Jedro

Akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev (kakršen je obravnavani primer), so predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o neizločitvi uradne osebe med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo tožnikov zoper sklep Ministrstva za kulturo, št. 490-42/2012-MIZKS/19 z dne 25. 10. 2016. Z navedenim sklepom je bila zavrnjena zahteva tožnikov za izločitev uradne osebe A. A. iz vodenja denacionalizacijskega postopka.1

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bila tožba vložena prepozno, to je po izteku 30 dnevnega roka, ki ga za vložitev tožbe določa prvi odstavek 28. člena ZUS-1. Sklep Ministrstva za kulturo z dne 25. 10. 2016 je bil namreč tožnikom po pooblaščencu vročen 7. 11. 2016, tožba pa je bila vložena 12. 12. 2016, to je po izteku 30 dnevnega zakonskega roka.

3. Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper sklep sodišča prve stopnje vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, "saj ne v izreku ne v obrazložitvi sodbe in sklepa ni navedlo, da je izdalo sklep o zavrženju sklepa z dne 25. 10. 2016, hkrati pa je v pravnem pouku navedlo, da je zoper sklep dovoljena pritožba, zaradi česar ni mogoče natančno opredeliti odločbe, zoper katero naj bi se vložila pritožba." Pravno naziranje sodišča je napačno, saj je v nasprotju s pravnim poukom Ministrstva za kulturo v navedenem sklepu, ki je v pravnem pouku navedlo, da je ta sklep možno izpodbijati v upravnem sporu zoper odločbo o glavni stvari. Ker je odločbo o glavni stvari pooblaščenec pritožnikov prejel (šele) 15. 11. 2016, je tožba, ki je bila vložena 12. 12. 2016, pravočasna in je sodišče ne bi smelo zavreči. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča so uvodoma izpostavljeni pritožbeni ugovori o bistveni kršitvi določb postopka neutemeljeni. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 490-42/2012-MIZKS/20 z dne 29. 11. 2016 (odločitev o glavni stvari), in zoper sklep Ministrstva za kulturo, št. 490-42/2012-MIZKS/19 z dne 25. 10. 2016 (odločitev o neizločitvi uradne osebe, ki ga izpodbijajo s tu obravnavano pritožbo). Sodišče prve stopnje je glede na vsebino tožbenega predloga,2 iz katerega izhaja, da so pritožniki izpodbijali dve odločitvi istega organa, pravilno štelo, da so pritožniki zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep vložili posebno tožbo.

7. Čeprav se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, s katerim je tako tožbo zavrglo zaradi njene prepozne vložitve, ni opredeljevalo do nadaljnjih procesnih predpostavk, Vrhovno sodišče poudarja, da sklep o (ne)izločitvi uradne osebe ne more biti predmet posebne tožbe, kot zmotno menijo pritožniki. To pa ne pomeni, da pritožniki nimajo (niso imeli) na voljo učinkovitega pravnega sredstva.

8. Tak akt ni upravni akt, ki bi ga bilo v skladu z 2. in 5. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev (kakršen je obravnavani primer), predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o neizločitvi uradne osebe med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato bi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje moralo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper navedeni sklep zavreči, saj izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.3

9. Glede na pojasnjeno se izkaže kot neutemeljen temeljni pritožbeni očitek, da je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s pravnim poukom v izpodbijanem sklepu. V pravnem pouku izpodbijanega sklepa je ministrstvo pravilno navedlo, da pritožba zoper sklep o neizločitvi uradne osebe ni dovoljena, da zoper njo ni možno sprožiti upravnega spora, mogoče pa ga je izpodbijati v upravnem sporu zoper odločbo o glavni stvari. Navedeno pomeni, da mora tožnik v obrazložitev tožbe zoper odločitev o glavni stvari vključiti tudi ugovore, s katerimi izpodbija sklep, izdan v upravnem postopku, ne pa, da te ugovore uveljavlja s posebno tožbo zoper tak (procesni) sklep, kot so to storili tožniki v obravnavanem primeru. Ugovore glede okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost uradne osebe in s tem povezane nezakonitosti sklepa o neizločitvi uradne osebe, bi tako lahko uveljavljali (le) s tožbo zoper dokončno odločbo, s katero je bila zavrnjena njihova zahteva za denacionalizacijo. Morebitno nestrinjanje s sodiščem prve stopnje, ki teh ugovorov ni obravnavalo v okviru meritorne presoje tožbe zoper odločitev o glavni stvari, pa bi lahko uveljavljali (le) s pravočasnim predlogom za dopustitev revizije zoper odločitev o glavni stvari.

10. Po obrazloženem je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno odločilo in tožbo zavrglo, vendar iz drugih razlogov, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

11. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopka v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Tožniki so v denacionalizacijskem postopku predlagali izločitev uradne osebe iz vodenja postopka zaradi njenega pravnega naziranja, izraženega v dopisu, ki je bil med postopkom poslan pooblaščencu tožnikov (po zaprosilu tožnikov za izdajo odločbe), da bi bilo treba glede na (dotedaj) ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve zahtevo za denacionalizacijo zavrniti, in zaradi njene neaktivnosti v postopku. 2 Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Tako mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 v tožbi predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Na meje tožbenega predloga pa je sodišče vezano. Po uradni dolžnosti namreč sodišče pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). Tako npr. I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017. 3 Enako sklepi Vrhovnega sodišča npr. I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017, I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009, I Up 470/2008 z dne 8. 10. 2008, I Up 404/2007 z dne 1. 10. 2008.