Jedro

Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj, kar pomeni, da preidejo nanj tudi vsa bremena nelegalne gradnje. Zato je v primeru prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu inšpekcijski zavezanec novi lastnik objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da mora inšpekcijski zavezanec A.A., sedaj tožnik, takoj ustaviti gradnjo lesenega objekta tlorisne velikosti 6,4 x 3,4 m, etažnosti P + M in opornega zidu iz betonskih zidakov dolžine 16,0 m in višine 2,4 m, vse zgrajeno na zemljišču s parc. št. 96/1, k.o. … ; pod 2. točko izreka je odločil, da mora tožnik v roku 6-mesecev po vročitvi te odločbe na svoje stroške odstraniti objekte iz 1. točke izreka te odločbe in vzpostaviti prejšnje stanje; pod 3. točko izreka je tožnika opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke, ki se bo opravil po drugih osebah; pod 4. točko je za objekt izrekel dve vrsti prepovedi iz 158. člena ZGO-1; pod 5. točko izreka je odločil, da stroškov postopka ni bilo in pod 6. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V svoji obrazložitvi navaja, da ima tožnik navedeno zemljišče, na katerem so postavljeni nezakonito zgrajeni objekti, v zakupu od leta 1992 in je lastnik zgrajenih objektov. Objekte je prejšnji najemnik zgradil leta 1984. Objekt ni priključen na javno infrastrukturo in je v uporabi za skladiščenje orodja za obdelavo najetega zemljišča. Za gradnjo lesenega objekta si je prejšnji najemnik sicer pridobil potrdilo, vendar le za gradnjo tlorisne velikosti 6 m2, ne pa za gradnjo v navedeni velikosti. Vse to je bilo ugotovljeno na terenskem ogledu dne 17. 8. 2012 in z zaslišanjem tožnika dne 9. 7. 2012. V času gradnje je veljal Zakon o graditvi objektov (ZGO-A), ki je v 7. členu določal, da se z gradnjo objekta lahko prične na podlagi gradbenega dovoljenja ali odločbe o priglasitvi del. Med letoma 2003 in 2008 je veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik) in po 19. členu tega Pravilnika ni izpolnjen pogoj za postavitev objekta brez gradbenega dovoljenja. Tudi veljavna Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba) gradnje tovrstnih objektov na kmetijskem zemljišču, brez soglasja lastnika zemljišča, ne dovoljuje. Obravnavani poseg leži na območju, ki je po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Maribor za območje Mestne občine Maribor opredeljeno kot drugo kmetijsko zemljišče. Na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v občini Maribor se na območju drugih kmetijskih zemljišč lahko oblikujejo območja za ljubiteljsko kmetijsko dejavnost, po predhodnem soglasju posebne strokovne komisije mestne občine Maribor, ki pa si ga tožnik ni pridobil. Zato je bilo treba izreči ukrepe, kot jih določa 152. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil, ker se z odločitvijo prvostopenjskega organa, da bi bilo za objekt potrebno imeti gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo izdano, strinja. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da oba objekta presegata dimenzije, ki jih je bilo po letu 2003, skladno s Pravilnikom, dovoljeno zgraditi brez gradbenega dovoljenja, zgolj na podlagi lokacijske informacije (ki tudi ni bila izdana), poleg tega pa investitor za predmetno zemljišče tudi ni izkazal lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice, ki bi mu omogočala gradnjo na takšnem zemljišču. Tudi po veljavni Uredbi je v skladu s 3. točko prvega odstavka 11. člena Uredbe podporne zidove mogoče šteti med nezahtevne objekte le, če ne presegajo 1,5 m višine, enoetažna pritlična lopa pa po določbi f. točke 11. člena Uredbe ne sme presegati bruto površine 15 m2 in višine najvišje točke največ 3 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom. V obravnavanem primeru predmetni oporni zid presega dovoljeno višino 1,5 m, saj je višine 2,4 m; leseni objekt pa presega površino 20 m2 in je višine 4 m, zaradi česar je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Pojasnjuje, da ni mogoče upoštevati ugovora, da je tožnik pričel z aktivnostmi za legalizacijo objektov, prav tako nujnost izvedbe opornega zidu ni zagotovilo, da bo zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ugodeno. V postopku za odreditev inšpekcijskega ukrepa je pomembno samo to, ali ima investitor veljavno gradbeno dovoljenje.

Tožnik vlaga tožbo, ker v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen zakonit predpis, ker inšpektorat pred izdajo odločbe ni ravnal po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe in ker je inšpektorat iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep o dejanskem stanju. Navaja, da je v letu 1992 od tedanjega zakupnika kupil objekte in opravil prenos na svoje ime. Menil je, da je dokumentacija, ki mu jo je izročil prejšnji zakupnik, v skladu s predpisi. Nekaj let za tem je poskušal od Sklada zemljišče odkupiti, da bi objekte lahko saniral, vendar Sklad zemljišča ni nameraval prodati. Meni, da mu je inšpektorat izdal odločbo v nasprotju s predpisi, ki so veljali v času pridobitve dovoljenj. Smatra tudi, da ne more biti odgovoren za že postavljene objekte, ki jih ni postavil sam. Inšpektorat tudi ni upošteval dejstva, da je vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in za soglasje posebne strokovne komisije. V zvezi s tem je podal pritožbo na Ministrstvo za okolje in prostor, ki pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Pripravljen je sanirati oziroma odstraniti lopo in zgraditi novo v velikosti 15 m2, ne more pa odstraniti opornega zidu oziroma ga znižati na višino 1,5 m, ker s takšno višino ne bi odpravil nevarnosti plazenja zemljišča. Res je, da objekti niso zgrajeni v skladu z dovoljenji, vendar pa je oporni zid zgrajen zaradi izredno plazovitega zemljišča. Če tega zidu ne bi bilo, bi plaz ogrozil stanovanjsko hišo, v kateri živi 5 družin. Postavitev opornega zidu je tako tudi v javnem interesu. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. O slednji je sodišče odločalo posebej, in sicer je s sklepom opr. št. II U 67/2013-5 z dne 26. 2. 2013 odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne, ker tožnik ni izkazal nastanka škode. Sklep je postal pravnomočen dne 5. 3. 2013. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za inšpekcijski ukrep v zvezi z nelegalno gradnjo, izrečen na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Opredelitev nelegalne gradnje je podana v točki 12.1. prvega odstavka 2. člena zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Le-ta določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja. Če se ugotovi, da gre za nelegalno gradnjo v smislu citirane določbe, inšpektor odredi ukrepe, kot jih določa 152. člen.

Iz ugotovitev upravnega postopka, ki med strankama niso sporne, izhaja, da je tožnik lastnik objektov na zemljišču, ki ga ima v zakupu in da za nobenega od navedenih objektov ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Izdano je bilo le potrdilo za gradnjo lesenega objekta v izmeri 6 m2, zgrajeni leseni objekt pa to površino presega. Oba objekta tudi presegata dimenzije, ki jih je bilo po Pravilniku dovoljeno zgraditi brez gradbenega dovoljenja. Tudi po veljavni Uredbi je za oba objekta potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožnik nima. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je ugotovitev prvostopenjskega organa, da gre za nelegalno gradnjo, pravilna. Ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, je v skladu s 152. členom ZGO-1 tudi pravilno odredil ukrepe, ki jih inšpektor odredi pri nelegalni gradnji. Po navedeni zakonski določbi inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta ali zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Sodišče tako ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Na podlagi 152. člena ZGO-1 je bil tožniku pravilno izrečen predmetni inšpekcijski ukrep. Tožbene navedbe zato na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tako na drugačno odločitev ne more vplivati navedba, da je tožnik podal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in soglasja pristojne komisije. Neutemeljena je tudi navedba, da ne more odgovarjati za že postavljene objekte, ki jih ni postavil sam. Po stališču Vrhovnega sodišča, kot ga je le-to zavzelo v več svojih odločbah (npr. X Ips 113/2012 in I Up 1132/2002) s prenosom lastninske pravice na zgrajenem objektu na novega lastnika objekta preidejo tudi upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in nanj tako preidejo tudi vsa bremena nelegalne gradnje. Zato je v primeru prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu inšpekcijski zavezanec novi lastnik objekta. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba o razlogu, zaradi katerega je bil objekt zgrajen. Razen tega z izpodbijano odločbo ni določeno kako oziroma na kakšen način je potrebno izvesti izrečene ukrepe. Zato jih bo tožnik lahko izvedel na način, kot jih predvideva 152. člen ZGO-1. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.