Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da bi moral tožnik potem, ko mu je delovno razmerje prenehalo (24. 1. 2021), tožbo pa je vložil v času, ko je še bil zaposlen pri toženi stranki (14. 1. 2021), reagirati tako, da bi v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja tožbeni zahtevek modificiral (razširil) in uveljavljal tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče temelji na starejši sodni praksi. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2016 zavzelo stališče, da iz zakona izrecno ne izhaja zahteva, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč se je tako stališče izoblikovalo v sodni praksi. Taka zahteva po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev pravice, zato je odstopilo od ustaljene sodne prakse ter navedlo, da delavec (tožeča stranka) ni dolžan postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ob tem, da je pravočasno zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točki I izreka glede odločitve, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže s 7. 7. 2021 in v točkah III in IV izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 25. 1. 2020 dalje za opravljanje dela na delovnem mestu ...-Izmenovodja 1, ki se sodno razveže z dnem 7. 7. 2021 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 8 dni od vročitve sodbe prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od 25. 1. 2021 do vključno 7. 7. 2021, mu za navedeno obdobje obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 1.670,76 EUR, ki se za obdobje od 25. 1. 2021 do 24. 4. 2021 zmanjšajo za bruto nadomestila med brezposelnostjo v znesku 892,50 EUR, in mu izplačati ustrezna neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za reintegracijo, za priznanje delovne dobe in vpis v matično evidenco ZPIZ-a ter tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači med plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki, in plačo, ki jo prejema pri sedanjem delodajalcu, za čas od 8. 7. 2021 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni od vročitve sodbe obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 2.307,78 EUR in mu izplačati ustrezni neto znesek, v presežku za bruto znesek 4.615,56 EUR pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.850,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka V izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v delu, s katerim je sodišče zavrnilo njegov zahtevek za reintegracijo k toženi stranki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku za reintegracijo ugodi, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za vrnitev na delo k toženi stranki skopa. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do porušenja medsebojnega odnosa, pri čemer se je oprlo na izpoved A. A., tožniku neposredno nadrejenega delavca, in B. B., zakonitega zastopnika tožene stranke. B. B. je izpovedal, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče, ker je tožnik ob poskusu vročitve odklonil prevzem pogodbe o zaposlitvi in ni omogočil mirne rešitve spora. Tožnik po njegovi izpovedi nima vrednot, ki jih želi gojiti tožena stranka oziroma »ne paše v kulturo« tožene stranke. A. A. je izpovedal, da sta imela s tožnikom različne poglede na vodenje in da je imel glede tožnika drugačna pričakovanja. Nista se ujela, saj tožnik ni imel potrebnih kompetenc za vodenje. Izpovedi sta pavšalni in nekonkretizirani, hkrati pa razlogi ne sodijo v okvir razlogov za sodno razvezo iz 118. člena ZDR-1. Vrhovno sodišče je že večkrat izpostavilo, da velja načelo reintegracije delavca, ki se ima pravico vrniti v delovno razmerje, zato je treba drugi odstavek 118. člena ZDR-1 razlagati restriktivno (VIII Ips 256/2004 in VIII Ips 322/2005), sodišče pa ga je razlagalo ekstenzivno. Tožnikova odklonitev vročitve pogodbe o zaposlitvi se nanaša na okoliščine, ki so privedle do samega spora, saj je ob sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi prišlo do nepravilnosti in neustreznega ravnanja s strani tožene stranke, zaradi česar je tožnik kasneje, ko mu je tožena stranka hotela pogodbo vročiti, odklonil njen sprejem. Sodišče se torej v tej zvezi sklicuje na razlog, ki je bil del dejanskega stanja glede odločitve o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Enako velja glede izpovedi B. B., da s tožnikom ni bilo mogoče doseči mirne rešitve spora, saj s strani tožene stranke tak predlog ni bil podan. Uveljavljanja sodnega varstva ni mogoče šteti kot razlog, zaradi katerega je utemeljena sodna razveza. B. B. ni navedel, katere vrednote goji tožena stranka oziroma katere vrednote manjkajo tožniku in kakšna je kultura tožene stranke, v katero tožnik ne bi ustrezal. Nerelevantna je tudi izpoved A. A., da sta imela s tožnikom različne poglede na vodenje in da je glede tožnika imel drugačna pričakovanja. Ker tožnik ni imel potrebnih kompetenc za vodenje, se z njim ni ujel. Gre za posplošene navedbe, ki ne morejo predstavljati razloga za sodno razvezo. Tožena stranka je s tožnikom želela podaljšati delovno razmerje, čeprav na nezakonit način, sedaj pa se sklicuje na tožnikove negativne lastnosti. Tožnikovo delovno mesto je še vedno prosto in ni objektivnih ovir, da se ne bi vrnil na delo k toženi stranki. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik večkrat izrecno navedel, da ne vidi ovir za vrnitev na staro delovno mesto pri toženi stranki, kot tudi, da do oseb, ki so bile vpletene v sporni postopek podaljšanja pogodbe o zaposlitvi, ne goji zamer, z bivšimi sodelavci pa je v dobrih odnosih. Medsebojni odnos med strankama ni porušen do te mere, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nevzdržno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbo zavrže, oziroma podrejeno, da ga spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev glede pravočasnosti tožbe zmotna. Zgolj dejstvo, da je delavec prijavljen v sistem obveznih zavarovanj, ne da bi opravljal dela in naloge, ne dokazuje obstoja elementov delovnega razmerja (Pdp 1409/2014). Tožnik bi moral tožbo vložiti v roku 30 dni šteto od 24. 10. 2020, ko je potekla pogodba o zaposlitvi z dne 25. 1. 2020, pa tega ni storil. Tožbo je vložil šele 14. 1. 2021. Navedeno je toliko bolj pomembno, ker je tožnik k tožbi predložil elektronsko korespondenco z dne 13. 11. 2020 (znotraj materialno prekluzivnega roka šteto od 24. 10. 2020), ko naj bi ugotovil, da nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020, pa ponovno ni ničesar storil za zavarovanje lastnih interesov in koristi. V tem delu je podana kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je podano nasprotje med razlogi. Tožnik je 9. 12. 2020 naslovil zahtevo (poziv) za izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 25. 10. 2020 dalje, kar je po vsebini drugačna posledica, kot jo uveljavlja v delovnem sporu. Sodišče tudi spregleda, da se zahtevek v delovnem sporu časovno nanaša na drugo obdobje, kot ga je tožnik uveljavljal v predhodnem postopku, čeprav gre za procesno predpostavko za vložitev tožbe v smislu 23. člena ZDSS-1. Tožnika do 10. 12. 2020 ni bilo na delo iz razlogov na njegovi strani (očetovski dopust), zato ni šlo za primer, ko bi delavec ostal na delu in opravljal delo po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V takem primeru pa materialnega prekluzivnega roka ni mogoče utemeljiti zgolj na podlagi prijave v sistem obveznih zavarovanj. Tožba z dne 14. 1. 2021 je vložena prepozno ali pa preuranjeno zaradi neobstoja procesne predpostavke, ki bi se po vsebini in časovno ujemala z izvensodnim pozivom na izpolnitev obveznosti. Drugačna razlaga očitno favorizira tožnika oziroma toženo stranko neenakopravno obravnava, kar je v nasprotju z 22. ter 23. členom Ustave RS. Tožnik ni spoštoval rokov iz 200. člena ZDR-1, ko je šele v tretji pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2021 spremenil tožbeni zahtevek oziroma tožbo ter prvič uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo, saj je štelo, da je to smotrno za ureditev razmerja med strankama. Podana je kršitev določb pravdnega postopka iz 184. ter 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ter tudi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. ter 212. členu v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj je sodišče sodilo mimo trditvene podlage. Poleg kršitve 22. in 23. člena Ustave RS je bil kršen tudi 6. člen EKČP. Dogajanje po 24. 10. 2020 je irelevantno. Tožnik je izpovedal, da glede podpisa pogodbe dne 23. 10. 2020 ni bilo nič sporno. Pogodbena volja dne 23. 10. 2020 je torej bistvena, presoja te okoliščine pa je izostala. Glede na vse okoliščine pravnega posla, razmerje ter dogajanje dne 23. 10. 2020 je bilo obema strankama jasno, da se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas do 24. 1. 2021. Sodišče ni ugotavljalo, zakaj je tožnik pošiljal elektronska sporočila z dne 27. 11. 2020, zakaj je 10. 12. 2020 prišel na delo ter zakaj 25. 1. 2021 ni prišel na delo in tega ni niti poskušalo, saj je tožnik vedel, da je pogodba z dne 23. 10. 2020 sklenjena do 24. 1. 2021. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu odločitve o višini denarnega povračila. V tem delu je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožniku je dosodilo denarno povračilo, čeprav ni postavil tožbenega zahtevka (ne v primarnem ne podrednem delu), torej je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Obrazložitev sodišča o podrednem tožbenem zahtevku je protispisna, podani sta kršitvi določb postopka po 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovljena tudi višina osnovne plače tožnika. Sodišče je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi v zvezi z določbo 284. ter 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj je zmotno štelo, do kdaj je trajal prvi narok oziroma do kdaj bi lahko tožnik podajal navedbe in dokazne predloge. Upoštevalo je dokazne predloge, ki jih je tožnik podal tekom izvajanja dokaznega postopka in trditve, ki jih v posledici pravil o prekluziji niti ne bi smelo, zaradi česar gre v tem delu tudi za relativno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer določb 7. ter 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Kot izhaja iz odločitve I Cp 3084/2011, se prvi narok za glavno obravnavo začne s podajanjem tožbe, nato pa tožena stranka odgovarja na njene navedbe. Tožeča stranka lahko podaja ugovore oziroma predloge oziroma opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler ne konča s podajanjem tožbe, tožena stranka pa dokler ne konča svojega odgovora na tožbo. Zaključek te faze je obenem tudi konec prvega naroka za glavno obravnavo. V nadaljnjem poteku obravnave se obravnavajo predlogi strank in dejanske navedbe, s katerimi stranke utemeljujejo svoje predloge oziroma izpodbijajo predloge nasprotnika in tudi dokazi, ki so jih ponudile, izvedejo se dokazi in obravnavajo uspehi dokazovanja. Sodišče je namreč prvi narok štelo za celotni narok dne 13. 10. 2021. Sodbo izpodbija tudi v delu odločitve o reparacijskem delu zahtevka ter sodni razvezi, saj v kolikor ne nastopijo učinki transformacije pogodbe o zaposlitvi tudi ne obstoji temelj repracijskega zahtevka ter sodne razveze. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali sta navedbe iz pritožb in predlagali potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2019 (A2) zaposlen za določen čas od 25. 1. 2019 do 24. 1. 2020 in pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 1. 2020 (A1) od 25. 1. 2020 do 24. 10. 2020. Pogodbi sta bili sklenjeni za opravljanje dela na delovnem mestu izmenovodja 1. Tožnik je navajal, da je po 24. 10. 2020 ostal na delu pri toženi stranki, ne da bi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je prišlo do transformacije delovnega časa za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka pa je štela, da je bila med njima 23. 10. 2020 sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas do 24. 1. 2021. Tožnik je toženo stranko 8. 12. 2020 (A3) pozval k izpolnitvi obveznosti iz delovnega razmerja in od nje zahteval, da mu v roku 8 dni izstavi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 25. 10. 2020 ter na ta način preneha s kršitvami iz delovnega razmerja.

**K pritožbi tožene stranke:**

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določbo prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS; št. 21/13 in nasl.) tožbo zavreči zaradi neobstoja procesne predpostavke, saj naj bi tožnik v predsodnem postopku uveljavljal drugačno varstvo pravic kot nato v sodnem sporu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v pozivu z dne 8. 12. 2020 z zahtevo za izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zahteval priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas, ki se je med strankama vzpostavilo na podlagi zakona, ter da je tudi v tožbi zahteval ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da v delovnem sporu uveljavlja drugačno posledico. Pravilno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da na takšno odločitev ne vpliva okoliščina, da tožnik v delovnem sporu uveljavlja pravne posledice transformacije delovnega razmerja vse od 25. 1. 2020 dalje, v predsodnem postopku pa od 25. 10. 2020 dalje. Bistveno je, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena 25. 1. 2020, dne 23. 10. 2020 ni bila podaljšana, zato je tožniku delovno razmerje po pogodbi z dne 25. 1. 2020 prenehalo 24. 10. 2020, od 25. 10. 2020 pa je tožnik ostal na delu, ter so s tem dnem nastopile pravne posledice iz 56. člena ZDR-1, ki določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pritožba torej zmotno meni, da se tožbeni zahtevek nanaša na drugo časovno obdobje kot zahtevek za varstvo pravic.

9. Pritožba tudi zmotno meni, da je tožba prepozna, ker bi jo tožnik moral vložiti v roku 30-dni od prenehanja delovnega razmerja dne 24. 10. 2020, glede na določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik na delu pri toženki ostal tudi po 24. 10. 2020 (ne da bi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi). Najprej je v dogovoru s toženo stranko izkoristil starševski oziroma očetovski dopust, po vrnitvi na delo 10. 12. 2020 pa je svoje delo izmenovodje opravljal do 24. 1. 2021. Zato ne gre za pravni položaj, ki ga večkrat izpostavlja pritožba, in sicer, da po 24. 10. 2020 niso bili podani elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, temveč zgolj prijava tožnika v zavarovanje. Glede na navedeno ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1409/2014 z dne 15. 1. 2015. V navedeni zadevi je bilo zavzeto stališče, da zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ni mogoče ugoditi, kljub temu, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena do 31. 8. 2013, delavec pa je ostal v delovnem razmerju do 6. 9. 2013, saj je do tega prišlo zgolj zaradi preračuna več opravljenih ur v delovne dni na podlagi določbe 149. člena ZDR-1 (po katerem se delavcu, ki opravlja delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa ali začasni prerazporeditvi delovnega časa in ki v času pred prenehanjem delovnega razmerja med koledarskim letom opravi več ur dela, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom, na njegovo zahtevo več opravljene ure preračunajo v delovne dni s polnim delovnim časom). Takšen preračun delovnega časa ne pomeni, da je delavec na delu ostal tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, in zaradi tega ne more imeti za posledico domneve iz 56. člena ZDR-1, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V obravnavani zadevi pa tožnik ni ostal v delu zaradi preračuna več opravljenih ur, saj dela niti ni opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, temveč na podlagi predhodno dogovorjene (pred 24. 10. 2020) izrabe očetovskega dopusta, kateremu je sledila še izraba rednega letnega dopusta, zatem pa se je vrnil na delo in normalno opravljal delavne naloge svojega delovnega mesta po pogodbi z dne 25. 1. 2020. Pritožba torej materialnopravno zmotno šteje, da izraba očetovskega oziroma starševskega dopusta pomeni, da se delovno razmerje ne izvršuje.

10. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker je tožnik k tožbi predložil elektronsko korespondenco z dne 13. 11. 2020 (znotraj materialno prekluzivnega roka šteto od 24. 10. 2020), ko naj bi ugotovil, da nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020, pa ponovno ni ničesar storil za zavarovanje lastnih interesov in koristi. Tožnik namreč pravilno ni štel, da bi mu delovno razmerje prenehalo 24. 10. 2020, saj se je izvrševalo še naprej, temveč je zahteval, da mu tožena stranka izroči podpisan izvod pogodbe, ki ga je sam podpisal 23. 10. 2020 za delovno mesto ...-Izmenovodja 1. Posledično pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni podanega nasprotja.

11. Ker je bila tožba vložena v roku iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1, je pravočasna. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče s takšnim stališčem toženi stranki kršilo 22. člen (načelo enakega varstva pravic) in 23. člen Ustave RS (pravica do sodnega varstva) ter prvi odstavek 6. člena EKČP, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožba to kršitev uveljavlja le pavšalno, ne da bi podala vsebinsko utemeljitev kršitve, torej neutemeljeno.

12. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moral tožnik potem, ko mu je delovno razmerje prenehalo (24. 1. 2021), tožbo pa je vložil v času, ko je še bil zaposlen pri toženi stranki (14. 1. 2021), reagirati tako, da bi v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja tožbeni zahtevek modificiral (razširil) in uveljavljal tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče temelji na starejši sodni praksi. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2016 zavzelo stališče, da iz zakona izrecno ne izhaja zahteva, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč se je tako stališče izoblikovalo v sodni praksi. Taka zahteva po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev pravice, zato je odstopilo od ustaljene sodne prakse ter navedlo, da delavec (tožeča stranka) ni dolžan postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ob tem, da je pravočasno zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Ker ga ni postavil v tožbi, pač pa šele kasneje, po preteku 30 dni, pravice do ugotovitve obstoja delovnega razmerja ni izgubil. Tožnik je glede na navedeno tožbo lahko spremenil šele 15. 9. 2021, ko je postavil zahtevek za reintegracijo in reparacijo, sodišče prve stopnje pa je takšno spremembo tožbe utemeljeno dopustilo. Glede na vse obrazloženo ni utemeljeno stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo četrti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. ter 212. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker da je sodišče sodilo mimo trditvene podlage, ni podana. Posledično ni podana niti kršitev 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. 13. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da tožnik ni postavil zahtevka za plačilo denarnega povračila namesto sodne reintegracije ter da sodišče sploh ne bi smelo odločati o povračilu, tudi če bi pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 29. 11. 2021 postavil podredni zahtevek, da naj sodišče, v kolikor bo sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, tožniku prizna denarno povračilo v višini treh mesečnih plač, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer mesečni znesek plače znaša 2.307,78 EUR. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča o podrednem tožbenem zahtevku protispisna ter da sta podani kršitvi določb postopka po 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je zmotno ugotovljena tudi višina osnovne plače tožnika, kar pa za odločitev pritožbenega sodišča ni odločilno, saj je razveljavilo odločitev o denarnem povračilu namesto reintegracije iz 118. člena ZDR-1 v višini treh tožnikovih plač, ki jih je prejel v obdobju zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja.

14. Zmotno je stališče pritožbe, da bi lahko tožnik podal trditve in predlagal dokaze na prvem naroku le do trenutka, ko bi sodišče začelo izvajati dokazni postopek, saj za to ni podlage v določbi 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja. Določba 284. člena ZPP v prvem odstavku sicer res določa, da se prvi narok za glavno obravnavo začne s podajanjem tožbe, nato pa tožena stranka odgovarja na njene navedbe, v drugem odstavku pa, da se v nadaljnjem poteku obravnave obravnavajo predlogi strank in dejanske navedbe, s katerimi stranke utemeljujejo svoje predloge oziroma izpodbijajo predloge nasprotnika, in tudi dokazi, ki so jih ponudile, izvedejo se dokazi in obravnavajo uspehi dokazovanja, vendar pa pritožba zmotno meni, da je konec prvega naroka za glavno obravnavo v trenutku, ko se konča faza podajanja tožbe iz prvega odstavka 284. člena ZPP. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo VSL opr. št. I Cp 3084/2011 z dne 23. 11. 2011. Za tak zaključek namreč ni podlage v nadaljnjih odstavkih 284. člena ZPP (niti v 286. členu ZPP), saj bi to pomenilo, da bi moralo sodišče, zaradi jasnosti in pravne varnosti strank, takoj po zaključeni fazi podajanja tožbe na prvem naroku ta narok zaključiti in odpreti kasnejši narok za glavno obravnavo. Zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker bi kršilo pravila o prekluziji v zvezi s 284. in 286. členom ZPP, ter 7. členom ter 212. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Posledično tudi ni podana kršitev 22. člena in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. 15. Zmotno je stališče pritožbe, da dogajanje po 24. 10. 2020 ni pravno relevantno, ker naj bi tožnik vedel, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi do 24. 1. 2021. V zvezi s tem je sodišče razlogovalo, da je pri odgovoru na vprašanje, ali oziroma kdaj je pogodba med strankama sklenjena oziroma se šteje za sklenjeno, potrebno upoštevati tudi izraženo voljo strank, kolikor ta ni v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Glede na določbo prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020 (B2), je ta sklenjena, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki, torej delavec in delodajalec, takšno določbo pa je vanjo vnesla tožena stranka sama, ki je osnutek pripravila. Zato je pravilno štelo, da ni pravilno stališče tožene stranke, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena, ko jo podpiše zgolj delavec, in da je bila tako pogodba o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020 sklenjena s podpisom tožnika še istega dne, temveč da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020 med strankama na dan 25. 10. 2020, ko je prenehala veljati predhodno sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 23. 1. 2020, ni bila sklenjena. Tožena stranka ni uspela dokazati, kdaj je podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020, zlasti pa ne, da bi to storila pred 25. 10. 2020, ko se je iztekla veljavnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 1. 2020 in posledično med strankama ni več obstajala veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tudi sicer njen argument ni logičen. V kolikor je namreč štela, da je pogodba z dne 23. 10. 2020 sklenjena, čeprav jo je podpisal le tožnik, ni bilo razloga nasprotovanju utemeljenosti tožbenega zahtevka. Bistveno je, kot je razvidno v nadaljevanju, da s strani tožnika dne 23. 10. 2020 podpisan izvod pogodbe ni bil kasneje podpisan s strani tožene stranke, temveč si je tožena stranka premislila in tožniku po 25. 10. 2020 ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto upravljalec 2, ki je slabše vrednoteno delovno mesto, ki je tožnik ni podpisal. 16. Okoliščina, da je tožnik ostal v delovnem razmerju in s tem na delu pri toženi stranki (brez veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi) po poteku roka, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 1. 2020, pomeni izpolnitev zakonskega pogoja za transformacijo delovnega razmerja iz razmerja za določen čas v razmerje za nedoločen čas na podlagi 56. člena ZDR-1. Pritožba torej zmotno navaja, da je presoja pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020 izostala, saj je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka ni podpisala. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, zakaj je tožnik pošiljal elektronska sporočila z dne 27. 11. 2020, zakaj je 10. 12. 2020 prišel na delo ter zakaj 25. 1. 2021 ni prišel na delo in tega ni niti poskušal, saj to za odločitev ni bistveno.

**K pritožbi tožnika:**

17. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

18. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do porušenja medsebojnega odnosa, ne more temeljiti na izpovedih A. A., tožniku neposredno nadrejenega delavca, in B. B., zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožnik je ob prihodu na delo 10. 12. 2020 zavrnil sprejem pogodbe o zaposlitvi, saj po ugotovitvi sodišča prve stopnje dokazi potrjujejo, da se tožena stranka na pozive tožnika za izročitev podpisane pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020 za delovno mesto izmenovodje 1 ni odzvala z njeno vročitvijo, temveč je tožniku v podpis poslala drugo pogodbo o zaposlitvi za slabše vrednoteno delovno mesto upravljalec 2, zaradi česar je tožnik uveljavljal sodno varstvo za transformacijo delovnega razmerja. Tudi ugotovitve, da tožnik ni pristal na mirno reševanje spora, niso utemeljene, saj se je le poslužil zakonsko predvidenega sodnega spora, ni pa jasno, zakaj naj bi odklonil mirno rešitev spora, če tožena stranka tega ni predlagala. Predloga nove pogodbe o zaposlitvi za nižje ovrednoteno delovno mesto pa tudi ni mogoče šteti kot predlog za rešitev spora. Ugotovitve sodišča, da tožnik nima vrednot, ki jih želi gojiti tožena stranka, oziroma »ne paše v kulturo« tožene stranke oziroma da sta imela z A. A. različne poglede na vodenje, so povsem pavšalne, ter niso takšne, da bi utemeljevale sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V času opravljanja del in nalog po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi tožena stranka tožniku ni očitala, da nima potrebnih kompetenc za vodenje. Nasprotno, podala mu je predlog za podaljšanje delovnega razmerja na delovnem mestu izmenovodje 1 (pogodba z dne 23. 10. 2020), ki pa je potem ni podpisala, kar le še dodatno kaže na to, da tožnikova nesposobnost ne more biti razlog za sodno razvezo.

19. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter sodbo razveljavilo glede odločitve o sodni razvezi, saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede sodne razveze, posledično pa jo je tudi razveljavilo glede reparacije po 7. 7. 2021 in reintegracije. Ker je razveljavilo odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, je posledično razveljavilo tudi odločitev v točki IV izreka po podrednem zahtevku za plačilo denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 (355. člen ZPP). Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

20. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

21. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ni ugotavljalo višine reparacijskega zahtevka za čas po 7. 7. 2021, je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje neugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogu za sodno razvezo glede na podano trditveno podlago in dokazne predloge tožene stranke, pri čemer bo moralo upoštevati, da izpovedi navedenih prič ne dajejo podlage za sodno razvezo. V kolikor bo ocenilo, da je utemeljen zahtevek za reintegracijo, bo moralo odločiti tudi o reparacijskem delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike v plači med plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki, in plačo, ki jo prejema pri sedanjem delodajalcu, za čas od 8. 7. 2021 dalje, o katerem še ni pravnomočno odločeno. Ker dopolnitev predstavlja obsežnejši sklop dejstev, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, to ne more biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).