Jedro

V obravnavani zadevi je moralo revizijsko sodišče presoditi, ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven, glede na to, da je zamuda, na katero se pogodbena kazen navezuje, odvisna tudi od okoliščin, na katere dolžnik ne more (v celoti) vplivati. Presodilo je, da je dogovor veljaven, ker ga v obravnavanem primeru ni mogoče obravnavati ločeno od pravil o prodajni pogodbi in dolžnosti izpolniti obveznost ter pravil o jamčevanju za pravne napake.

Izrek

1.) Revizija se v delu, ki napada odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 5.555 EUR (prej 1.331.200 SIT) s pripadajočimi obrestmi, ter v delu zoper odločitev o nasprotni tožbi zavrže. 2.) V ostalem delu se revizija zavrne.

3.) Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je tožnik uveljavljal plačilo preostanka kupnine za prodano nepremičnino (20.000 EUR). Po spremenjeni tožbi je poleg tega zahteval še plačilo štirih zneskov: 462.000 SIT, 150.000 SIT, 148.000 SIT in 571.200 SIT, skupaj torej 1.331.200 SIT (sedaj 5.555 EUR). Zneski predstavljajo plačano odškodnino za V. S., stroške v zvezi s pogodbami pri nepremičninski družbi Dava, znesek, ki ga je plačal V. S. za izpeljavo zapuščinskega postopka in tretjino zneska, ki ga je izplačal za kanalizacijo družini Š. Tožena stranka je z nasprotno tožbo uveljavljala plačilo 365.201 SIT (sedaj 1523,96 EUR).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo preostanka kupnine zavrnilo. Pritrdilo je toženi stranki, da je ta denar upravičena zadržati kot dogovorjeno pogodbeno kazen. Pogodbena kazen je bila dogovorjena z aneksom k prodajni pogodbi, ko se je izkazalo, da ima prodana stvar pravno napako. Stanovanjska hiša, ki se nahaja na parceli, namreč za 20 cm sega na zemljišče tretje osebe. Zaradi tega stavbe ni bilo mogoče vrisati v kataster. Z aneksom je bilo dogovorjeno, da bo tožnik pridobil dokumente, na podlagi katerih bo možno geodetsko poočititi (vrisati) stanovanjsko hišo. Za zamudo te izpolnitve je bila v odstotkih dogovorjena pogodbena kazen. Glede na tožnikovo zamudo sta bila toženca upravičena zadržati 9% kupnine, kar predstavlja neplačan in v tej pravdi vtoževan del kupnine. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ostale tožbene zahtevke, zahtevku po nasprotni tožbi pa je ugodilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da bo njegovi pritožbi ugodeno, tožbenemu zahtevku po tožbi v celoti ugodeno, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrnjen.

Revident uvodoma utemeljuje dovoljenost revizije zoper odločitev o nasprotni tožbi. Navaja, da vrednost izpodbijanega dela sodbe v tem primeru presega 1.000.000 SIT, saj se sestoji iz glavnice v višini 365.201 SIT, obresti pa so do dne izpodbijanja že presegle 600.000 SIT.

Revident najprej uveljavlja obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP). O odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi listinami, zaradi te kršitve pa naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo pri oceni v spis vloženih listin.

Revident napada razloge sodbe, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker revident v roku, določenem z aneksom k prodajni pogodbi, torej do 31.5.1999, ni pridobil dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče geodetsko poočititi stanovanjsko hišo ter da so bili dokumenti, navedeni v aneksu, zapisani le primeroma. V nadaljevanju citira del aneksa, kjer je navedeno: "...do 31.5.1999 poskrbeti za izdajo delnega sklepa o dedovanju glede parc. št. 1291/1 k.o L., skleniti ustrezni sporazum z dediči - lastniki parcele št. 1291, k.o. L. ......". Nato podaja svojo interpretacijo šestih zapisanih pikic in se zoperstavlja razlogom pritožbenega sodišča, v katerih se to sklicuje na Slovenski pravopis, ki določa, da tri pikice označujejo nedokončano misel. Nerodno zapisano voljo strank je treba interpretirati v skladu z Zakonom o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR) in ne s pravopisom. Teza revidenta je, da je bil namen strank ta, da bo do 31.5.1999 pripravljeno vse, da bo hišo moč vrisati. Torej ne takoj vrisati, ampak moč vrisati. Pri tem se sklicuje na izpoved prvotoženca.

Delni sklep zapuščinskega sodišča je postal pravnomočen 27.5.1999, tožeča stranka pa ga je takoj izročila tožencema. Ker so dediči postale osebe, ki so s tožnikom že v letu 1998 sklenile sporazum o zamenjavi zemljišč, je postal geodetski postopek: mejni ugotovitveni postopek, parcelacija, vris hiše mogoč.

Revident meni, da je tako 27.5.1999 izpolnil svojo obveznost iz aneksa, saj v nadaljnjem postopku kot nelastnik ni mogel sodelovati. Pikice v zapisu aneksa po njegovem mnenju tako ne predstavljajo tega, da bi moral priskrbeti še kakšen dodaten dokument, marveč to, da bi bila tam navedena imena dedičev.

Ne gre prezreti, da je aneks sestavljala pooblaščenka toženih strank, ki je odvetnica in ji je dobro znano, da se stranka ne more zavezati za čas pridobitve sodne odločbe, saj je čas izdaje odločbe izven meja strankinih možnosti; med sklenitvijo aneksa in rokom za izpolnitev določil 3. člena aneksa pa je poteklo le mesec dni in tri tedne. To je prekratko obdobje celo za pridobitev pravnomočne geodetske odločbe o mejnem ugotovitvenem postopku. Revident meni, da je bil tako postavljen nemogoč pogoj, ki se na podlagi 75. člena ZOR šteje za neobstoječega, aneks pa nima pravnega učinka.

Revident tudi nasprotuje, da bi šlo v obravnavani zadevi za prodajo s pravno napako, za katero toženca nista vedela. Iz prodajne pogodbe s 25.1.1999 je razvidno, da sta toženca seznanjena z razdružitveno pogodbo med bratoma P. in s sporazumom o zamenjavi zemljišč iz leta 1998. Sestavni del tega sporazuma je tudi skica predvidenih menjav. Iz iste pogodbe jasno izhaja, da sta toženca kupila le 95/100 nepremičnine, medtem ko lastnik 5/100 nepremičnine ni bil pogodbena stranka. Vse to sta toženca ob sklepanju pogodbe vedela. Iz listin v spisu tudi izhaja, da se je tožnik intenzivno trudil za pridobitev delnega sklepa o dedovanju v roku, ki ga je določal aneks. Nadaljnje odpravljanje pravne napake pa sta ovirala toženca, ko sta sosedom Š. odklopila kanalizacijo. Na ta način sta onemogočala nadaljevanje postopka ureditve meje. Tako dejansko stanje izhaja iz izjave sosedov Š. Če pa sta nadaljevanje postopka onemogočala prav toženca, je podana okoliščina iz drugega odstavka 272. člena ZOR, ki določa, da sporazum izgubi pravni učinek, če je do neizpolnitve ali zamud prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

V zvezi z določbami aneksa tožnik ne more mimo napačne uporabe materialnega prava, do katerega je prišlo pri odločitvi o ugovoru nesorazmernosti z aneksom določene pogodbene kazni. Revidentov ugovor oderuške pogodbene kazni je prvostopenjsko sodišče napačno obravnavalo kot ugovor oderuških obresti, saj bi ga moralo obravnavati po 274. členu ZOR.

Navedbe v nadaljevanju revizije se nanašajo na njen nedovoljeni del, zato jih revizijsko sodišče ne bo povzemalo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. V utemeljitev je ponovila ugotovljena dejstva pred nižjima sodiščema ter zavrnila revizijske navedbe, da bi naj ne šlo za pravno napako. Poudarila je, da se je revident svoje obveznosti po aneksu dobro zavedal, saj je tudi po 31.5.1999 ves čas sodeloval in tudi poskrbel, da so konec novembra 1999 nastopili pogoji, ko je bilo moč stanovanjsko hišo vrisati.

Revizija v delu, ki napada odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.331.200 SIT (sedaj 5.555 EUR) in v delu, ki napada odločitev po nasprotni tožbi ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Glede zavrženja revizije: Revizija je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega znesek 4172,93 EUR (prej en milijon tolarjev - drugi odstavek 367.člena ZPP). Pri tem je treba upoštevati, da se v primeru, ko imajo tožbeni zahtevki različno pravno ali dejansko podlago, presoja pravica do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Znesek 1.331.200 SIT je vsota štirih različnih tožbenih zahtevkov in sicer za plačano odškodnino za V. S., stroške v zvezi s pogodbami pri nepremičninski družbi Dava, znesek, ki ga je tožnik plačal V. S. za izpeljavo zapuščinskega postopka in tretjino zneska, ki ga je izplačal za kanalizacijo družini Š. Noben izmed teh zneskov, ki imajo različno dejansko podlago, njihova pravna podlaga pa je sploh vprašljiva, ne presega revizijskega praga (glej prvi odstavek obrazložitve). Revizijo je revizijsko sodišče v tem delu zato zavrglo (377. člen ZPP).

Prav tako nedovoljena je revizija proti odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi. Kot odločilna vrednost spornega predmeta za presojo pravice do revizije se vzame vrednost glavnega zahtevka. Obresti se ne upoštevajo (39. člen ZPP). Vrednost glavnice po nasprotni tožbi je 1523,96 EUR in tudi ne presega revizijskega praga. Tudi v tem delu je zato revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Glede zavrnitve revizije: Najprej je treba pojasniti, da revizije ni mogoče vlagati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To obenem pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Vse revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodb kakorkoli presegajo, relativizirajo ali ji celo nasprotujejo, so zato neupoštevne in nanje revizijsko sodišče vsebinsko ne bo odgovarjalo. V ta, neupošteven revizijski okvir sodijo predvsem navedbe, ki skušajo uveljaviti drugačno dejansko ugotovitev glede soglasne pogodbene volje pravdnih strank ob sklepanju aneksa. Dejansko podlago pa prav tako presega dejanska navedba o vzročni zvezi: s tem, ko naj bi toženca sosedoma odklopila kanalizacijo, naj bi se zavlekel geodetski postopek.

Zaradi jasnosti revizijsko sodišče strnjeno povzema bistvene prvine dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči: – Dne 25.1.1999 sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je bila nepremičnina parc. št. 1291/9 k.o. L. – S pogodbo sta bila kupca seznanjena tudi z vsebino razdružitvene pogodbe med bratoma P. in sporazumom o menjavi zemljišč ter podatkom, da je tožnik 95/100 lastnik parcele, njegov brat pa lastnik preostalega deleža. V pogodbi pa je bilo tudi navedeno, da je ostalo zemljišče in na njem stoječa stanovanjska hiša v izključni lasti prodajalca. – Ko je hotela drugotožena stranka kasneje izpeljati postopek geodetske poočitbe, se je izkazalo, da hiša za 20 cm sega na sosednjo parcelo (št. 1291/1 iste k.o.), ki je last tretje osebe (torej ne tožnikovega brata) in glede katere teče zapuščinski postopek po denacionalizacijski upravičenki. O tem je obvestila tožečo stranko. – Toženca sta želela iz tega razloga pogodbo razdreti, vendar sta pravdni stranki nato 8.4.1999 sklenili aneks. V njem je v tretjem členu določeno, da je prodajalec dolžan do 31.5.1999 pridobiti dokumente, na podlagi katerih bo možno geodetsko poočititi stanovanjsko hišo. Primeroma (takšna je ugotovitev obeh nižjih sodišč; op.rev. sodišča) je navedeno, da mora poskrbeti za izdajo delnega sklepa o dedovanju in skleniti ustrezen sporazum z dediči parcele št. 1291/1 k.o. L. – V 4.členu aneksa je dogovor o pogodbeni kazni, v skladu s katerim se kupnina niža skladno s trajanjem zamude, vendar največ do zneska 100.000 DEM, ki sta ga kupca pridržala. – Dne 20.7.1999 je tožnik opozoril toženca, da je pravočasno (do 31.5.1999) priskrbel sklep o dedovanju ter da sta v zamudi s plačilom kupnine. – Dne 29.7.1999 je bil izveden mejni ugotovitveni postopek.– Dne 13.9.1999 je Geodetska uprava izdala odločbo o parcelaciji. – Dne 19.11.1999 so bile podpisane razdružitvena, menjalna in darilna pogodba, tako da tožencema pripade med drugim tisti del zemljišča, na katerega sega stanovanjska stavba. Toženca sta te pogodbe pridobila od nepremičninske družbe Dava 30.11.1999. – Toženca sta 15.12.1999 plačala preostanek kupnine, zadržala pa 42.000 DEM, kar predstavlja 9% kupnine. Gre za skupno vsoto dogovorjene mesečne pogodbene kazni.

Pravnega razmerja med pravdnima strankama ni mogoče presojati le po eni pravni podlagi. V spornem razmerju se namreč prepletajo prvine različnih pravnih institutov: pravil o prodajni pogodbi in dolžnosti izpolniti obveznost, pravil o jamčevanju za pravne napake in pravil o pogodbeni kazni. Ta okoliščina pa odločilno vpliva tudi na uporabo posameznih zakonskih pravil, ki te institute urejajo.

Revizijsko sodišče se strinja s pravno opredelitvijo nižjih sodišč, da je bil predmet prodajne pogodbe obremenjen s pravno napako. Ker je stanovanjska stavba, katere znaten del se nahaja na parceli, ki je predmet prodaje, za 20 cm segala v prostor nepremičnine tretje osebe, po ugotovitvah nižjih sodišč toženca nista mogla opraviti geodetskega vrisa zgradbe. Nadaljnja posledica tako neurejenega stanja je bila, da toženca s kupljeno nepremičnino nista mogla zavarovati kredita. Lastninske pravice, kakršno naj bi v skladu s pogodbo nanju prenesel prodajalec, torej nista mogla uresničevati v polni meri(1). Povedano še drugače: pravno stanje stvari ni ustrezalo običajnemu pravnemu stanju stvari. O tem zmanjšanju pravice kupca po ugotovitvah nižjih sodišč nista bila obveščena, zato je bil podan položaj iz prvega odstavka 508. člena ZOR.

Za tak pravni položaj pravni red kupcu priznava jamčevalne zahtevke. Kupec je dolžan obvestiti prodajalca, ta pa je na njegovo zahtevo pravno napako dolžan odpraviti (509. člen ZOR). V 510. članu ZOR zakon za različne primere ureja sankcije za pravne napake po tem, ko je kupec prodajalcu dal rok za odpravo napake. Ena izmed možnih sankcij (po kupčevi izbiri) je tudi zahteva za sorazmerno znižanje kupnine. Izjavo o uresničitvi te oblikovalne pravice mora kupec uveljavljati sodno v roku iz prvega odstavka 515. člena ZOR. Zahteva po sodnem uveljavljanju, ki sicer ni zakonsko določena, izhaja pa iz narave stvari (kupec namreč želi preoblikovati svojo pogodbeno obveznost), pa seveda ne izključuje tega, da se stranki dogovorita tudi drugače, izvensodno. Tak dogovor je celo v skladu z načelom mirnega reševanja sporov (19. člen ZOR). Prav do takega dogovora je prišlo tudi v obravnavani zadevi.

Dogovor, kakršnega sta stranki sklenili z aneksom, na svojevrsten način združuje dve različni jamčevalni sankciji: odpravo napake in znižanje kupnine. Primarna sankcija je zahteva po odpravi napake (torej po vzpostavitvi takšnega stanja, za kakršnega se je prodajalec zavezal že v primarni pogodbi). Ta zahteva pa ostaja v veljavi tudi še po roku, določenem za odpravo napake, le njena zamuda je sankcionirana s pogodbeno kaznijo, ki tako predstavlja sorazmerno zniževanje kupnine z nadaljnjim trajanjem zamude. Vsebinski vidik (tj. odprava pravne napake, za katero prodajalec odgovarja) pa je odločilnega pomena za presojo dogovora v luči pravila iz drugega odstavka 272. člena ZOR, na katerega opozarja revizija, opirajoč se tudi na pravilo o nemogočem pogoju (75. člen ZOR). Pravilo drugega odstavka 272. člena ZOR določa, da sporazum o pogodbeni kazni izgubi pravni učinek, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Revizija pravi, da tožnik na tek zapuščinskega postopka ne more vplivati.

Slednje sicer drži, vendar pa dogovora o pogodbeni kazni v tem primeru ni mogoče obravnavati ločeno, neoziraje se pri tem na zaledje celotnega pravnega razmerja med pravdnima strankama. Sklenitev aneksa, katerega del je tudi dogovor o pogodbeni kazni, sodi obenem v sklop mirnega reševanja pogodbenega razmerja, obremenjenega s pravno napako. Zato sicer kogentna pravila, ki urejajo pogodbeno kazen, ne morejo izključevati pravic, ki kupcu (toženi stranki) pripadajo po pravilih o jamčevanju za pravne napake. Kupca sta bila že v skladu s prodajno pogodbo upravičena do pridobitve lastninske pravice, kakršna ustreza običajnemu pravnemu stanju stvari. Ker te svoje obveznosti prodajalec ni pravočasno izpolnil tako, da bi ustrezala običajnemu pravnemu stanju stvari, sta stranki reševanje te pravne napake soglasno in v skladu z načeloma pogodbene avtonomije (10. člen ZOR) in mirnega reševanja sporov (19. člena ZOR) uredili tako, da sta tek pogodbene kazni (ki obenem predstavlja tudi sorazmerno nižanje kupnine) vezali na čas zamude. Okoliščine, ki so na tek zamude vplivale, so bile delno objektivne narave (izdaja sklepa o dedovanju je gotovo tak primer), delno pa subjektivne in so tožnika zavezovale k aktivnemu ravnanju. Aktivnost njegovega ravnanja je bila predvsem v tem, da je za toženo stranko priskrbel izdane akte, ki so bili že izdani, da se je trudil odpraviti morebitne ovire za njihovo izdajo ter da je poskrbel za sklenitev ustreznih poslov med tretjo osebo in toženo stranko. Le na ta način je lahko izpolnil svojo obveznost po primarni (prodajni) pogodbi. Poudariti je treba, da je tožnik na tak dogovor sam pristal. Če ne bi, bi imela toženca možnost uveljaviti druge vrste jamčevalnih sankcij (bodisi takojšnje, nepogojno znižanje kupnine ali pa celo razdrtje pogodbe), ki sta se jim v korist mirne rešitve spora odpovedala ter jih kasneje zaradi poteka roka več ne bi mogla uveljaviti. Tudi zato bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), če bi se sedaj tožnik lahko uspešno skliceval na to, da so konkretni pogoji iz aneksa, na katere je sam pristal, izven njegove sfere. Tu ne gre za položaj, ko bi eden izmed več skupaj delujočih vzrokov za tek zamude nastopil naknadno ter ga ob dogovoru pogodbene kazni pogodbena stranka ne bi mogla pričakovati. Položaj je tu drugačen, saj je tožnik za vse okoliščine vseskozi vedel oziroma se jih je moral in mogel zavedati. Iz vseh teh razlogov njegovo sklicevanje na pravilo iz drugega odstavka 272. člena ZOR, ki določa, da sporazum o pogodbeni kazni izgubi pravni učinek, če do zamude pride iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja, ne more biti uspešno.

Ti razlogi pa v pretežni meri odgovarjajo tudi na revizijsko tezo, da je bil rok, določen v aneksu, prekratek in da gre torej za nemogoč pogoj ter da je dogovor zato v skladu s 75. členom ZOR ničen. To pravilo ureja drugačne položaje. Kadar gre za nemogoč odložni pogoj, je namreč jasno, da pogodba, kot je bila dogovorjena, ne bo mogla nikdar zaživeti. Pravni red s pravilom 75. člena ZOR zato zgolj rešuje dilemo, ki se poraja v takšnem nemogočem položaju, to pa je, ali je je zato celotna pogodba nična ali pa je ničen le njen del - pogoj. V obravnavan primeru ne gre za takšno dilemo in tak nemogoč položaj. Rešitev položaja v obravnavani zadevi je namreč vsebovana že v samem aneksu. Če ustrezni akti ne bodo izdani in jih tožnik ne bo predal toženi stranki v dogovorjenem roku, bo začela teči pogodbena kazen (oziroma se bo zniževala kupnina). Ta položaj je povsem jasen in ni nerešljiv brez posega v veljavnost pogodbe, tako kot velja to v abstraktnem primeru, ki ga ureja drugi odstavek 75. člena ZOR. Tako kot bi se stranki lahko dogovorili za takojšnje, nepogojno znižanje kupnine, prav enako ali celo še toliko bolj sta se lahko dogovorili za možnost, kjer se tožnik lahko s svojo aktivnostjo trudi, da bi bilo to denarno znižanje čim manjše. Tožnik v reviziji problematizira vprašanje zmanjšanja pogodbene kazni (274.člen ZOR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tak ugovor, podan šele v revizijskem postopku, prepozen. Tega se najbrž zaveda tudi sam revident, saj skuša prikazati, da je tak ugovor vsebinsko zajet v ugovoru, da je bil aneks oderuški, to je ugovoru, ki ga je postavil pred sodiščem prve stopnje in ga je to sodišče zavrnilo, češ da zanj ni navedel ustreznih dejstev. Ugovor oderuštva in ugovor nesorazmerne pogodbene kazni se v marsičem razlikujeta, skupno pa jima je to, da mora tisti, ki ga uveljavlja, zanj navesti ustrezna dejstva, ki ga utemeljujejo. Zgolj postavitev ugovora ne zadošča ne v enem in ne v drugem primeru. Zato seveda ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje nesubstanciran ugovor oderuštva obravnavati kot ugovor nesorazmerne višine pogodbene kazni. Ugovor nesorazmerne višine pogodbene kazni presoja sodišče samo v mejah navedb in dokazov strank. Zahteva za znižanje pogodbene kazni ima tako značilnosti materialnopravnega ugovora(2). Za njegovo utemeljenost ni tožnik navedel nobenih dejstev niti ga ni postavil po imenu. Iz tega razloga se prvemu sodišču z "ugovorom nesorazmerno visoke pogodbene kazni" ni bilo treba (in se tudi ni smelo) ukvarjati.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Več v: N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV2004, 3. knjiga, str. 237 - 241. Op. št. (2): Glej tudi N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 244 ter tam citiran judikat VSS II Ips 565/2000