Jedro

Tožničin zahtevek na plačilo denarnega zneska, ustrezajočega vrednosti odsvojene nepremičnine, se materialnopravno pravilno izkaže za neutemeljenega že zato, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da odsvojena nepremičnina ni spadala v skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek: Tožena stranka C. A., B. p. ..., P., je dolžna tožeči stranki S. R., S. t. …, S. K., plačati znesek 10.648,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2009 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni pod izvršbo“.

Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.649,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Tožnica in toženec sta bivša zakonca, ki sta bila vsak do ¼ solastnika nepremičnine parc. št. ... k.o. L. okolica, lastnica preostalega ½ deleža pa je bila toženčeva mati U. C. Tožnica je kot predlagateljica zoper toženca in U. C. kot nasprotna udeleženca vložila predlog za delitev solastne nepremičnine parc. št. ..., vpisani pri vl. št. ... k.o. L. S sklepom nepravdnega sodišča N 10/97 z dne 12.11.1999 je bila tožnica napotena, da v roku 30 dni začne pravdni postopek zoper nasprotna udeleženca zaradi ugotovitve, da gornja nepremičnina, kuhinjska oprema, oprema v dveh spalnicah, delovni stroj traktor, dve kravi in dve svinji predstavljajo skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, vsakega do ½, sicer bo sodišče odločilo ne glede na ta zahtevek.

Tožnica je, sklicujoč se na gornji napotitveni sklep, zoper toženca vložila tožbo, o kateri je bilo deloma že pravnomočno razsojeno s sodbo P 175/2000 v zvezi s sodbo in sklepom Cp 548/2011, in sicer, da predstavlja kuhinjska oprema in oprema v dveh spalnicah v stanovanjski hiši, vpisani pri vl. št. ... k.o. L. – okolica, traktor znamke U., 2 kravi in 2 svinji, skupno premoženje tožnice in toženca, vsakega do ½. Preostali del primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je tudi nepremičnina parc. št. ... k.o. L. – okolica skupno premoženje pravdnih strank, vsakega do ½, je bil zavrnjen.

Prvo sodišče je ponovno odločalo o podrednem zahtevku na plačilo denarnega zneska, v utemeljitev katerega je tožnica navedla, da s tem zahtevkom meri na civilno delitev skupnega premoženja, da zahteva plačilo vrednosti ¼ nepremičnine, ki je spadala v skupno premoženje pravdnih strank in katera ni več v njuni lasti, ker je toženec svoj ¼ delež na nepremičnini podaril hčerama.

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče tožencu naložilo, da tožnici plača znesek 10.684,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2009 dalje do prenehanja obveznosti ter odločilo o pravdnih stroških. V utemeljitev svoje odločitve je obrazložilo, da je toženec dolžan tožnici plačati vrednost odsvojene nepremičnine, ker je ta predstavljala del skupnega premoženja. Ugotovilo je namreč, da je v skupno premoženje pravdnih strank spadala celotna nepremičnina parc. št. .... Glede polovice nepremičnine, na kateri sta bila bivša zakonca v zemljiški knjigi vknjižena kot solastnika po določenih idealnih deležih, je štelo, da gre za premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Za preostalo polovico, na kateri pravdni stranki nikoli nista bili vknjiženi kot lastnika, pa je štelo, da gre za novo stvar, ker je prišlo do spremembe identitete nepremičnine. Ker znesek 42.737,00 EUR predstavlja vrednost celotne nepremičnine, je tožencu naložilo v plačilo četrtino tega zneska, kolikor je bil vreden podarjeni del skupnega premoženja, ki ni več v lasti pravdnih strank.

Toženec v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno. Tožnica pritožbenega odgovora ni podala. Toženec v pritožbi utemeljeno trdi, da ne more biti obsojen na plačilo denarnega zneska, ustrezajočega vrednosti odsvojene nepremičnine, saj je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da nepremičnina parc. št. ... k.o. L. okolica ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Utemeljeno tudi izpostavlja, da se tožnica na to dejstvo zaradi učinka pravnomočnosti ne more več uspešno sklicevati.

Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je bilo med pravdnima strankama vprašanje, ali nepremičnina parc. št. ... k.o. L. okolica spada v skupno premoženje pravdnih strank, že pravnomočno rešeno. Zato bi moralo prvo sodišče to odločitev pri presoji zahtevka, ali je toženec dolžan plačati vrednost odsvojene nepremičnine, upoštevati kot temelj svoje sodbe ter niti v okviru predhodnega vprašanja ne bi smelo ponovno presojati, ali je odsvojeni del nepremičnine spadal v skupno premoženje (13. in 319. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tožničin zahtevek na plačilo denarnega zneska, ustrezajočega vrednosti odsvojene nepremičnine, se materialnopravno pravilno tako izkaže za neutemeljenega že zato, ker odsvojena nepremičnina ni spadala v skupno premoženje pravdnih strank.

Kljub temu, da je torej tožničin zahtevek neutemeljen že iz gornjega razloga, pa gre zaradi jasnosti odgovoriti še na nekatera druga tekom postopka izpostavljena pravna stališča. Trditve pravdnih strank, da nepremičnina parc. št. ... spada v skupno premoženje, bi bile lahko materialnopravno utemeljene kvečjemu glede ½ nepremičnine parc. št. ..., na kateri sta bila bivša zakonca vknjižena kot solastnika po idealnih deležih, ne pa tudi glede preostale polovice nepremičnine, glede katere naj bi prišlo do nastanka nove stvari, saj ostali solastniki v predmetni pravdi sploh niso bili udeleženi (prim. prvi odstavek 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, veljaven v času zatrjevane pridobitve stvarnih pravic, ki določa, da če so stvari, ki pripadajo različnim lastnikom, tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov in sicer v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju). Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti zahtevka na plačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti odsvojenega dela skupnega premoženja, je v 51., 58. in 69. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). V primeru, ko skupno premoženje deloma ni več v lasti bivših zakoncev, je namreč moč uveljavljati obligacijskopravni zahtevek, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja in v ta namen ugotavljati obseg skupnega premoženja in deleže na njem, izraženo v denarju. Razvezani zakonec ima zato zoper drugega zakonca, ki je razpolagal z delom skupnega premoženja, denarno terjatev, katere višina predstavlja vrednost prizadetega zakonca na skupnem premoženju.

Tožničin denarni zahtevek, ki meri na delitev skupnega premoženja, se tudi v primeru, v kolikor bi bilo še moč presojati, da nepremičnina parc. št. ... spada v skupno premoženje, ne bi mogel izkazati za utemeljenega, ker vrednost tožničinega deleža na skupnem premoženju zaradi toženčevega razpolaganja v ničemer ni bila prizadeta. Upoštevaje prvostopno ugotovitev, da celotna nepremičnina spada v skupno premoženje, namreč vrednost celotne nepremičnine, izražena v denarju, predstavlja znesek 42.737,00 EUR. Iz naslova nepremičnine bi torej v denarju vsakemu od bivših zakoncev pripadalo 21.368,50 EUR. V kolikor pa bi bilo šteto, da v skupno premoženje spada ½ nepremičnine parc. št. ..., vrednost tega premoženja predstavlja 21.368,50 EUR, vsakemu od bivših zakoncev pa bi pripadalo 10.648,25 EUR. Toženec je razpolagal zgolj z 10.648,25 EUR in tako tožnica ne bi bila upravičena do vtoževanega zneska niti zato, ker je toženec razpolagal zgolj s svojim deležem na skupnem premoženju.

Pritožbi toženca je bilo tako potrebno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek, ki se ob pravilni uporabi materialnega prava ni izkazal za utemeljenega, zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

Po drugem odstavku 165. člena ZPP je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka. Tožencu so bili od priglašenih stroškov priznani potrebni stroški v skupni višini 2.649,23 EUR. Do izdaje prvostopne sodbe so bili priznani stroški v višini 1.990,07 EUR. V zvezi s temi pritožba nepravilno izpostavlja, da je prvo sodišče ugotovilo, da toženec svojih stroškov ni priglasil, saj iz izpodbijane sodbe kakšna takšna ugotovitev ne izhaja. Na pritožbeno navedbo, da je svoje stroške priglasil v pripravljalni vlogi, pa velja odgovoriti, da je preveč posplošena, da bi bilo moč bodisi presojati njeno utemeljenost, bodisi na njeni podlagi preverjati pravilnost izpodbijane prvostopne odmere. Pritožbeni stroški znašajo 659,16 EUR (1.125 točk nagrada za pritožbo, 50 točk nagrada za poročilo stranki, 21,75 točk materialni stroški ter davek na dodano vrednost). Od priglašenih pritožbenih stroškov nista bili priznani nagradi za konferenco s stranko in pregled listin, ker sta nagradi za ti dve storitvi že obseženi v nagradi za pritožbo. V kolikor tožnica tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13.12.2006).