Jedro

Odločba tožene stranke o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev (za čas, ko je tožnik po pogodbi opravljal javna dela) je postala pravnomočna. To pomeni, da je bil tožniku v tem času obogaten za v obliki nadomestila izplačan denarni znesek. Prejeti znesek je dolžan vrniti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v drugi točki izreka znesek 451,14 EUR nadomesti z zneskom 109,44 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je drugi odstavek dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 6. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo Območne enote tožene stranke R., št. ... z dne 31. 3. 2011 spremenilo tako, da je ugotovilo, da je dajatev, nadomestilo za čas čakanja na drugo delo, v obdobju od 21. 1. 2010 do 31. 12. 2010 preveč izplačana ter je preplačilo nastalo v znesku 3.611,46 EUR in ne v znesku 3.913,15 EUR, kot je z dokončno odločbo odločila tožena stranka. Tožena stranka je tudi odločila, da je tožnik neupravičeno izplačani znesek dolžan nakazati na transakcijski račun Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v roku 12 mesecev od prejema prvostopenjske odločbe, to je od 4. 4. 2011 dalje. Po poteku tega roka bo Zavod dolžni znesek na stroške tožnika prisilno izterjal ter zaračunal zamudne obresti. V drugi točki izreka je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 451,14 EUR stroškov postopka v 15 dneh.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožnik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da izpodbijani odločbi odpravi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik nima pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v mesecih, ko je delal in ni bil prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Sodbe se ne da preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovega ugovora, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pridobljene pravice in s tem kršila 158. člen Ustave Republike Slovenije, po katerem je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku določenem z zakonom. Kršeno je tudi določilo 155. člena Ustave Republike Slovenije o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Iz določb 390. in 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12) izhaja, da ni mogoče posegati v pravice za nazaj. V pravnomočno urejena razmerja je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku, mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Odločbe tožene stranke z dne 6. 1. 2011, 9. 2. 2011 in 14. 2. 2011 niso bile izdane v postopku uporabe izrednih pravnih sredstev, kljub temu pa je tožena stranka posegla v tožnikovo pravico do nadomestila za nazaj, za več kot 1 leto. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se je tožnik s 1. 1. 2011 ponovno prijavil pri Zavodu za zaposlovanje in je zato od 3. 1. 2011 upravičen do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Iz vsebine izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 31. 3. 2011 utemeljena in je za to storitev upravičen do povrnitve odvetniških stroškov v višini nagrade za posel. Zato se pritožuje tudi zoper odmero priznanih stroškov, saj bi mu sodišče moralo priznati celotne priglašene stroške. Sodišče je 22. 11. 2011 opravilo narok, vendar tožniku ni priznalo nagrade za narok po tarifni številki 3102 in tudi ne potnih stroškov po tarifni številki 6003 Zakona o odvetniški tarifi. Ob tem se sodišče nepravilno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011. Tožena stranka se je pritožila zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, sodišče je zahtevku le delno ugodilo tako, da je preplačilo znižalo za znesek nadomestila za januar 2011. To pomeni, da je tožnik uspel le v neznatnem delu in bi zato sam moral nositi svoje stroške postopka. Izpodbijani odločbi tožene stranke nista bili odpravljeni, podrejeno bi sodišče lahko priznalo le delno povračilo stroškov, upoštevajoč uspeh v sporu. Nepravilno je izračunana končna višina priznanih stroškov. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je skupni znesek stroškov 281,94 EUR in ne 451,14 EUR, kot je navedeno v drugi točki izreka. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Po določbi 154. člena ZPP bi tožnik moral stroške postopka nositi sam oziroma bi mu lahko sodišče, ob upoštevanju pravilnega seštevka, priznalo le sorazmerni del stroškov.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Tožnik je od 9. 7. 2001 dalje razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in mu je tožena stranka s pravnomočno odločbo št. ... z dne 18. 9. 2001 priznala pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, s polovico polnega delovnega časa od 9. 7. 2001 dalje. Po določbi tretjega odstavka 446. člena ZPIZ-1 o uporabi določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja se do 1. 1. 2003 za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Ker tožnik ni bil zaposlen in je bil prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje, mu je tožena stranka z odločbo z dne 30. 11. 2001, oziroma s sklepom z dne 11. 12. 2001 priznala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu po določbi 123. člena ZPIZ-92. To pravico ima delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni zagotovljeno. S pravnomočnima odločbama tožene stranke z dne 6. 9. 2007 in z dne 6. 1. 2011 je bilo odločeno, da se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu izplačuje za mesece, v katerih se je zavarovanec redno javljal Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov, v mesečnih zneskih za nazaj (drugi odstavek 188. člena, prvi odstavek 191. člena in 181. člen ZPIZ/92). Odločeno je tudi bilo, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, za čas od 20. 1. 2010 do 31. 12. 2010, v tem obdobju oziroma od 21. 1. 2010 dalje mu je bila z odločbo z dne 6. 1. 2011 ponovno priznana pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Z Mestno občino V. je imel za ta čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v programu javnih del za 20 urno tedensko delovno obveznost (pogodba o zaposlitvi z dne 20. 1. 2010, priložena v upravnem spisu). Iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 19. 1. 2011, tudi priloženega v upravnem spisu, izhaja, da je bil zavezanec za plačilo prispevka za zavarovanje od 21. 1. 2010 do 31. 12. 2010 Mestna občina V., to je tožnikov delodajalec po pogodbi o zaposlitvi za izvajanje javnih del. Odločba tožene stranke o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev z dne 6. 1. 2011 je postala pravnomočna, to pomeni, da je bil tožniku v tem času, v obliki nadomestila izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice in ga je dolžan vrniti, tako po določbi 288. člena ZPIZ/92, kot po določbi 275. člena ZPIZ-1. Že glede na odločitev v zadnji odločbi o ponovnem izplačevanju nadomestila z dne 6. 9. 2007, da se nadomestilo izplačuje za mesece, v katerih se je zavarovanec redno javljal Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov, kar pomeni, da se izplačuje za obdobje, ko je bil tožnik vpisan v evidenci brezposelnih oseb, sledi, da odločitev, ki jo tožnik izpodbija v tem socialnem sporu, ne pomeni nezakonitega posega v pravnomočno priznano pravico. V tretjem odstavku 275. člena ZPIZ-1 je pravna podlaga, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zavod je tudi upravičen preveč izplačani znesek pobotati s prejemki upravičenca iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ker tožnik s tožbenih zahtevkom ni uspel v celoti, mu tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP ni dolžna povrniti vseh stroškov postopka. To velja tudi za stroške upravnega postopka, ker je tožena stranka pritožbo zoper odločbo z dne 31. 3. 2011 zavrnila. Po uradni dolžnosti je le popravila izrek prvostopenjske odločbe tako, da je navedla pravilen datum odločbe, s katero je odločila, da se izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, za čas od 20. 1. 2010 do 31. 12. 2010 ustavi. Glede povračila stroškov v predsodnem upravnem postopku pa je potrebno uporabiti tudi prvi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), ki določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ob izpolnjenih pogojih za tak začetek, ter se postopek konča za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. Pravilo o obveznosti povrnitve stroškov, upoštevajoč uspeh, velja le v primerih iz 114. člena ZUP, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Organi tožene stranke po ZPIZ-1 odločajo o zahtevah zavarovancev za uveljavitev pravic, zato v obravnavanem primeru v postopku tudi ni bilo udeleženih več strank. Sodišče prve stopnje iz navedenega razloga tožniku pravilno ni priznalo povračila stroškov oziroma nagrade za posel po tarifni številki 2200 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09 – ZOdv-C).

K pritožbi tožene stranke: Utemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju uspeha v sporu, tožniku neutemeljeno priznalo povračilo zahtevanih stroškov. V obravnavanem primeru gre dejansko za premoženjski spor, tožnik je glede na obveznost povračila po dokončni odločbi tožene stranke uspel le za znesek 301,69 EUR, ob upoštevanju tolikšnega uspeha oziroma glede na višino dajatve, je tožena stranka po tretjem odstavku 25. člena ZOdvT dolžna povrniti stroške v višini nagrade za postopek po tarifni številki 3100, nagrade za narok po tarifni številki 3102, za fotokopiranje ali tiskanje po tarifni številki 6000 in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, zvišane za 20 % davek na dodano vrednost, v skupnem znesku 109,44 EUR. Povračila potnih stroškov tožnik ni zahteval, zato jih sodišče prve stopnje, glede na obveznost stranke, da postavi določeno zahtevo za povračilo, kot določata prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP, pravilno ni priznalo. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. V obsegu, kot je razvidno iz izreka, je zato sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in znesek priznanih stroškov, upoštevajoč uspeh v sporu, ustrezno znižalo.