasne pokojnine in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 95/2020 z dne 9. 6. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je pravilno stališče sodišč, da se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri, Ur. l. RS, št. 59/96 in naslednji), upošteva kot pokojninska doba brez dokupa in ali je pravilno stališče sodišč, da je tožena stranka pri odmeri pokojnine tožniku dolžna upoštevati tretji odstavek 6. člena ZPKri.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da se je sodišče druge stopnje nepravilno sklicevalo na zadevo VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017. V obravnavani zadevi gre za posebno dobo, ki niti ne ustreza pojmu zavarovalne dobe. ZPKri pokojninsko dobo, priznano po tem zakonu, upošteva pri odmeri pokojnine, ne vpliva pa na izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik v času veljavnosti ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ni izpolnil pogojev za starostno upokojitev, zato se zanj ne more uporabiti pogojev, ki ne bi upoštevali instituta pokojninske dobe brez dokupa. Ta institut je uvedel ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), da bi poudaril pomen vplačevanja prispevkov in vzdržnosti pokojninskega sistema. ZPIZ-2 ne določa, da imajo osebe s statusom političnega zapornika enak status z vidika pokojninskega zavarovanja kot zavarovanci v delovnem razmerju. Izenačitev bi bila nelogična tudi zato, ker se obdobje neupravičenega odvzema prostosti upošteva v dvojnem trajanju. Institut predčasne upokojitve je namenjen podaljšanju delovne aktivnosti in kasnejši upokojitvi, čemur je v tožnikovem primeru zadoščeno.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. S sklepoma Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 3. 10. 2000 in 11. 3. 2008 je bil tožniku priznan status bivšega političnega zapornika v različnih obdobjih in pokojninska doba od 3. 8. 1984 do 26. 9. 1984 v enojnem štetju, od 27. 9. 1984 do 30. 6. 1986 v dvojnem štetju, od 1. 7. 1986 do 15. 3. 1987 v enojnem štetju in od 15. 6. 1987 do 31. 12. 1988 v dvojnem štetju. Tožnik je dne 20. 7. 2018 pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine v višini 20 %, želel pa je tudi priznanje pravice do starostne pokojnine v istem odstotku. Tožena stranka mu je z odločbama z dne 18. 9. 2018 in 29. 1. 2019 priznala pravico do predčasne pokojnine v višini 20 % od 21. 7. 2018 dalje na podlagi dopolnitve 60 let in 6 mesecev starosti ter 33 let 5 mesecev pokojninske dobe brez dokupa. Pokojninske dobe v trajanju 7 let, 5 mesecev in 17 dni, ki mu je bila priznana po ZPKri, ni upoštevala pri ugotavljanju, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine po določbi četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2 (in ne le predčasne). Štela je, da ta doba ni pokojninska doba brez dokupa.

9. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da se mora pokojninska doba, priznana za čas nezakonitega odvzema prostosti bivšega političnega zapornika, upoštevati kot pokojninska doba brez dokupa. Sodišče prve stopnje je sicer kot nosilni razlog svoje odločitve navedlo, da gre pri ZPKri za specialni predpis glede na ZPIZ-2. Po drugi strani se je sodišče druge stopnje v svojih razlogih sklicevalo na časovno veljavnost ZPIZ-1, ko je bil tožniku priznan status bivšega političnega zapornika. Tedaj še ni veljal institut pokojninske dobe brez dokupa, zato naj zanj nova ureditev po ZPIZ-2 ne bi veljala.

10. Posebno naravo urejanja pravnih posledic na pokojninskem področju za bivše politične zapornike je Vrhovno sodišče RS presojalo že v sodbi VIII Ips 35/2020 z dne 9. 12. 2020, v kateri je izhajalo iz posebnosti ureditve pravnih posledic na pokojninskem področju po določbah ZPKri, ne pa časovnega vidika (ne)veljavnosti ZPIZ-1. 11. Po ZPKri se državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti, kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem ali preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev, oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja (prvi odstavek 6. člena ZPKri). Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prejšnjega odstavka v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek 6. člena ZPKri).

12. Med strankama je sporna pravna narava „pokojninske dobe“, ki se po zgoraj citirani določbi ZPKri prizna osebi za čas, ko ji je bila kot bivšemu političnemu zaporniku zaradi odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti.

13. Tožena stranka se v reviziji neutemeljeno zavzema za stališče, da se po ZPKri priznana pokojninska doba lahko upošteva le pri odmeri pokojnine, ne pa tudi pri pogojih za pridobitev pravice. Določbe tretjega do šestega odstavka 6. člena ZPKri govorijo le o tem, katere plače oziroma osnove se upoštevajo pri odmeri pokojnine, medtem ko je v prvem odstavku 20. člena ZPKri določeno, da se pri odmeri pokojnine upravičencem po tem zakonu upošteva pokojninska doba, priznana na podlagi tega zakona, od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice. Na podlagi teh določb ni mogoče zaključiti, da pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča le drugačen način odmere starostne pokojnine. Tega ZPKri enostavno ne določa. Določba prvega odstavka 6. člena ZPKri je jasna in opredeljuje priznano dobo kot pokojninsko, nadaljnje določbe pa jo le nadgrajujejo (kako se odmeri pokojnina v primeru tako priznane pokojninske dobe). Tudi iz tretjega odstavka 16. člena ZPKri izhaja, da je priznanje statusa upravičene osebe podlaga za ustrezno vštetje časa v pokojninsko dobo in odmero pokojnine, o pokojninski dobi pa govorita tudi 9. in 17. člen.1

14. V pokojninsko dobo se vštevata zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Zavarovalna doba je obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki (42. točka 7. člena ZPIZ-2). Posebna doba so obdobja, ki se v skladu s tem zakonom štejejo v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov, ki pa brez zakonsko določene minimalne zavarovalne dobe ne daje pravice do pokojnine (29. točka 7. člena ZPIZ-2). Nobenega dvoma ni, da pokojninska doba, priznana po ZPKri, ni zavarovalna doba. Vendar pa ni niti posebna doba, saj je kot take ne opredeljuje ZPIZ-2. 15. Pokojninska doba brez dokupa je obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti in obdobja delovnega razmerja v tujini, vendar brez dokupa pokojninske dobe (23. točka 7. člena ZPIZ-2). Dokupljena doba je obdobje, ki se šteje v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov (11. točka 7. člena ZPIZ-2).

16. Razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je bil krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Ta se izkazuje v odpravi posledic neupravičenega odvzema prostosti. V času odvzema prostosti je zavarovancu onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti ter posledično vključitev v zavarovanje. Zato je rehabilitacija političnega zapornika lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje. Obdobje neupravičenega odvzema prostosti je kot pokojninsko dobo osebam s statusom političnega zapornika priznal ZPKri kot specialni zakon. ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Priznano pokojninsko dobo po določbah ZPKri se mora zato pri priznavanju pravice do pokojnine upoštevati kot „pokojninsko dobo brez dokupa“ v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2.2

17. Tožena stranka, ki se zavzema za drugačno razlago, se neutemeljeno sklicuje na vzdržnost pokojninskega sistema. Ta razlog se pri sprejemu ZPIZ-2 ni omenjal v zvezi s pokojninsko dobo, priznano političnim zapornikom, temveč le v zvezi z običajnimi situacijami vključitve v obvezno zavarovanje ali v prostovoljno pokojninsko zavarovanje oziroma povsod tam, kjer lahko pride do odstopanj glede režima vplačevanja prispevkov. Pri upravičencih po ZPKri pa ne gre za sistemski problem znotraj ZPIZ-2, temveč za posebno pravno ureditev, ki predstavlja izjemo glede na siceršnjo ureditev pokojninskega sistema. Vzdržnost pokojninskega sistema in s tem povezan javni interes tudi sicer ne moreta prevladati nad javnim interesom v zvezi z namenom rehabilitacije političnih zapornikov. Prav tako je pravno nepomembno, da ZPKri določa večkratnik pokojninske dobe kot del rehabilitacije bivšega političnega zapornika. Ta večkratnik spada v domeno zakonodajalca, sodišče pa se v ustreznost take ureditve ne more spuščati.3

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti obsegajo stroške odvetniškega zastopanja 270,00 EUR za odgovor na revizijo (450 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 334,80 EUR.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 35/2020 z dne 9. 12. 2020. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. 35/2020 z dne 9. 12. 2020. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. 35/2020 z dne 9. 12. 2020.