Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen v reviziji zatrjevan pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato obstoja zelo hudih posledic revident ni izkazal z navedbo, da se z izpodbijanim upravnim aktom in izpodbijano prvostopenjsko sodbo le vzdržujejo posledice, ki so nastale z nacionalizacijo premoženja njegovega pokojnega očeta.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Kamnik z dne 29. 2. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 5. 6. 2008. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno dopolnilno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo solastninskega deleža do ½ na nepremičninah parc. št. 1, 2 in 3 ter parc. št. 4, vse k. o... (1. točka izreka), ter ugotovil, da stroški postopka niso zaznamovani (2. točka izreka). Drugostopenjski upravni organ je z odločbo z dne 5. 6. 2008 v 1. točki izreka revidentovo pritožbo zavrnil v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo solastniškega deleža na nepremičninah parc. št. 1, 2 in 3, v 2. točki izreka pa je pritožbo v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 4, odstopil v reševanje Ministrstvu za gospodarstvo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009 in drugih) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali vrednost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revident dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 zatrjuje z navedbo, da bi glede na polovični solastninski delež na nepremičninah parc. št. 1, 2 in 3, k. o... nanj odpadlo 2.340 m2, kar ob trenutni vrednosti kvadratnega metra zazidljivih zemljišč v okolici Ljubljane pomeni 262.080,00 EUR; tudi če bi bila cena kvadratnega metra desetino omenjene povprečne cene, bi še vedno šlo za vrednost preko 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, pravica do vračila premoženja v naravi pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. sklep X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 734/2008 in drugi). Enako stališče je v sklepu U-I-117/2009, Up-501/2009 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse.

9. Revident pomembnega pravnega vprašanja v navedenem smislu v reviziji ne uveljavlja. Navaja le svoje nestrinjanje s pravnimi stališči, ki so bila podlaga za izpodbijano upravno odločbo organa prve stopnje in izpodbijano sodbo, to je, da družbenik družbe z omejeno odgovornostjo ne more zahtevati denacionalizacije nepremičnin, ki so bile kot posamezne nepremičnine podržavljene družbi, in stališče, da denacionalizacijo takšnega premoženja pravne osebe lahko uveljavlja le pravni naslednik, ki je tudi pravna oseba, ne pa pravni naslednik – posameznik.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenimi stališči ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti pomembnega pravnega vprašanja. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi tako prvostopenjski upravni organ kot tudi sodišče prve stopnje zavzelo o odprtih pravnih vprašanjih enaka stališča, kot jih je podalo o teh vprašanjih Vrhovno sodišče v sodbah I Up 801/2005 in I Up 800/2005. V sodbi I Up 801/2005 z dne 24. 10. 2007 je navedlo, da je sodna praksa že prej zavzela stališče, da družbenik ni upravičenec do denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene družbi. Smiselna dopolnitev tega pravila je, da je nekdanji družbenik denacionalizacijski upravičenec le, če je bila podržavljena družba kot taka ali njen celotni kapital (npr. odločba I Up 1122/2005), kajti v teh primerih je bil neposredno prizadet družbenikov delež na družbi. Z opisano razlago, ki se nanaša na uporabo 13. člena ZDen, ni kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina (odločba Ustavnega sodišča Up-181/97). Glede na navedeno tudi glede pomembnega pravnega vprašanja ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru tudi ni izpolnjen v reviziji zatrjevan pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato obstoja zelo hudih posledic revident ni izkazal z navedbo, da se z izpodbijanim upravnim aktom in izpodbijano prvostopenjsko sodbo le vzdržujejo posledice, ki so nastale z nacionalizacijo premoženja njegovega pokojnega očeta, le s to razliko, da se to sedaj dela v demokratični in svobodni družbi, pri čemer pa se v celoti spregleda namen denacionalizacije, na podlagi katerega je večina drugih upravičencev nacionalizirano premoženje dobila vrnjeno.

12. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.