Jedro

V postopku, ki je bil končan (po izločitvi postopka), sodišče ni uporabilo dokazov, ki jih vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje kot nezakonite. Ugotavljanje dejstev in okoliščin glede morebitne prirejenosti prisluhov pa je izključno stvar izločenega postopka, ki bo voden posebej.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega R.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 14.12.2005 obsojenega R.R. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo posamezne kazni z uporabo omilitvenih določb 43. člena KZ (pravilno: 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ) šest mesecev zapora za dejanje pod točko I/a izreka prvostopenjske sodbe, za ostali kaznivi dejanji pa eno leto zapora (točka I/b izreka) ter eno leto in osem mesecev zapora (točka II izreka) ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta zapora. V to kazen mu je vštelo čas, ki ga je od 27.10.2004 od 6.00 ure prebil v priporu. Po 66. členu KZ mu je izreklo obvezno zdravljenje narkomanov, ki se bo izvajalo v Zavodu za izvrševanje kazni. Po 69. členu KZ mu je odvzelo 560.000 SIT, pridobljenih s kaznivim dejanjem ter 110,76 g heroina, tehtnico z oznako MF-250, injekcijski igli, zvit bankovec za 100 SIT in dva ožgana zvita bankovca za 20 SIT in 100 SIT. Skladno z določbo 4. odstavka 196. člena KZ mu je odvzelo tudi 4,92 g kokaina in 65,76 g kokaina. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa tudi, da potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.6.2006 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve z Ustavo zajamčenih pravic. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje združeno z izločenim postopkom.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki zahteve navajajo, da je sodišče izločilo postopek za kazniva dejanja, katera naj bi obsojenec storil v sostorilstvu z E.R. in nasprotujejo takšni odločitvi. Trdijo, da upravičeno domnevajo, da so prisluhi, ki so bili predloženi kot dokaz v postopku zoper obsojenca, prirejeni. V zvezi s to domnevo se sklicujejo na dejstvo, da se mobilni telefon E.R. ni prijavljal v omrežje slovenskih operaterjev mobilne telefonije v času, v katerem naj bi s predloženimi prisluhi bili zabeleženi telefonski razgovori med obsojencem in E.R. in da zato telefonski razgovori niso možni. V nadaljevanju opozarjajo na izpovedbo kriminalista H., ki je izpovedal tako pred preiskovalnim sodnikom kot na glavni obravnavi, da je spremljal gibanje E.R. "on line" po baznih postajah, na katere se je prijavljal njegov mobilni telefon, kar je nemogoče, ker se mobilni telefon E.R. na bazne postaje ni prijavljal. Kriminalist H. je očitno sodišču izpovedal neresnico ali pa bi morala stroka pojasniti, kako je bilo mogoče spremljati gibanje mobilnega telefona "on line" po baznih postajah, na katere se mobilni telefon ni prijavil. Po stališču zahteve se zaradi utemeljenega suma, da so bili prisluhi prirejeni, pojavlja tudi utemeljen dvom v zakonitost vodenja celotnega predkazenskega postopka zoper obsojenca. Obe sodišči sta šteli predložene dokaze kot zakonite in verodostojne, čeprav je obramba izpostavljala dvom v njih, saj se na vrečkah ni moglo izslediti DNK R.R., razen na vrečki s sladkorjem in na vrečki, ki jo je R.R. uporabljal zase, kot tudi dejstvo, da se je vrečka, zasežena pri hišni preiskavi, med potjo do laboratorija precej "zdebelila". Zato je bila izločitev dela postopka neutemeljena in preuranjena. S takšnim postopanjem sodišča pa je obsojencu kršena pravica do obrambe, s tem pa tudi pravica do enakosti pred zakonom.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi z dne 14.12.2005 na podlagi 1. odstavka 33. člena ZKP s sklepom izločilo postopek zoper obsojenega R.R. zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ, opisanih pod točko I obtožbe Skupine državnih tožilcev z dne 21.1.2005. Utemeljilo je, da za ta kazniva dejanja še niso izvedeni vsi dokazi, medtem ko je za ostala kazniva dejanja stvar zrela za odločitev. Sodišče druge stopnje je glede na pritožbene navedbe presodilo, da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita. Prav tako je zavzelo stališče do pritožbene trditve, da obstaja utemeljen sum, da so prisluhi, na katerih temelji obtožba glede dejanj, za katera je postopek izločen, prirejeni in da je zaradi tega podan dvom v verodostojnost in zakonitost predkazenskega postopka. Pri tem je tudi presodilo, da nekonkretiziranih pritožbenih navedb o vprašljivosti verodostojnosti in zakonitosti predkazenskega postopka ni mogoče preizkusiti.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da jo je sodišče oprlo na izsledke tajnega opazovanja in sledenja, poročila tajnega policijskega delavca, izpovedbi prič tajnih policijskih delavcev ter strokovna mnenja in videoposnetke (kaznivi dejanji pod točko I/a in b izreka prvostopenjske sodbe) ter na zapisnik o preiskavi stanovanja, potrdilo o zasegu predmetov, fotografije in na strokovno mnenje (kaznivo dejanje pod točko II izreka prvostopenjske sodbe). Iz tega sledi, da sodišče pri izreku pravnomočne sodbe ni uporabilo dokazov, ki jih vložniki zahteve ocenjujejo kot nezakonite, temveč ostale izvedene dokaze, ki se neposredno nanašajo na kazniva dejanja, obravnavana v tej zadevi. Po drugi strani gre pri vprašanju, ali so bili prisluhi (ukrepi po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP) prirejeni, kot trdi zahteva, v prvi vrsti za dejansko vprašanje, ki doslej ni bilo razjasnjeno v celoti. Ugotavljanje dejstev in okoliščin, povezanih z navedenimi ukrepi, pa je stvar izločenega dela kazenskega postopka. Tudi sicer zahteva v obsegu, v katerem navaja razloge, ki po njenem stališču kažejo na prirejenost prisluhov ter opozarja na izpovedbo kriminalista H., ki jo ocenjuje kot neverodostojno in hkrati meni, da bi to vprašanje morala pojasniti stroka, uveljavlja v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Isto velja tudi za navedbe, s katerimi zahteva znova izraža dvom glede verodostojnosti izvedenih dokazov v zvezi s kaznivimi dejanji, obseženimi z izpodbijano pravnomočno sodbo.

Bistvo ostalih izvajanj zahteve je v trditvi, da utegnejo biti nezakoniti tudi vsi dokazi, pridobljeni v predkazenskem postopku v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji, ker obstaja utemeljen sum glede zakonitosti izvajanja posebnega ukrepa iz 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP. Sodišče je presodilo, da so dokazi, zlasti še posebni ukrepi, na katere je oprlo napadeno sodbo, pridobljeni na zakonit način. V nasprotju s takšno v pravnomočni sodbi obrazloženo presojo, zahteva ne navaja in tudi ne utemelji konkretnih kršitev, ki naj bi bile storjene bodisi pri odreditvi bodisi pri izvajanju posebnih ukrepov. Zato zgolj ob navedeni domnevi vložnikov zahteve ni mogoče sklepati, da je odločitev sodišča glede izločitve postopka o navedenih posameznih kaznivih dejanjih, kršena obsojenčeva pravica obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP) in ne tudi sicer neobrazložena pravica do enakosti pred zakonom.

Kršitve kazenskega zakona vložniki zahteve niso konkretno opredelili. Pri tem tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona uveljavljajo. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da mora vložnik v zahtevi navesti konkretne kršitve zakona ter jih tudi ustrezno obrazložiti, saj jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega R.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju slabih premoženjskih razmer, ki sta jih ugotovili že nižji sodišči, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).