Jedro

Izplačilo funkcionarju je brez pravne podlage, ker so bili pri obračunu plač v letu 1994 uporabljeni koeficienti, ki so bili višji od koeficientov določenih s Pravilnikom o osebnih dohodkih funkcionarjev (Ur. list RS št. 7/91) za obdobje od 1.1.1994 do 30.4.1994, za obdobje od 1.5.1994 do 31.12.1994 pa višji koeficientov od določenih s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o osebnih dohodkih funkcionarjev (Ur. list RS št. 45/94). Ker so bili uporabljeni koeficienti za določitev osnovne plače višji od dovoljenih, je bil znesek, prejet iz naslova osnovne plače, izplačan nezakonito.

2. Pri obračunu dodatka za delovno dobo je bila določena višja osnova, kot jo določa 2. odst. 3. člena in 2. odst. 20. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur. list RS št. 18/94), zato je bil tožencu nezakonito izplačan višji dodatek.

3. Navedbe toženca, da ni mogel sodelovati v postopku revidiranja, ne morejo vplivati na verodostojnost ugotovitev Računskega sodišča. Po določbi 2. odst. 22. člena takrat veljavnega Zakona o računskem sodišču (Ur. list RS št. 48/94) je stranka v postopku revidiranja uporabnik javnih sredstev javnih financ in zakon ne predvideva sodelovanja zaposlenih pri revidirancu. Ker toženec tudi v postopku pred sodiščem ni navajal dejstev in predlagal dokazov, ki bi nasprotovali konkretnim ugotovitvam Računskega sodišča, pritožbene navedbe toženca glede nesodelovanja v postopku pred Računskim sodiščem niso utemeljene.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.487.322,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1997 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 56.984,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da tožena stranka krije svoje stroške sama.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker je slepo in brez obrazložitve sledilo pravnomočnemu sklepu Računskega sodišča, njegove odločitve pa sploh ni preverjalo. Tožena stranka ni imela možnosti ugovora. Plačo je prejemala na podlagi sklepa Komisije za volitve in imenovanja št. 021-1/90 z dne 28.1.1991 in na podlagi sklepov Izvršnega sveta, ki so še vedno v veljavi. Tožeča stranka ni izvedla postopka, po katerem bi lahko šteli, da je pravna podlaga za izplačilo odpadla. Sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da je tožeča stranka toženi stranki izplačevala plačo v spornem obdobju na podlagi sprejetih sklepov, zato ob upoštevanju določbe 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih nima pravice zahtevati nazaj, kar je dala. Tožeča stranka ni avtomatično pravni naslednik Občine L..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala neopravičeno izplačane zneske in sicer iz naslova razlike v osnovni plači, ki naj bi jo tožnik prejel v letu 1994 v bruto znesku 688.838,00 SIT, iz naslova dodatka za delovno dobo v bruto znesku 140.804,00 SIT, iz naslova delovne uspešnosti od januarja do novembra 1994 v bruto znesku 293.136,00 SIT, iz naslova delovne uspešnosti za december 1994 v bruto znesku 200.305,00 SIT, iz naslova poračuna plač za mesec januar in mesec maj 1994 v bruto znesku 33.278,00 SIT ter iz naslova poračuna v mesecu decembru 1994 v bruto znesku 1.554.225,00 SIT, skupaj v bruto znesku 2.923.114,00 SIT, pri čemer je znašal neto znesek 1.487.322,00 SIT. Toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da tega zneska ne bi prejel, niti se ni spuščal v samo višino vtoževanega zneska. V odgovoru na tožbo je le navajal, da je za izplačila obstajala pravna podlaga.

Toženi stranki so bili pri obračunu plač v letu 1994 uporabljeni koeficienti, ki so bili višji od določenih s Pravilnikom o osebnih dohodkih funkcionarjev (Ur. list RS št. 7/91) za obdobje od 1.1.1994 do 30.4.1994, za obdobje od 1.5.1994 do 31.12.1994 pa višji od določenih s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o osebnih dohodkih funkcionarjev (Ur. list RS št. 45/94). Uporabljeni koeficienti za določitev osnovne plače so bili višji za 31 % od dovoljenih. Ker so bili osnovni koeficienti nepravilno določeni, osnovna plača poklicnih funkcionarjev pa se je v letu 1994 obračunavala na osnovi izhodiščne plače za I. tarifni razred po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti in koeficientov, je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil znesek, ki ga je prejel iz naslova osnovne plače na podlagi višjega koeficienta, pravilna. Naslednji zahtevek se nanaša na obračun dodatka za delovno dobo. Računsko sodišče je ugotovilo, da je bila osnova za obračun dodatka od maja 1994 izračunana na osnovi osnovnega koeficienta, povečanega za 12 %, tako povečani koeficient povečan še za 17 %, tako izračunana osnova pa se je povečala še za odstotek, določen za delovno uspešnost, na dobljeni seštevek pa se je obračunal dodatek za delovno dobo. Pri obračunu je bila torej določena višja osnova od tiste, ki jo določa 2. odst. 3. člena in 2. odst. 20. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur. list RS št. 18/94), zato je bil tožencu nezakonito izplačan višji dodatek, kot mu pripada. Glede zahtevka, ki se nanaša na del plače za delovno uspešnost od januarja do novembra 1994, je Računsko sodišče ugotovilo, da je bila kot osnova za obračun delovne uspešnosti uporabljena plača povečana z nezakonitim povečanjem koeficientov, zato je bil tožencu nezakonito izplačan višji del plače za delovno uspešnost. Glede zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja iz naslova dela plače za delovno uspešnost za mesec december 1994 je Računsko sodišče ugotovilo, da je bil navedeni del plače izplačan v višini 70 % osnovne plače brez sklepa Komisije za volitve in imenovanja, ki ima po določbi 8. člena Pravilnika o osebnih dohodkih funkcionarjev pooblastilo za določanje višine dela plače za delovno uspešnost. Zaradi navedenega je bilo tudi to izplačilo nezakonito. Tudi izplačilo poračuna plače za mesec januar in maj 1994 je bilo nezakonito, ker se je pri izračunu upošteval nepravilni koeficient za odmero plače. Glede zahtevka na vrnitev poračuna za december 1994 je Računsko sodišče ugotovilo, da je sklep o izplačilu dela plače za delovno uspešnost za mesec december 1994 v višini treh plač za mesec december 1994 sprejel nepristojni organ Izvršni svet Občine L.. Ker je navedeni sklep sprejel nepristojni organ, namesto pristojnega organa Komisije za volitve in imenovanja, kar je določeno v 8. členu Pravilnika o osebnih dohodkih funkcionarjev, je bilo izplačilo izvedeno brez pravne podlage.

Ker torej ni sporno, da toženec vtoževanega zneska ne bi prejel, izkazano pa je tudi, da so bila izplačila v nasprotju z določbami Pravilnika o osebnih dohodkih funkcionarjev, Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti oz. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožencu, da neupravičeno izplačani znesek vrne tožeči stranki.

Navedbe toženca, da ni mogel sodelovati v postopku revidiranja ne morejo vplivati na verodostojnost ugotovitev Računskega sodišča. Po določbi 2. odst. 22. člena takrat veljavnega Zakona o računskem sodišču (Ur.list RS št. 48/94) stranka v postopku revidiranja uporabnik javnih sredstev javnih financ in torej ne predvideva sodelovanja zaposlenih pri revidirancu t.j. uporabniku javnih sredstev. Zakon torej omogoča sodelovanje v postopku, podajanju pripomb in ugovorov le revidirani osebi. Toženec tudi v postopku pred sodiščem ni navajal dejstev in predlagal dokazov, ki bi nasprotovali konkretnim ugotovitvam Računskega sodišča. Zato pritožbene navedbe toženca glede nesodelovanja v postopku pred Računskim sodiščem niso utemeljene.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da Mestna občina L. ni avtomatično pravni naslednik Občine L., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je Računsko sodišče opravilo nadzor skupnosti občin L., ki pa je bilo v obdobju, na katerega se nadzor nanaša, edina samoupravna lokalna skupnost, zato ni moglo revidirati poslovanja novih občin. Ker pa so morale nove občine, ki so nastale na območju bivših občin, urediti medsebojna premoženjskopravna razmerja po določbi 100. člena Zakona o lokalni samoupravi (Ur. list RS št. 72/93 ..), je Računsko sodišče v postopek nadzora bivše občine vključilo vse novonastale občine. Pravilno je izhajalo iz stališča, da so po teritorialnem načelu vse novonastale občine pravne naslednice Mesta L.. Kot pravne naslednice ter nosilke pravic in obveznosti, povezanih s premoženjem bivše občine, so torej nove občine aktivno legitimirane za sprožitev ustreznih postopkov za izterjavo zneskov, zato navedbe tožene stranke, ki izpodbijajo aktivno legitimacijo Mestne L., niso utemeljene.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.