Jedro

Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je C. d.o.o. (organizacija, ki se ukvarja s strokovnimi nalogami na področju varstva pri delu) na podlagi zdravstvene dokumentacije podala mnenje, da tožnica zaradi zdravstvenih omejitev ne bi mogla opravljati dela na večjih stružnicah, kjer so prisotne večje fizične obremenitve, saj bi si s tem še dodatno poslabšala načeto zdravstveno stanje, količina dela na malih stružnicah pa je upadla. Tožena stranka se ne more sklicevati na to, da je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi varovanja njenega zdravstvenega stanja. Tožničino zdravstveno stanje bi morala zavarovati z ustreznim postopkom pred ZPIZ. Tako ravnanje delodajalca je diskriminatorno po 6. členu ZDR-1, saj mora delodajalec pri odrejanju dela upoštevati delavčevo delazmožnost, trajne omejitve delovnih zmožnosti pa ugotavlja ZPIZ v invalidskem postopku. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožeči stranki dne 6. 8. 2013 podala tožena stranka (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja (točka II izreka), da je tožečo stranko tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jo za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa prijaviti v matično evidenco ter ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanja pri plači v pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila v 15 dneh (točka III izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka v znesku 569,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka navaja, da je v celoti izkazala in dokazala okoliščine iz 5. odstavka 6. člena ZDR-1, kjer je določeno, da različno obravnavanje, temelječe na kateri od osebnih okoliščin iz 1. odstavka tega člena, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave dela oziroma okoliščin, v katerih se delo opravlja, določena osebna okoliščina predstavlja bistven in odločilen pogoj za delo in je takšna zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strugar I. Na podlagi obdobnega zdravstvenega pregleda dne 1. 3. 2012 je družba C., d. o. o., podala oceno, da je tožnica zmožna opravljati delo na delovnem mestu strugar I, vendar z omejitvami, in sicer brez stalnih prisilnih drž hrbtenice, brez težjih fizičnih obremenitev. Na podlagi take ocene je bila tožena stranka dolžna takoj reagirati, da zavaruje zdravje delavke, zato ji je odredila opravljanje dela na manjših stružnicah v okviru njenega delovnega mesta. Tožnica bi lahko tudi sama začela postopek preko invalidske komisije pri ZPIZ, pa ga ni. Ko se je pojavil manjko naročil na majhnih stružnicah, ji je bila tožena stranka primorana odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožničino zdravstveno stanje je bilo, kot njena osebna okoliščina, bistven in odločilen pogoj za delo, zato je takšna zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem in sicer varovanjem njenega že načetega zdravstvenega stanja, kar so okoliščine iz 5. odstavka 6. člena ZDR-1. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je v obravnavani zadevi šlo za diskriminacijo tožnice na podlagi njenega zdravstvenega stanja.

Zmotno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo dejansko stanje, ko je v točki 9 izpodbijane sodbe navedlo, da je družba C., d. o. o., organizacija, ki se ukvarja s strokovnimi nalogami na področju varstva pri delu in ne organizacija za ugotavljanje delazmožnosti, saj je za to pristojen organ ZPIZ. S tem se sicer pritožba strinja, vendar pa je navedena družba odgovorna za izdelavo ocene tveganja kot temeljnega dokumenta, na podlagi katerega se ugotovi izpolnjevanje strokovnih in zdravstvenih pogojev delavca na posameznem delovnem mestu. Tožena stranka je kot delodajalec bila dolžna upoštevati zdravniško potrdilo in tožnici odrediti lažje delo, saj bi v nasprotnem primeru kršila pravila varstva pri delu. Zaradi navedenega je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati okoliščin iz 5. odstavka 6. člena ZDR-1, saj to izhaja tako iz zaslišanj prič, kakor tudi iz listinskih dokazov. Delodajalec je zgolj upošteval zdravniško spričevalo.

Sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so si ti razlogi medsebojno v nasprotju, oziroma obstaja nasprotje med ugotovljenimi razlogi in izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožeči stranki, da je bila diskriminirana, čeprav iz ocene delazmožnosti z dne 26. 4. 2012 in iz izpovedi obeh prič D.D. in E.E. izhaja, da gre za izjemo po 6. členu ZDR-1. Iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, zakaj se ti dokazi ne štejejo za izjemo. Zaradi tega se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Pri delodajalcu je obstajal zakonit poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi enemu delavcu. V kolikor bi tožnica lahko opravljala delo na velikih stružnicah, bi morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu. Te navedbe so bile jasno opredeljene v vlogi delodajalca, izhajajo pa tudi iz izpovedi E.E., do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo, pritožbene navedbe opredelila kot brezpredmetne in nezmožne preizkušnje na pritožbeni stopnji. Zato meni, da je pritožba neutemeljena in neobrazložena, zato jo je potrebno zavrniti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa si med seboj niso v nasprotju. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar pa zaradi tega sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se v celoti strinja pritožbeno sodišče, so: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2002, aneksa k tej pogodbi z dne 23. 4. 2003 in dodatka z dne 3. 12. 2007 na delovnem mestu strugar I; - da ji je tožena stranka dne 6. 8. 2013 redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je prišlo do upada obsega dela na malih stružnicah, kjer je opravljala delo, ostalo delo pa se bo prerazporedilo med ostale zaposlene; - da se je obseg dela na malih stružnicah - stroškovni mesti ... in ... dejansko zmanjšal; - da se obseg dela na ostalih stružnicah ni zmanjšal; - da tožena stranka ni izkazala utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strugar I, kar ni bilo omejeno le na delo na malih stružnicah, zato ni prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi; - da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici kršila prepoved diskriminacije iz 1. odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), saj je na podlagi mnenja C., d. o. o., štela, da tožnica ni zmožna opravljanja dela na večjih stružnicah, kljub temu, da je za ugotavljanje delovnih zmožnosti delavca pristojen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ); - da je tožbeni zahtevek zaradi navedenega v celoti utemeljen, zato mu je ugodilo.

7. Pritožbeno sklicevanje, da je tožena stranka v celoti izkazala in dokazala okoliščine iz 5. odstavka 6. člena ZDR-1, tako da njeno ravnanje v obravnavani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ne predstavlja diskriminacije, je v celoti neutemeljeno. Določbi ZDR-1 iz 1. in 5. odstavka ZDR-1 sta identični določbama 1. in 5. odstavka Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). O tem je sodna praksa že zavzela stališče (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 167/2013 z dne 30. 9. 2013 ter sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1137/2013 z dne 19. 2. 2014). Čeprav je bila v navedenih zadevah predmet spora redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, gre po stališču pritožbenega sodišča za zadevi, ki sta primerljivi z obravnavano. Delodajalca sta delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker sta ugotovila, da delavca dela po pogodbi o zaposlitvi ne moreta več opravljati, zaradi ugotovitev obdobnih oziroma preventivnega zdravniškega pregleda, torej zaradi trajne nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Tako ravnanje delodajalca je diskriminatorno po 6. členu ZDR, saj mora delodajalec pri odrejanju dela upoštevati delavčevo delazmožnost, trajne omejitve delovnih zmožnosti pa ugotavlja ZPIZ v invalidskem postopku.

8. Tudi v obravnavani zadevi je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je C., d. o. o., na podlagi zdravstvene dokumentacije dne 8. 10. 2013 podala mnenje, da tožnica zaradi zdravstvenih omejitev, ne bi mogla opravljati dela na večjih stružnicah, kjer so prisotne večje fizične obremenitve, saj bi si s tem še dodatno poslabšala načeto zdravstveno stanje, količina dela na malih stružnicah pa je upadla. Ker je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strugar I, delavci s tega delovnega mesta pa opravljajo delo na vseh stružnicah in ker je bilo dela na večjih stružnicah dovolj, za odpoved pogodbe o zaposlitvi prav tožnici ni bilo utemeljenega razloga. Tožena stranka bi morala, če ni bilo dela za enega delavca na delovnem mestu strugar I, opraviti izbor med vsemi zaposlenimi na tem delovnem mestu, nikakor pa kriterij ne more biti zdravstveno stanje delavca. Tožnici v invalidskem postopku ni bila trajno ugotovljena omejitev njene delazmožnosti. Tožena stranka se, kot tožničin delodajalec, ne more sklicevati na to, da je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi varovanja njenega načetega zdravstvenega stanja. Tožničino zdravstveno stanje bi morala zavarovati z ustreznim postopkom pred ZPIZ. Na takšen način pa bi tudi ustrezno upoštevala zdravniško potrdilo in tudi ne bi kršila pravil varstva pri delu.

9. Glede na navedeno so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožeči stranki, ker da iz ocene delazmožnosti z dne 26. 4. 2012 in iz izpovedi prič D.D. in E.E. izhaja, da gre pri tožnici za izjemo po 6. členu ZDR-1. 10. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.