Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da pogodbeno določilo o bremen prosti prodaji izključuje prepoved opravljanja gostinske dejavnosti. Taka razlaga pogodbe je v popolnem nasprotju z besedilom pogodbe, iz katerega jasno izhaja, da bremen prosto prodajo dovoljuje preužitkarica glede na svojo stvarno pravico hasnovanja in gospodarjenja na nepremičnini, katere del je bil predmet prodaje med pravdnimi strankami. Bremena, ki so v nadaljevanju pogodbe izrečno dogovorjena (služnost v tč. IV, prestavitev plota v tč. V, prepoved opravljanja gostinske dejavnosti v tč. VI, postavitev snegobranov v tč. VII) s tem niso mišljena, saj bi bila sicer celotna pogodba sama s seboj v nasprotju.
Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
Sodišče prve stopnje je z delno in vmesno sodbo razsodilo, da mora tožena stranka takoj prenehati z gostinsko dejavnostjo v trgovini na P. in da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki iz naslova izgube na dohodku. Ugotovilo je, da sta tožnika s prodajno pogodbo z dne 28.4.1967 prodala pravnemu predniku tožene stranke del parcele št. 34/1 vl.št. 67 k.o. P. in si tedaj zagotovila, da se kupec ne bo ukvarjal z gostinsko dejavnostjo. Tožena stranka kljub takemu dogovoru opravlja gostinsko dejavnost v objektu, ki ga je zgradila na kupljeni parceli. Sodišče je na podlagi navedenega pogodbenega določila ugodilo tožbenemu zahtevku na prepoved opravljanja gostinske dejavnosti. Tožena stranka je s svojim lokalom v neposredni bližini gostilne tožeče stranke zmanjšala njen dohodek. Zato je sodišče z vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi iz naslova izgube na dohodku.
Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo prve stopnje glede toženi stranki naloženega prenehanja opravljanja gostinske dejavnosti in glede ugotovitve, da obstoji terjatev iz odškodninske odgovornosti tožene stranke za izgubo na dohodku tožeče stranke v času od 1.1.1991 dalje. V tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke za čas od 1.1.1987 do 31.12.1990. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno, da se je tožena stranka s pogodbo z dne 28.4.1967 veljavno zavezala, da se na kupljenem zemljišču ne bo ukvarjala z gostinsko dejavnostjo. Ker je tožena stranka to pogodbeno zavezo prekršila v času, ko je gostilna tožeče stranke še obratovala, je tožnikoma nastala škoda zaradi zmanjšanega obratovanja vsaj v času od 1.1.1987 do 31.12.1990. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne zahtevek na ugotovitev obstoja odškodninske terjatve za čas do 1.1.1991 ali pa da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila v pogodbi zapisana samo želja prodajalcev in da ni ugotovljena pogodbena volja obeh pravdnih strank, da bi tožena stranka ne smela opravljati gostinske dejavnosti. O tem sodbi nimata razlogov. Takšen dogovor je v nasprotju z načeli proste konkurence in zato pravno neveljaven.
Opozarja na pogodbeno določbo, da se nepremičnina prodaja bremen prosto in iz tega izvaja, da v točki VI. pogodbe ni bila dogovorjena prepoved.
Tožeča stranka v revizijskem odgovoru zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.
Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni utemeljena.
O tem, da določba VI. točke prodajne pogodbe z dne 28.4.1967 ne pomeni prepovedanega omejevanja konkurence, se je revizijsko sodišče že izreklo v sklepu opr. št. II Ips 424/89 z dne 25.1.1990. Pri tem je upoštevalo posebne okoliščine in sicer, da sta tožnika prodala toženi stranki zemljišče v neposredni bližini svoje gostilne in sta imela zaradi ohranitve lastne eksistence upravičen interes, da si zagotovita, da kupec na prodanem zemljišču ne bo opravljal gostinske dejavnosti. Prepoved se nanaša samo na objekt na prodanem zemljišču in ne posega v svobodo dejavnosti tožene stranke nasploh. Gre le za to, da si tožeča stranka s prodajo svoje nepremičnine ne bi ogrozila eksistence. V tem obsegu je pogodbena prepoved opravljanja gostinske dejavnosti dovoljena. O trajanju te prepovedi pa bo po odločitvi pritožbenega sodišča treba znova odločiti. V tem obsegu pogodbena določila niso predmet revizijske presoje.
Očitek, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Obe sodbi izčrpno obravnavata vsebino pogodbe in pomen določbe VI. točke. V zvezi s tem revizijsko sodišče ni ugotovilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, kar tožena stranka smiselno uveljavlja z navedenim očitkom.
Tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da pogodbeno določilo o bremen prosti prodaji izključuje prepoved opravljanja gostinske dejavnosti. Taka razlaga pogodbe je v popolnem nasprotju z besedilom pogodbe, iz katerega jasno izhaja, da bremen prosto prodajo dovoljuje J. L. glede na svojo stvarno pravico hasnovanja in gospodarjenja na nepremičnini, katere del je bil predmet prodaje med pravdnimi strankami. Bremena, ki so v nadaljevanju pogodbe izrečno dogovorjena (služnost v tč. IV, prestavitev plota v tč. V, prepoved opravljanja gostinske dejavnosti v tč. VI, postavitev snegobranov v tč. VII) s tem niso mišljena, saj bi bila sicer celotna pogodba sama s seboj v nasprotju.
Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).
Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.