Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo določbe 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člena ZEKom-2) na ugotovljeno dejansko stanje predmetne zadeve?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo določbe 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člena ZEKom-2) na ugotovljeno dejansko stanje predmetne zadeve?

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 38260-50/2022/23 z dne 1. 8. 2022, s katero je ugodila predlogu A.A. (stranke z interesom v tem upravnem sporu) za rešitev spora tako, da ji je tožeča stranka dolžna odpisati zaračunan znesek po postavkah "Sporočila SMS v tujino" na računih, št. 220107910767 z dne 12. 1. 2022 in 2202074200077 z dne 11. 2. 2022, v skupnem znesku 275,97 EUR z DDV.

2.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče odločitev oprlo na drugi odstavek 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), ki ga je razložilo s pomočjo namenske in zgodovinske razlage ter s sklicevanjem na stališča, sprejeta v sodbah Vrhovnega sodišča X Ips 113/2020 in X Ips 10/2023. Na ta način je zavrnilo tudi razlago, po kateri bi bili izvajalci javnih komunikacijskih storitev odgovorni le v primeru tveganja za varnost omrežja, ne pa tudi za morebitne zlorabe tretjih, za kar se je zavzemala tožnica. Ugotovilo je, enako kot toženka, da frekvenca sporočil, njihovo število in destinacije, na katere so bila poslana, kažejo na to, da jih stranka z interesom ni ustvarila in poslala sama, temu zaključku pa tožnica že prej ni konkretizirano nasprotovala. V nadaljevanju je pojasnilo, da so bila sporočila kreirana z zlonamerno programsko opremo, ki se je na uporabničin telefon namestila skupaj z namestitvijo aplikacije. Ker je splošno znano, da gre pri namestitvi različnih aplikacij za običajno rabo telefona, uporabnici, ki tako ravna, ni mogoče očitati krivde. Zavrnilo je tudi tožbeni argument, da gre za zlorabo vsebine telekomunikacijskih storitev za katero operater ne odgovarja, in tudi tožničino sklicevanje na sodbo VS X Ips 113/2020, ki da temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju. Dodatno potrditev, da obravnavani primer sodi v domet drugega odstavka 146. člena ZEKom-1, je našlo po primerjavi z vsiljeno elektronsko pošto, ki vsebuje viruse, ki naj bi bila s to določbo zajeta.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja tri pravno pomembna vprašanja:

Ali je Upravno sodišče (a) pravilno uporabilo materialno pravo določbe 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člena ZEKom-2) na ugotovljeno dejansko stanje predmetne zadeve in (b) se pri tem sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 10/2023 z dne 10. 5. 2023 ter (c) uporabilo vsebino odločitve Vrhovnega sodišča na konkretni primer skladno z dejansko meritorno presojo Vrhovnega sodišča?

Ali je določba 2. odst. 146. člena Zakona o elektronskim komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-1) (sedaj 2. odst. 213. člena ZEKom-2) predstavlja ustrezno materialno pravno podlago za sprejem meritorne odločitve Upravnega sodišča v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke?

Ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo določbe 146. člena ZEKom-1, (sedaj identični 213. člen ZEKom-2), ko je presodilo, da se 2. odstavek uporablja tudi v primeru neizpolnitve dejanskih okoliščin za uporabo 1. odstavka, torej tudi kadar ne gre za tveganje za varnost omrežja?

4.Predlog je delno utemeljen.

5.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa (prvega vprašanja) izpolnjeni, zato je predlogu tožeče stranke za dopustitev revizije v tem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6.Gre za vprašanje razlage zakonske določbe 146. člena ZEKom-1, katerega besedilo ostaja nespremenjeno v ZEKom-2, v okviru katerega se bo Vrhovno sodišče opredelilo do tega, ali gre v obravnavanem primeru za zlorabo komunikacijske storitve v tehničnem pomenu, ki je zajeta z navedeno določbo ter do stališč Upravnega sodišča glede porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena in skrbnosti uporabnika.

7.V preostalem delu (glede drugega in tretjega vprašanja) Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji. Zato je predlog za dopustitev revizije v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

8.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člen ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 146, 146/2

Zakon o elektronskih komunikacijah (2022) - ZEKom-2 - člen 213

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 22, 22/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.