Jedro

Vrednost podržavljenega premoženja se v skladu s 44. in 85. členom ZDen določi po stanju premoženja v času podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji po metodologiji in predpisih, izdanih na podlagi 44. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbam ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 26.6.1998 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS. Z navedeno odločbo je tožena stranka v izreku pod točko I odločila, da se v korist upravičenca pok. dr. J.D., rojenega 12.4.1879, umrlega 21.1.1952, prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala in sicer 135 temeljnih delnic (75 in 1/7 od 425) ZGB d.d. (v nadaljevanju ZGB) in to v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, sedaj Slovenske odškodninske družbe (SOD) v tolarski protivrednosti za 4.612,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan izdaje odločbe, ki jih mora SOD izročiti v posest začasnega skrbnika odvetnika M.M., kolikor zahtevajo pravni nasledniki več oziroma odškodnino za večjo število delnic, to je za dodatnih 1500 temeljnih delnic ZGB, se zahtevek zavrne. V izreku pod točko II je tožena stranka odločila, da se zahteva ZZS zavrne. V izreku pod točko III pa je tožena stranka odločila, da se v korist upravičenke pok. E.Š., rojene 28.6.1888, umrle dne 22.8.1965, prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala in sicer 90 temeljnih delnic ZGB in to v obliki obveznic SOD v tolarski protivrednosti za 3.074,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan izdaje odločbe, ki jih mora zavezanec SOD izročiti v posest začasnega skrbnika S.G. V izreku pod točko IV je bilo odločeno, da se v korist upravičenca pok. J. (I.) A., rojenega 28.4.1889, umrlega dne 29.2.1972, prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala, in sicer 539 temeljnih delnic ZGB in to v obliki obveznic SOD v tolarski protivrednosti za 18.412,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan izdaje odločbe, ki jih mora SOD izročiti v posest začasne skrbnice odvetnice L.G. V izreku pod točko V je bilo odločeno, da se v korist upravičenke pok. M.J., rojene K., rojene 10.11.1880, umrle dne 26.4.1958, prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala in sicer 50 temeljnih delnic ZGB in to v obliki obveznic SOD v tolarski protivrednosti za 1.708,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan izdaje odločbe, ki jih mora SOD izročiti v posest začasnega skrbnika S.J. V izreku pod točko VI je bilo odločeno, da je zavezanec SOD dolžan izročiti v posest prej navedenim začasnim skrbnikom denacionaliziranega premoženja obveznice SOD v vrednosti, ki obsega znesek odškodnine iz prejšnjih točk in pripadajoče predpisane obresti od pravnomočnosti te odločbe pa do izročitve obveznic po preteku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe. V izreku pod točko VII pa je bilo odločeno, da stroški postopka, ki bi bremenili stranke, niso zaznamovani. S sklepom pa je bil postopek, ki je bil uveden po zahtevi za denacionalizacijo, ki sta jo vložila G.V.E. in mag. M.J.E., ustavljen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožba prvotožnic utemeljena iz drugih razlogov, kot jih navajata v tožbi. Sodišče prve stopnje je tej tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek iz razlogov, zaradi katerih je ugodilo tožbi tretjetožnice. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nadalje ugotavlja, da je tožba drugotožnikov delno utemeljena. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna odločitev tožene stranke, ko je razširitev zahtevka na 1500 delnic zavrnila, čeprav iz drugih razlogov, pravilno bi ga namreč morala zavrniti zato, ker ni bil pravočasen, saj je bilo možno zahtevke za denacionalizacijo vlagati le do 7.12.1993. V ponovljenem postopku pa naj tožena stranka ugotovi tudi, ali je bil zahtevek za vračilo 1/7 deleža temeljnih delnic od 425 delnic članov upravnega sveta glede na 1. odstavek 64. člena ZDen pravočasen. Drugotožniki pa imajo prav, ko ugovarjajo pravilnosti vrednotenja podržavljenega premoženja oziroma da tega niti ni mogoče preizkusiti. Vrednotenje podržavljenega premoženja ZGB je treba v celoti izvesti v skladu z ZDen in njegovimi podzakonskimi predpisi. Ker gre za vrednotenje premoženja podržavljene delniške družbe, ki je imela svoje premoženje tudi v drugih družbah, je treba ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirati v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDen po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju Odredba). Sodišče pa tega, ali je tožena stranka v obravnavanem primeru te vrednosti izračunavala na predpisani način, niti ne more preveriti, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, tega pa v celoti tudi ni mogoče razbrati iz cenilnih listov, na katere se sicer tožena stranka sklicuje, vendar jih v odločbo ne povzame. Poleg tega pa v vrednost podržavljenega premoženja tudi ni vključena vrednost vseh deležev ZGB v drugih podjetjih, zlasti ne v podjetju K., torej je dejansko stanje glede obsega in stanja podržavljenega premoženja ter njegove vrednosti napačno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje meni, da je možnost, ki jo daje 1. odstavek 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in drugi, Navodilo), dana le strankam v upravnem postopku denacionalizacije, ne pa organom, ki o denacionalizaciji odločajo, saj so vrednost ob podržavljenju ugotovili državni organi po takrat predpisanih metodologijah in postopkih, torej teh njihovih odločitev denacionalizacijski organi po lastni izbiri in volji ne smejo spreminjati. Če katera od strank v denacionalizacijskem postopku ugovarja dejanski vrednosti premoženja ob podržavljenju, jo lahko dokazuje z drugimi dokazili (2. in 3. odstavek 5. člena Navodila). V ponovljenem postopku bo torej treba podržavljeno premoženje ZGB in družb v njeni lasti vrednotiti v skladu s predpisi. Po presoji sodišča prve stopnje je tožba tretjetožnice utemeljena. Sodišče prve stopnje se strinja, da je prav tretjetožnica upravičena uveljavljati vračilo premoženja nekdanje zadružne zveze, ki ga je imela v ZGB. Po presoji sodišča prve stopnje ne gre za vračanja premoženja kreditnih zadrug, torej podržavljenih kreditnih zadrug, v smislu 67. člena ZZad, temveč za vračanje premoženja ZGB, do česar pa so upravičeni delničarji, med katerimi je bila tudi nesporno predvojna ZZ. Ker je bila pred vojno ZZ likvidirana, je ZZad v 2. odstavku 66. člena določil, da je upravičenka do vrnitve zadružnega premoženja, ki je bilo odvzeto zadružni zvezi, področna zadružna zveza, ki deluje na območju prejšnje področne zadružne zveze, če pa takšne ni, pa je upravičenka zadružna zveza, ki deluje na območju Slovenije. Glede na določbo 1. odstavka 65. člena ZZad, ki daje podlago za vračanje podržavljenega zadružnega premoženja tudi za primere, kot je obravnavani in glede na določbo 2. odstavka 66. člena ZZad, je napačna odločitev tožene stranke, ki tretjetožnici ni priznala položaja aktivne stranke v tej zadevi, pri čemer sploh ni obrazložila, zakaj tega primera ne obravnava po 65. in 66. členu ZZad, kakor je bila vložena zahteva tretjetožnice, temveč ga obravnava po 67. členu ZZad. Zlasti pa je nerazumljivo, da se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je presojalo ustavnost 67. člena ZZad, iz katere pa jasno izhaja, da ustavno sodišče meni, da imata ZHKS in SZKB pravico do uveljavljanja premoženja, podržavljenega zadružnim hranilnicam, ne pa tudi gospodarskim družbam in da za vračanje premoženja ZGB ni podlage v 67. členu ZZad. Ker tožena stranka tretjetožnici ni priznala položaja upravičenke, zato tudi ni odločila o njenem zahtevku, je bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti in ji vrniti zadevo v nov postopek.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožbe tožečih strank pa zavrne in po potrebi razpiše ustno obravnavo. Navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja zmotno tudi dejansko stanje, ne da bi v ta namen razpisalo in opravilo ustno obravnavo, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka iz utemeljenih in obrazloženih razlogov ni upoštevala aktive družbe K. v celotni vrednosti ZGB, ker je pred likvidacijo ZGB Mestno podjetje M. prevzelo podjetje K. in zanj poravnalo dolg v znesku 400.000 din, zaradi česar je ZGB prenesla družbo na navedeno podjetje. Dolg 400.000 din je bil večji od aktive K. Kako je bila ugotovljena vrednost podržavljenega premoženja ZGB, je razvidno iz njene odločbe. Ni ji znano, da bi katerakoli izmed tožečih strank sploh prerekala pravilnost izračuna in valorizacije vrednosti podržavljenih stvari. Na zadnji obravnavi namreč o teh okoliščinah ni bilo pripomb in tudi ne drugih dokaznih predlogov.

Stališče sodišča prve stopnje glede možnosti, ki jo daje 1. odstavek 5. člena Navodila je v nasprotju z 9. členom, 2. odstavkom 10. člena, 2. odstavkom 160. člena in 3. odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Sodišče prve stopnje bi s svojim stališčem in napotkom za sporno ravnanje toženi stranki v nasprotju s prej navedenimi določbami ZUP/86 omejilo možnosti dokazovanja v procesnem pogledu in v pogledu izbire dokaznih sredstev, v materialnem pogledu pa bi to pomenilo napačno ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja, kar kaže na izredno pristranskost v korist tretjetožnice. Odločitev, zakaj tretje tožnice ne šteje za aktivno legitimirano stranko, je tožena stranka podrobno pojasnila v obrazložitvi svoje odločbe. Razlogi, zakaj tožena stranka ni sledila listinam, na katere se sklicuje tretjetožnica, so dovolj obširno obrazloženi in strokovno utemeljeni, čeprav sodišče prve stopnje pavšalno navaja, da niso dovolj prepričljivi. Sodišče prve stopnje se zmotno opira na določbo 65. in 66. člena ZZad in je s tem tudi napačno uporabilo materialni zakon, kar je posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

Drugotožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

Strinjajo se z obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

Tretjetožnica v obširnem odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je to naložilo toženi stranki v ponovljenem postopku. Sklicuje se na tožbo in poudarja, da so za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja ZGB merodajni čas in bilance ob zaplembi, to je 11.8.1945. Navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ZZS že priznalo položaj upravičenca po 66. členu ZZad za vrnitev premoženja nekdanje ZZS. Zato bi drugačno stališče sodišča v tem postopku pomenilo, da bi isto sodišče o isti zadevi sedaj odločilo drugače, kot je že odločilo. Nesporno in splošno znano dejstvo je, da je bila zadružna zveza največji upnik ZGB.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, kot to zatrjuje tožena stranka, temveč je odločalo na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Zato s tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki je stranke v tožbi niti v odgovoru na tožbo niso predlagale, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da odločba tožene stranke glede vrednosti podržavljenega premoženja in pravočasnosti celotnega denacionalizacijskega zahtevka ni obrazložena tako, da bi bilo mogoče preizkusiti njeno zakonitost. Vrednost podržavljenega premoženja se v skladu s 44. členom in 85. členom ZDen namreč določi po stanju premoženja v času podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji po metodologiji iz predpisov, izdanih na podlagi 44. člena ZDen in ne po sedanjih tržnih cenah ali po cenitvah izvedenca. Po 1. odstavku 4. člena Navodila se vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, določi praviloma na podlagi teh vrednosti. Po 1. odstavku 5. člena Navodila pa kdor v postopku za denacionalizacijo zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na način iz 1. odstavka 4. člena, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil. Ta določba 5. člena Navodila se tudi po presoji pritožbenega sodišča nanaša na stranke v postopku. Spornost izračunane vrednosti nacionaliziranega premoženja pa je v upravnem postopku uveljavljala prav tretjetožnica. Slednja je uveljavljala svoj zahtevek na podlagi 65. in 66. člena ZZad, ki sta pravna podlaga za vračanje podržavljenega zadružnega premoženja tudi v primerih, kot je obravnavani. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z dne 11.6.1997, na katero se sklicuje tožena stranka v svoji pritožbi, navedlo, da je ZGB imela status delniške družbe in da torej ni bila organizirana kot zadruga, niti ni bila včlanjena v nobeno od zadružnih zvez. Zadružna zveza pa je bila delničar te banke. Zato bi tudi po presoji pritožbenega sodišča morala biti tretjetožnica v sporni zadevi obravnavana kot aktivna stranka v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka tudi nima prav, ko zatrjuje, da bi lahko tretjetožnica uveljavljala svojo zahtevo po vračilu premoženja le na podlagi 67. člena ZZad, saj to iz navedene odločbe ustavnega sodišča ne izhaja. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožena stranka pa bo morala v ponovnem postopku upoštevati navodila sodišča prve stopnje, razvidna iz izpodbijane sodbe.

Ker je pritožbeno sodišče oprlo svojo odločitev na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave po 1. odstavku 77. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.