Jedro

Od odpravnine za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je treba plačati prispevke za socialno varnost, saj ne gre za prejemek iz delovnega razmerja, ki bi bil izvzet od plačila prispevkov. Prispevke plačujeta delodajalec in zaposleni po različnih prispevnih stopnjah, vendar tako da je tudi prispevke zaposlenega dolžan plačati delodajalec. To pomeni, da je zaposleni upravičen le do izplačila neto zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 782,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 608,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožnik, predlaga njeno spremembo podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno razsojo sodišču prve stopnje s stroškovnimi posledicami ter priglaša stroške pritožbe. Opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da izraz plača pomeni bruto plačo, če ni izrecno predpisano drugače. Pri tem se sklicuje na Zakon o dohodnini, po katerem so sestavni del plače prispevki, ki jih mora delavec plačevati za socialno varnost, in davek, ki se plačuje od tovrstnih prejemkov. Navaja, da odpravnina v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ni oproščena plačila prispevkov, pri čemer se sklicuje na 3. in 6. člen ZPSV in na Pravilnik o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja zakona o dohodnini in zakona o prispevkih za socialno varnost (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 114/2002). Bruto odpravnina se določi glede na osnovo, ki je povprečna mesečna bruto plača delavca za zadnje 3 mesece dela pred odpovedjo, in je osnova za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost, pri čemer mora delodajalec obračunati in odvesti tudi prispevke, ki bremenijo delavca. To pomeni, da delavec prejme odpravnino v višini bruto zneska odpravnine, zmanjšanega za ta znesek prispevkov (22,1 %). Bruto plača je po določbah ZDR osnova za izračun (obračun) odpravnine, ostali predpisi pa določajo izračunano odpravnino. Zaključuje, da je toženka na njegov račun neupravičeno obogatela, saj ji je izplačal višji znesek (4.363,10 EUR – celotni bruto znesek osnove za obračun) od pripadajočega (3.398,85 EUR).

Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se z razlogi sodišča prve stopnje strinja, saj meni, da je ZDR materialnopravna podlaga pravici do odpravnine in njeni višini. Drugačno izplačilo, kot je bilo tožnici izplačano, bi pomenilo kršitev toženkinih zakonsko določenih pravic. Navaja, da gre pri neupravičeni obogatitvi za obogatitev brez pravnega temelja, ki pa je v danem primeru podan in izkazan. Dodaja še, da tožnik nima pravice zahtevati nazaj nekaj, kar je vedel, da ni dolžan, saj že iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik napačno izvedel izračun. Meni, da morebitna napačna navodila ne morejo vplivati na pravice in obveznosti toženke. Tožnik pa naj povračilo vtoževanega zneska zahteva od DURS, saj gre njenim napačnim navodilom pripisati odločitev za način obračuna odpravnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovnih kršitev ne uveljavlja.

Tožnik je toženki odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razlogov nesposobnosti, zaradi česar je toženka upravičena do plačila odpravnine v skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik ji je po njenem pozivu odpravnino izplačal v celotnem bruto znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški toženkinega pooblaščenca. Ker bi moral od tega bruto zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost, sedaj od toženke vtožuje vrnitev preveč plačane odpravnine v višini neodtegnjenih prispevkov.

Na podlagi 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 do 81/00) je potrebno od odpravnine za primer odpovedi iz razloga nesposobnosti plačati prispevke za socialno varnost, saj gre za prejemek iz delovnega razmerja, ki ni izvzet od plačila. Prispevke plačujejo zaposleni in delodajalci po različnih prispevnih stopnjah, vendar je tudi prispevek zaposlenih od bruto prejemkov iz delovnega razmerja dolžan obračunati in odvesti delodajalec. Odvod prispevkov je namreč obveznost delodajalca, ki je v primeru izplačila bruto prejemka iz delovnega razmerja (razen v primeru izjem) k temu zavezan že na podlagi samega zakonskega določila (1. odstavek 6. člena ZSPV). Pri tem mora od bruto prejemka obračunati in izplačati tudi del prispevkov, ki sicer bremenijo zaposlene, zaposlenemu pa izplačati razliko, ki pomeni neto prejemek.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je osnova za izračun odpravnine povprečna bruto plača, saj je takšno tudi stališče ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (prim. sodba VIII Ips 148/2003 idr.). Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker se je postavilo na stališče, da ZDR določa minimum pravic, ki jih davčni predpisi ne morejo spreminjati. Na ta način je štelo, da obračunana odpravnina pomeni neto znesek, ki ga je delodajalec v celoti dolžan izplačati delavcu. Tožnik utemeljeno ugovarja, da je takšno stališče prvostopnega sodišča zmotno in da je bil dolžan od višine odpravnine, določene z upoštevanjem toženkinih bruto plač, najprej obračunati in plačati prispevke, le razliko (neto znesek) pa plačati toženki. ZDR v resnici določa minimum pravic delavca na delovnopravnem področju, vendar je od tega delavec dolžan državi plačati predpisane prispevke za zagotavljanje njegove socialne varnosti. Te prispevke sicer obračuna in odvede delodajalec, ki ima za to ustrezno računovodsko službo. Del, ki odpade na zaposlenega, odtegne od njegovega bruto prejemka, zaradi česar je zaposleni upravičen le do izplačila neto zneska, po odvodu prispevkov, ki ga bremenijo po določbah ZPSV. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 382/2006 z dne 22. 1. 2008. Ne glede na povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik zahteva plačilo preveč plačane odpravnine iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06), 191. člen OZ pa določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Česa takega pa tožnik ni niti navajal niti dokazoval. Pravna podlaga za plačilo odpravnine in prispevkov za socialno varnost je zakon (ZDR in ZPSV), zato se tožnik kot delodajalec in tudi plačnik prispevkov ne more sklicevati na nevednost, saj nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet). Gre za pravno fikcijo (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo. Ker je tožnik zaradi zakonskih določb vedel, da toženki ne bi smel plačati zneskov, katerih vrnitev sedaj zahteva od nje, saj toženka do celotne bruto odpravnine ni bila upravičena, teh zneskov od toženke sedaj nima pravice zahtevati nazaj. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 139/2005. Pritožbeno sodišče se iz navedenih materialnopravnih razlogov strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe.

Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za denarni zahtevek, ki ne presega revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.