Jedro

V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da bi bilo zemljišče nasprotnega udeleženca že pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto iz leta 1998 zajeto v prostorskem planu in s tem opredeljeno kot stavbno zemljišče. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine pravilno izhajali iz opredelitve in vrednosti kmetijskega zemljišča. To ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 26. člena ZSZ, ki določa, da se višina odškodnine določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka.

Izrek

Revizija se v delu zoper pravnomočno odločitev o predhodni izročitvi nepremičnine zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o razlastitvi nepremičnine nasprotnega udeleženca. S sklepom z dne 29.11.2002 mu je odvzelo lastninsko pravico na parc. št... njiva v izmeri 1948 m2, in sicer v korist predlagateljice - Mestne občine Ljubljana. Predlagateljici je naložilo plačati nasprotnemu udeležencu odškodnino v višini 7,099.289,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Hkrati je ugodilo tudi predlogu predlagateljice za predhodno izročitev razlaščene nepremičnine v posest pod pogojem plačila 75% vrednosti nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zoper tak sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (z dodatnim preciziranjem njegovega izreka).

Zoper sklep sodišča druge stopnje je nasprotni udeleženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da nasprotuje odločitvi sodišč prve in druge stopnje, ker je sodni izvedenec in cenilec zemljišče, ki je predmet razlastitve, ocenil kot kmetijsko zemljišče. Višina odškodnine se določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Ur. l. RS, št. 44/97) je nezazidano stavbno zemljišče tisto, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. Vrednost se določa po namembnosti zemljišča po prostorskem planu in ne po dejanski rabi zemljišča. Zemljišče, ki je predmet tega razlastitvenega postopka, je "nesporno" treba obravnavati kot nezazidano stavbno zemljišče. Zemljišče je pridobilo status nezazidanega stavbnega zemljišča na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto z dne 17.9.1998. Sklep o začetku razlastitvenega postopka je bil izdan 8.11.1999, to je po sprejemu Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto, s katerim je bila namembnost zemljišča, ki je predmet razlastitve, spremenjena in gre za razlastitev stavbnega zemljišča, ki ga je treba tako tudi ceniti. Nasprotni udeleženec izpodbija tudi odločitev o predhodni izročitvi razlaščene nepremičnine v posest predlagateljici in navaja, da za to ni pogojev iz prvega odstavka 37. člena ZSZ. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Revizija je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločitev o predhodni izročitvi nepremičnine ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Obrazložitev odločitve o delu revizije, v katerem ni dovoljena: V obravnavanem primeru gre za razlastitev nepremičnine, ki je urejena v 18. do 38. členu ZSZ. O razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku (21. člen ZSZ), v katerem revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP, Uradni list RS, št. 30/86 in 87/2002). Tako izjemo predstavlja specialna določba 36. člena ZSZ, po kateri je v razlastitvenem postopku dovoljena revizija zoper odločbo sodišča druge stopnje. Zoper katere odločbe drugostopenjskega sodišča je revizija dovoljena, ZSZ ne določa. Če se izhaja iz sistematike določb ZSZ, je mogoč sklep, da je dovoljena revizija zoper tiste odločitve sodišča druge stopnje, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno o predmetu razlastitvenega postopka, to je o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. člen ZSZ). Torej zoper končno razlastitveno odločbo. Tako sklepanje ima oporo tudi v določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 20/2004), ki procesni institut revizije ureja kot matični zakon in ki se ga mora uporabiti glede postopkovnih pravil, kadar ZSZ (glede na določbo 21. člena ZSZ) oziroma ZNP (glede na določbo 37. člena ZNP) vprašanja ne urejata. Splošno predpostavko, to je, zoper katere odločitve je revizija dovoljena, določa ZPP. Ta določa v prvem in drugem odstavku 384. člena, ki ureja predpostavke za revizijo zoper sklep, da lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, ter da revizije ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo, kar je razumeti v nepravdnem postopku kot sklep, zoper katerega revizija ne bi bila dovoljena.

Nižji sodišči sta na podlagi 37. člena ZSZ ugodili predlogu za predhodno izročitev zasežene nepremičnine predlagateljici pod pogojem prejšnjega plačila akontacije odškodnine v višini najmanj 75% vrednosti nepremičnine. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ima navedena odločitev glede na predpostavke iz 37. člena ZSZ naravo sredstva zavarovanja in ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil razlastitveni postopek pravnomočno končan. To pa pomeni, da sklep o predhodni izročitvi v posest ne izpolnjuje splošne predpostavke za dovoljenost revizije iz 384. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 21. ter 36. členom ZSZ. Zato revizija nasprotnega udeleženca proti odločitvi o predhodni izročitvi v posest ni dovoljena, kar je narekovalo njeno zavrženje (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP ter 21. in 36. členom ZSZ). Tako stališče je zavzelo revizijsko sodišče že v zadevah opr. št. II Ips 342/2001 in II Ips 555/2005. Obrazložitev odločitve o preostalem delu revizije, v katerem ni utemeljena: Prav ima nasprotni udeleženec, da se odškodnina za odvzeto nepremičnino ugotovi na podlagi vrednosti nepremičnine, določene po namembnosti zemljišča po prostorskem planu in ne po dejanski rabi zemljišča v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZSZ je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. V obravnavanem primeru pa ni ugotovljeno, da bi bilo zemljišče nasprotnega udeleženca že pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto iz leta 1998 zajeto v prostorskem planu in s tem opredeljeno kot stavbno zemljišče. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine pravilno izhajali iz opredelitve in vrednosti kmetijskega zemljišča. To ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 26. člena ZSZ, ki določa, da se višina odškodnine določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Logično je, da je bil sklep izdan kasneje kot Odlok o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto. Vendar je v zvezi z določitvijo odškodnine odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo odloka, s katerim se je spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. Kot tako je bilo opredeljeno zaradi gradnje infrastrukture (ceste). Tako zemljišče nima tržne vrednosti, tako, da je za nasprotnega udeleženca merodajna tista tržna cena, ki bi jo lahko dobil s prodajo zemljišča kot kmetijskega zemljišča (primerjaj z odločbama VS RS, opr. št. II Ips 589/99 in opr. št. II Ips 555/2005). Taka vrednost je torej veljala tudi v času izdanega sklepa iz 33. člena ZSZ in zato revizijsko oporekanje višini odškodnine, ki temelji na vrednosti kmetijskega zemljišča, ni utemeljeno.

Po obrazloženem se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno odločili o razlastitvi in o odškodnini zanjo, zaradi česar je revizija nasprotnega udeleženca v tem delu neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, 37. člena ZNP in 21. člena ZSZ).