Jedro

Pogodba ustvarja pogodbene obveznosti med pravdnimi strankami pogodbe. Izven tega okvirja je lahko dogovorjena korist tretjega samo, v kolikor je to s pogodbo izrecno določeno.

Tudi, če je bila najemna pogodba sklenjena s t. i. „slamnato osebo“, ne gre za navidezno pogodbo, ki ne bi imela učinkov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v prvem odstavku izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 66674/2011 z dne 19.5.2011 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2011 dalje; - v drugem odstavku izreka tako, da se tožeči stranki naloži, da v petnajstih dneh toženi stranki povrne 2.538,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se tretji odstavek izreka izpodbijane sodbe potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 1.632,96 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju (1), opr. št. VL 66674/2011 z dne 19.5.2011 v 1. točki izreka za plačilo glavnice v znesku 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2011 dalje in v 3. točki izreka za plačilo stroškov izvršilnega postopka 3,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 168,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je zavrnilo.

2. V pritožbenem roku sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka je v pritožbi zoper obsodilni del izreka izpodbijane sodbe uveljavljala vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne in s strani tožene stranke izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

5. Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe pa je pravočasno pritožbo vložila tudi tožeča stranka. Tudi ona je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, naj po izvedenem dokaznem postopku izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, vključno z zahtevkom na povrnitev celotnih stroškov pravdnega postopka, skupaj s stroški pritožbenega postopka. Podrejeno temu pa je predlagala pritožbenemu sodišču naj izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

6. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Utemeljena je pritožba tožene stranke, ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke.

8. Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine uveljavljala plačilo 92.208,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2011, sklicujoč se na račun št. 2011-00172 (priloga A1), s katerim je obračunala najemnino za poslovni prostor F. za obdobje 5.7.2006 do 5.10.2010. V nadaljnjem postopku je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala kot plačilo uporabnine za poslovni prostor v izmeri 77,90 m2 ter garažo v izmeri 25 m2, ki naj bi ga v navedenem obdobju uporabljala tožena stranka, brez da bi tožeči stranki za to plačevala ustrezno nadomestilo. Pri tem je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 14.10.2011 kot relevantno trditveno podlago zatrjevala naslednje: - pravdni stranki sta pred spornim obdobjem že več let poslovno sodelovali na področju nabave materiala v obe smeri, - tožeča stranka je sporni poslovni prostor leta 2004 kupila od investitorja in ga nato na podlagi sell and lease back pridobila od leasingodajalca nazaj v uporabo, - pravdni stranki sta se dogovarjali za najem, uporabo oziroma morebiten odkup poslovnega prostora oziroma o vstopu v leasing pogodbo s strani tožene stranke, - tožena stranka ni hotela podpisati najemne pogodbe, niti ni plačala uporabnine za predmetno nepremičnino, ki jo je dejansko uporabljala, - na željo zakonitega zastopnika tožene stranke naj bi bila predlagana sklenitev najemne pogodbe z njegovo izvenzakonsko partnerico A. T. 9. Tožena stranka je v odgovor na trditvene navedbe tožeče stranke zanikala, da bi sporne poslovne prostore uporabljala oziroma jih imela v najemu. Sklicevala pa se je tudi na pogodbo o najemu navedenih prostorov z dne 1.7.2006, sklenjeno med tožečo stranko in A.T. 10. V okviru dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je 1.7.2006 s tožečo stranko v svojem imenu sklenila najemno pogodbo A. T., takratna partnerica zakonitega zastopnika tožene stranke. Te dejanske podlage prvostopenjske sodbe ne izpodbija nobena od pravdnih strank v svojih pritožbah. S tem v zvezi pa sta pravdni stranki v postopku pred prvostopenjskim sodiščem podali nasprotujoče navedbe glede vsebine sklenjene najemne pogodbe zgolj v delu, ki se nanaša na dogovorjeno višino najemnine v najemni pogodbi z dne 1.7.2006. Tako je tožeča stranka v dokaz svojih trditev predložila kopijo pogodbe o najemu poslovnih prostorov, ki v točki III. določa mesečno najemnino v višini 1.808,00 EUR (priloga A50), medtem ko je tožena stranka predložila fotokopijo pogodbe z opredeljeno najemnino v višini 100,00 EUR mesečno (priloga B3).

11. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila pogodba med tožečo stranko in A. T. 1.7.2006 dejansko sklenjena. Izpodbija zgolj dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, kakšna je bila prava vsebina sklenjene najemne pogodbe v delu, ki se nanaša na dogovorjeno najemnino. Vendar se to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve, izkaže za neodločilno.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku tožene stranke glede zmotne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča v delu, ko je na podlagi sklenjene pogodbe med tožečo stranko in A. T. sklepalo na obveznost tožene stranke do tožeče stranke na podlagi ugotovitve, da je bila najemna pogodba dejansko sklenjena v korist tožene stranke, ki je poslovne prostore tudi dejansko uporabljala.

13. Pogodba ustvarja pogodbene obveznosti med pravdnimi strankami pogodbe. Izven tega okvirja je lahko dogovorjena korist tretjega samo, v kolikor je to s pogodbo izrecno določeno (126. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Iz določil pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 1.7.2006 ne izhaja, da bi bila s pogodbo dogovorjena kakršnakoli korist tožene stranke.

14. Iz točke VI. citirane pogodbe izhaja, da se je tožeča stranka zavezala poslovni prostor izročiti najemniku v stanju, ki najemniku omogoča normalno uporabo skladno z veljavnimi normativi in standardi. Najemna pogodba tako izkazuje, da je tožeča stranka prenesla sporni del poslovnih prostorov v ekonomsko izkoriščanje najemnici, to je A. T. Vendar okoliščina, da naj bi A. T. najemno pogodbo dejansko sklenila v korist tožene stranke, sama po sebi še ne ustvarja obligacijskopravnega razmerja med pravdnima strankama, saj je tudi iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča razvidno, da je A. T. pogodbo sklenila v svojem imenu.

15. Pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ne ustvarja niti s strani tožeče stranke zatrjevano neuspelo pogajanje o sklenitvi najemne pogodbe oziroma o odkupu poslovnih prostorov. Iz neuspelih pogajanj bi tožeča stranka lahko uveljavljala zgolj škodo zaradi neresnih pogajanj v smislu drugega odstavka 20. člena OZ, za kar pa tožeča stranka ni podajala relevantne trditvene podlage. Iz samih trditev tožeče stranke pa izhaja, da je najemno pogodbo sklenila z osebo, za katero je vedela, da ni tista, ki bo dejansko ekonomsko izkoriščala sporno nepremičnino. Vendar to samo po sebi še ne vpliva na veljavnost tako sklenjene najemne pogodbe. Pomeni pa, da je tožeča stranka s tem prepustila najemnici pogodbe, da sama ureja ta razmerja z dejanskim uporabnikom poslovnih prostorov. Tudi, če je bila najemna pogodba sklenjena s t.i. „slamnato osebo“, ne gre za navidezno pogodbo, ki ne bi imela učinkov (2). Seveda pa ta okoliščina tudi ne vzpostavlja pogodbenega razmerja med tožečo stranko in toženo stranko, ki naj bi dejansko imela korist iz uporabe poslovnih prostorov.

16. Upoštevaje navedene razloge je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno utemeljilo podlago zahtevka tožeče stranke do tožene stranke zaradi sklenjene najemne pogodbe z A. T. 17. Ker pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek dejansko utemeljevala na obogatitveni podlagi, se je potrebno opredeliti tudi do te pravne podlage, četudi se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi z njo dejansko ni ukvarjalo.

18. Iz trditvenih navedb tožeče stranke izhaja, da naj bi bila tožena stranka zaradi koriščenja spornih poslovnih prostorov brez pravne podlage obogatena na škodo tožeče stranke, kar predstavlja dejanski okvir iz prvega odstavka 190. člena OZ. Vendar je v primeru, ko je tožeča stranka pogodbeno prenesla upravičenje do ekonomskega izkoriščanja sporne nepremičnine tretji osebi z najemno pogodbo, za katero je sama zatrjevala, da naj bi bila povezana s toženo stranko, samo po sebi izključena predpostavka prikrajšanja na strani tožeče stranke zaradi uporabe prostorov s strani tožene stranke. Tožeča stranka je namreč s sklenitvijo najemne pogodbe pridobila obligacijskopravno terjatev kot odmeno za ekonomsko uporabo navedenih poslovnih prostorov. Zato tožeča stranka nima podlage, da bi od tožene stranke zahtevala povrnitev koristi, ki naj bi jo le-ta imela iz uporabe poslovnih prostorov, saj ni izkazanega prikrajšanja na njeni strani.

19. Iz navedenih materialnopravnih razlogov se tako izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke, s katerimi poskuša izpodbiti dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede višine pogodbeno dogovorjene najemnine v najemni pogodbi z dne 1.7.2006. S tem v zvezi je zato neutemeljen tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, med drugim tudi zaslišanje priče, zaposlene pri DURS oziroma priče iz Carinske uprave RS. Kot nebistveno kršitev postopka pa pritožbeno sodišče ocenjuje pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče osebo Z. J. opredelilo kot pričo in ne kot zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta pomanjkljivost namreč v ničemer ni vplivala na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

20. Neutemeljen je tudi očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo pravdni postopek prekiniti do odločitve sodišča v kazenskem postopku, ki naj bi presojalo sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki so jih pravdne stranke predložile v dokazne namene v tem postopku. Za takšno postopanje sodišča ni nobene pravne podlage.

21. Iz že podanih materialnopravnih razlogov se izkaže kot pravno nerelevanten tudi pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izmikanja podpisa pogodbe s strani tožene stranke, kakor tudi, da ni ocenilo izpovedi priče J. o tem, da je ta lokal že izplačal. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na prekluzijo v zvezi z upoštevanjem dokazne listine B2, ki naj bi jo predložila priča in ne stranka. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je navedeno listino tožena stranka sodišču predložila na prvem naroku za glavno obravnavo 12.9.2012 v okviru podajanja trditvenih navedb.

22. Iz določil točke VII. najemne pogodbe z dne 1.7.2006 je razvidno, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, saj so urejeni pogoji za odpoved pogodbe. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila navedena najemna pogodba odpovedana, zato je nerelevantno njeno pritožbeno sklicevanje na uporabo poslovnih prostorov s strani tožene stranke tudi po preteku najemne pogodbe.

23. Ugotovljeni dejanski okvir prvostopenjskega sodišča ter upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank tako izkazujejo utemeljenost pritožbe tožene stranke, saj je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na obstoj pravne podlage za uveljavitev tožbenega zahtevka zoper toženo stranko. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče zato pritožbi tožene stranke ugodilo in ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je razveljavilo celotni še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 66674/2011 z dne 19.5.2011 in tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

24. Isti razlogi narekujejo zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev prvostopenjske sodbe v delu, v katerem je že prvostopenjsko sodišče pretežni del tožbenega zahtevka zavrnilo (353. člen ZPP).

25. Delna sprememba prvostopenjske sodbe je vplivala tudi na odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, je tožena stranka upravičena do povrnitve vseh stroškov pravdnega postopka. Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve pravdnih stroškov pred prvostopenjskim sodiščem v obsegu prijavljenih stroškov v pripravljalni vlogi z dne 4.10.2012 in sicer za nagrado za postopek (1.089,40 EUR), za nagrado za narok (1.005,60 EUR) in materialnih stroškov (20,00 EUR), skupaj torej 2.115,00 EUR, h čemur je potrebno dodati še 20 % DDV. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za nagrado za postopek (1.340,80 EUR ter materialni stroški 20,00 EUR), vse skupaj povečano za 20 % DDV.

(1) Gre za očitno pomoto, saj gre za izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani in ne za sklep Okrajnega sodišča v Kranju, kot to pomotoma navaja izrek prvostopenjske sodbe.

(2) Mile Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, prva knjiga, stran 361.