Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da pri izvrševanju inšpekcijskih odločb oziroma rušitvah objektov vedno nastanejo stroški, katerih višina je odvisna od obsega gradnje oziroma rušitvenih del, da pa tožnik ne navaja druge škode, ki bi nastala z odstranitvijo spornega objekta. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da vsake škode, ki nastane z odstranitvijo nelegalne gradnje, ni šteti za težko popravljive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 29.1.2007, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote ..., Inšpekcijska pisarna ... z dne 9.10.2005. S tem sklepom je prvostopni organ v izreku pod točko 1. odločil, da je 2. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 28.3.2006, postala dne 1.10.2006 izvršljiva ter se dovoljuje njena izvršba po drugi osebi. S točko 2. izreka sklepa je prvostopni organ odločil, da je tožnik dolžan izvršiti odrejeno dejanje iz 2. točke izreka odločbe z dne 28.3.2006 do dne 31.3.2007, po preteku tega roka pa bo prisilno izvršbo na stroške zavezanca opravilo pooblaščeno podjetje.

Tožnik je sodišču prve stopnje predlagal, da, glede na 4. točko sklepa o dovolitvi izvršbe, v kateri je določeno, da pritožba zoper sklep ne zadrži začete izvršbe, izvršitev odloži do pravnomočnega končanja te zadeve, saj zato obstojijo vsi razlogi v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), saj je zoper sklep in drugostopno odločbo vložena tožba, za katero tožnik verjame, da bo uspešna in da bosta napadeni sklep in odločba tožene stranke odpravljena oziroma razveljavljena. Po drugi strani pa bi lahko z izvršitvijo same upravne odločbe zanj nastala nepopravljiva škoda. Meni, da so izpolnjeni torej vsi pogoji za odlog izvršitve izpodbijane odločbe, kajti z odstranitvijo zidanice bi mu brez dvoma nastala nepopravljiva škoda, saj bi bilo nemogoče to škodo popraviti v primeru, da bi se kasneje pokazalo, da je bila izvršitev nezakonita.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je citiralo določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V zvezi s to določbo je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali bi se z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku povzročila težko popravljiva škoda. Tožnik nastanek te škode sicer zatrjuje, vendar glede tega ni navedel nobenih konkretnih podatkov, niti ni predložil nobenih dokazil. Dejstvo je, da z rušenjem objekta vedno pride do uničenja gradbenega materiala in le-ta potem v pretežni meri lahko predstavlja le še odpadni material, vendar po mnenju sodišča prve stopnje to ne predstavlja nastanka težko popravljive škode v smislu določb 32. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje meni, da z odstranitvijo obravnavanega nelegalno zgrajenega objekta tožniku ne bo nastala težko popravljiva (materialna) škoda. Seveda pri izvrševanju inšpekcijskih odločb oziroma rušitvah objektov vedno nastanejo stroški, katerih višina je odvisna od obsega gradnje oziroma rušitvenih del. Tožnik pa ne navaja druge škode, ki bi nastala z odstranitvijo spornega objekta. Vsake škode, ki nastane z odstranitvijo nelegalne gradnje, pa ni šteti za težko popravljivo.

Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe mora sodišče v skladu z določbo 32. člena ZUS-1 skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi. Javna korist pa pomeni spoštovanje predpisov. Tožnik je brez dvoma vedel, da za gradnjo objekta, kakršnega je zgradil, potrebuje gradbeno dovoljenje, pa je kljub temu pričel z gradnjo, kar je vsekakor v nasprotju s predpisi. Navsezadnje bi tožnik ob začetku gradnje brez gradbenega dovoljenja lahko in moral pričakovati nastanek škode, do kakršne bo, ali bi lahko prišlo, ob odstranitvi nelegalno zgrajenega objekta.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj meni, da niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja svoje navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe in še dodaja: Je v fazi pridobitve gradbenega dovoljenja in bi bilo po njegovem mnenju zelo nesmiselno, pa tudi ne nazadnje nečloveško, da se mu sedaj poruši objekt, za katerega si pridobiva vso ustrezno dokumentacijo in jo bo v kratkem tudi v celoti uredil. Dosedanji problem je bil le v tem, ker del zemljišča ni bil zemljiškoknjižno urejen, saj ne ve, čemu mu bo potem koristilo izdano gradbeno dovoljenje, če objekta ne bo več. Zato je sama odstranitev objekta nepotrebna in mu nihče ne bo mogel povrniti nastale škode s porušenjem zidanice. Zato je prepričan, da obstojijo vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, in sicer tako, da odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi ter se izvršitev prvostopnega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in temelji na zakonu. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, so pravilne. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dejstvo, da z rušenjem objekta vedno pride do uničenja gradbenega materiala in da le-ta potem v pretežni meri lahko predstavlja le še odpadni material. Vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča to ne predstavlja nastanka težko popravljive škode v smislu citirane določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da seveda pri izvrševanju inšpekcijskih odločb oziroma rušitvah objektov vedno nastanejo stroški, katerih višina je odvisna od obsega gradnje oziroma rušitvenih del, da pa tožnik ne navaja druge škode, ki bi nastala z odstranitvijo spornega objekta. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da vsake škode, ki nastane z odstranitvijo nelegalne gradnje, ni šteti za težko popravljivo.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da javna korist pomeni med drugim tudi spoštovanje predpisov. Tožnik je brez dvoma vedel, da z gradnjo objekta, kakršnega je zgradil (zidanica), potrebuje gradbeno dovoljenje, pa je kljub temu pričel z gradnjo, kar je vsekakor v nasprotju s predpisi. Navsezadnje bi tožnik ob začetku gradnje brez gradbenega dovoljenja lahko in moral pričakovati nastanek škode, do kakršne bo, ali bi lahko prišlo, ob odstranitvi nelegalno zgrajenega objekta.

Tožnikove pritožbene navedbe, da si pridobiva vsa ustrezna dovoljenja in da bo čez čas izdano tudi ustrezno gradbeno dovoljenje, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati v postopku v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe med upravnim sporom. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče namreč v zvezi s to zahtevo presojata le pogoje za njen sprejem po citirani določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ti pogoji, kot je že navedeno, pa niso podani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 6. odstavka 32. člena, 76. člena in 1. odstavka 82. člena ZUS-1.