Jedro

Na konkretne trditve tožeče stranke (ki jih je ta utemeljevala z listinskimi dokazi), tožena stranka v pravdnem postopku ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato upoštevalo tudi določbo 214. člena ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, šteje za priznana (razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo:

I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 2.669,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 2.287,50 EUR od 19. 12. 2019 dalje do plačila, - od zneska 381, 92 EUR od 19. 3. 2021 dalje do plačila.

II. Zaradi delnega umika tožbe za plačilo zneska 118,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2019 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 381,92 EUR od 23. 2. 2019 do 19. 3. 2021 se postopek v tem delu ustavi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 530,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje.

2. Zoper odločbo se je pritožila tožena stranka. Meni, da je upnikov predlog za tožbo neutemeljen in ni v skladu z dejanskim stanjem odprtih terjatev. Višjemu sodišču predlaga, da odločitev razveljavi in zadevo odstopi v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Pritožnica pavšalno navaja, da v postopku niso bili upoštevani vsi dokazi in je prišlo do bistvene kršitve temeljne pravice obojestranskega zaslišanja. Ponovno predlaga zaslišanje dodatnih oseb, vpletenih v izvedbo projekta, ki bodo potrdile resničnost vseh navedenih dokazov, in sicer A. A., direktorice marketinga pri toženi stranki.

8. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 454. člena ZPP v zadevi odločilo brez razpisa naroka, saj je ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala.

9. Upoštevaje uveljavljano procesno kršitev je torej predmet pritožbene presoje obstoj pogojev za uporabo pooblastila sodišča brez razpisa naroka odločiti o sporu. Da bi v postopku zahtevala razpis naroka, pritožnica ne uveljavlja. Neutemeljeno pa se sklicuje na pravico po (obojestranskem) zaslišanju strank oziroma prič. Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.1

10. Tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi višini zahtevka ni konkretizirano ugovarjala. Iz izpodbijane sodbe pa nadalje izhaja, da je tožeča stranka za svoje trditve o naročenem blagu, ki ga je dostavila toženi stranki in ki ga tožena stranka ni v celoti plačala, predložila listinske dokaze, ki so našteti v 5. točki izpodbijane sodbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da na dopolnitev tožbe tožena stranka ni odgovorila. Da ji dopolnitev tožbe tožeče stranke ne bi bila vročena, pritožnica ne zatrjuje.

11. Na konkretne trditve tožeče stranke (ki jih je ta utemeljevala z listinskimi dokazi), tožena stranka v pravdnem postopku torej ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato upoštevalo tudi določbo 214. člena ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, šteje za priznana (razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke). Sodišče prve stopnje je zato dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, štelo za priznana in tako ugotovilo, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročeno blago prejela, izstavljenih računov pa ni v celoti plačala. Na podlagi prvega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (ki določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi), je zato tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Tako sodna praksa v VSL sodba II Cpg 756/2014 z dne 25.9.2014, VSL Sklep I Cpg 159/2010 z dne 15.4.2010, VSL sodba I Cpg 1256/2012 z dne 13.9.2013 in VSL sodba I Cpg 135/2013 z dne 7.10.2013. Prim. tudi Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722.