Jedro

Predpogoj za uveljavljanje odškodnine zaradi povečanja vrednosti nepremičnine, ki je bila podržavljena, je postavitev zahtevka v denacionalizacijskem postopku, vendar pa to v primeru kmetijskih in gozdnih zemljišč od denacionalizacijskega upravičenca lahko zahteva le denacionalizacijski zavezanec in to le v denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru je bil denacionalizacijski zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov(prvi odstavek 20. člena ZSKZ), ki je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje zahtevek za povrnitev vlaganj uveljavljal od denacionalizacijskega upravičenca.

Edino Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je tisti, ki lahko od denacionalizacijskega upravičenca uveljavlja zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino.

Smisel denacionalizacijskega postopka je ureditev razmerja med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem. Razmerja med upravičencem ali zavezancem ter tretjimi osebami niso predmet postopka o denacionalizaciji.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1,240.455,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pred Upravno enoto Mozirje je tekel denacionalizacijski postopek, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine zaradi vlaganj v nepremičnine, ki se jim je s tem povečala vrednost (v nadaljevanju tudi zahtevek za povrnitev vlaganj). Vlaganja je izvedla v času opravljanja dejavnosti gospodarjenja z gozdovi.

- Tožeča stranka je 20. 6. 1997 s Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) sklenila pogodbo o prenosu gozdov na Sklad. Z njim je sklenila tudi koncesijsko pogodbo.

- 16. 2. 2006 je bila začeta redna likvidacija tožeče stranke. Prvi toženec je bil imenovan za likvidacijskega upravitelja. Funkcijo je opravljal do 25. 4. 2008, ko se je nad tožečo stranko začel stečajni postopek. V istem času je drugi toženec opravljal funkcijo predsednika nadzornega sveta tožeče stranke.

- 26. 4. 2007 so družba A. d. o. o. kot prodajalec, tožeča stranka kot kupec ter B. B. kot denacionalizacijski upravičenec sklenili pogodbo o prodaji lesa. Za tožečo stranko sta pogodbo podpisala oba toženca. S pogodbo se je tožeča stranka med drugim zavezala, da bo umaknila vsa pravna sredstva oziroma zahtevke v vseh denacionalizacijskih postopkih, v katerih je bila denacionalizacijski upravičenec B. B. - Upravna enota Mozirje je 31. 3. 2008 izdala sklep o ustavitvi postopka v zvezi z zahtevo tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi povečanja vrednosti nepremičnin. Upravni postopek je pravnomočno končan. Izredna pravna sredstva tožeče stranke zoper sklep o ustavitvi postopka so bila zavrnjena.

7. Tožeča stranka trdi, da sta toženca kršila svoje dolžnosti, ko sta v njenem imenu brez soglasja skupščine sklenila pogodbo o prodaji lesa, s katero se je tožeča stranka v denacionalizacijskih postopkih zavezala umakniti zahtevke. Protipravno naj bi ravnala tudi s tem, ko zoper sklep Upravne enote Mozirje o ustavitvi denacionalizacijskega postopka nista vložila pritožbe. Med strankama je bil in ostaja sporen nastanek škode. Tožeča stranka trdi, da naj bi ji premoženjska škoda nastala, ker je zaradi ravnanja tožencev izgubila zahtevek za povrnitev vlaganj v nepremičnine.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek zavrnili na podlagi presoje, da ni izkazan nastanek škode. Tožeča stranka je nastanek in višino škode izkazovala skozi njen uspeh z zahtevkom za povrnitev vlaganj v denacionalizacijskem postopku. Škoda naj bi ji nastala, ker sta se toženca v njenem imenu zavezala umakniti zahtevek za povrnitev vlaganj. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da tožeča stranka z zahtevkom zaradi povečane vrednosti nepremičnin (ki je posledica vlaganj) v denacionalizacijskem postopku ne bi mogla uspeti, zaradi česar naj njena zaveza v pogodbi o dobavi lesa o umiku zahtevkov denacionalizacijskem postopku ne bi bila škodljiva. Ker razmerja glede povračila vlaganj ni uredila niti v pogodbi o prenosu gozdov na Sklad niti v koncesijski pogodbi, ki jo je sklenila s Skladom, po stališču sodišč prve in druge stopnje ni upravičena do odškodnine za povečano vrednost nepremičnine.

9. Kot sta pravilno pojasnili sodišči prve in druge stopnje, morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) kumulativno podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja, odgovornost povzročitelja škode, nastanek škode ter vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode). Že pomanjkanje ene izmed predpostavk je razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka.

10. Prvi odstavek 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Vendar pa prenos kmetijskih zemljišč in gozdov ni vplival na pravice upravljalcev, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo oziroma izkoriščajo kot dober gospodar, do izdaje odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe (odločba Ustavnega sodišča U-I-78/95 z dne 18. 10. 1995).

11. Tožeča stranka sodišču druge stopnje očita, da je napačno presodilo, da je bil prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki jih je imela tožeča stranka v upravljanju, na Republiko Slovenijo izveden na podlagi 5. člena ZLPP. Navedeno na odločitev ne more vplivati, saj je pritožbeno sodišče pojasnilo tudi, da je bil prenos izveden na podlagi 14. člena ZSKZ, na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka.

12. Revidentka trdi, da je sodišče druge stopnje presodilo, da tožeča stranka kot koncesionar ni najemnik iz 60. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Navedena določba daje najemniku, ki je vlagal v podržavljeno nepremičnino, status stranke v postopku za denacionalizacijo (drugi odstavek 60. člena ZDen v zvezi s petim odstavkom 25. člena ZDen). To stališče naj bi bilo po mnenju tožeče stranke zmotno, saj je koncesijsko razmerje podobno najemnemu razmerju. Z revizijskim očitkom tožeča stranka ne more uspeti, saj sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča, da tožeča stranka nima položaja najemojemalca iz 60. člena ZDen, ki bi ji dajal status stranke v denacionalizacijskem postopku. Pravilno je namreč pojasnilo, da četudi je tožeča stranka imela položaj stranke, navedeno še ne zadošča za zaključek, da je imela tudi možnosti za uspeh s svojih zahtevkom za povrnitev vlaganj.

13. Drži stališče revidentke, da je predpogoj za uveljavljanje odškodnine zaradi povečanja vrednosti nepremičnine, ki je bila podržavljena, postavitev zahtevka v denacionalizacijskem postopku, vendar pa to v primeru kmetijskih in gozdnih zemljišč od denacionalizacijskega upravičenca lahko zahteva le denacionalizacijski zavezanec in to le v denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru je bil denacionalizacijski zavezanec Sklad (prvi odstavek 20. člena ZSKZ), ki je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje zahtevek za povrnitev vlaganj uveljavljal od denacionalizacijskega upravičenca. Z revizijskimi trditvami, da Sklad zahtevka za povračilo vlaganj ni vložil, tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Edino Sklad je tako tisti, ki lahko od denacionalizacijskega upravičenca uveljavlja zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino. Stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka svoj zahtevek uveljavljati v razmerju do Sklada, ta pa naprej v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca, je pravilno. Smisel denacionalizacijskega postopka je namreč ureditev razmerja med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem. Razmerja med upravičencem ali zavezancem ter tretjimi osebami pa niso predmet postopka o denacionalizaciji.(1)

15. Neutemeljeni so revizijski očitki, da je stališče drugostopenjskega sodišča v 12. točki obrazložitve sodbe samo s seboj v nasprotju. Tožeča stranka namreč stališče razume izven konteksta obrazložitve sodišča druge stopnje. To je v 12. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku vlaganj v nepremičnine, ki so bile prenesene na Sklad, ni bila upravičena zahtevati ne od denacionalizacijskega upravičenca ne od denacionalizacijskega zavezanca. Navedeno velja le za zahtevek tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku in ne za ureditev razmerij (v zvezi z zahtevkom iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine) med tožečo stranko in Skladom izven denacionalizacijskega postopka. Iz drugostopenjske sodbe je jasno razvidno, da je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka s Skladom doseči dogovor izven denacionalizacijskega postopka.

16. Glede na navedeno je pravilna tudi nadaljnja presoja pritožbenega sodišča, da umik zahtevka v denacionalizacijskem postopku ni vplival na pravico tožeče stranke do povračila vlaganj.

17. Pravni položaj upravljalca kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov je zaščiten s pogodbo, ki jo upravljalec sklene s Skladom (drugi odstavek 17. člena ZSKZ). Po ZSKZ je tako upoštevanje vlaganj upravljalcev gozdov predvideno v okviru urejanja zakupnih in koncesijskih razmerij. Tožeča stranka je s Skladom sklenila koncesijsko pogodbo, v reviziji pa sama navaja, da vprašanj vlaganj v nepremičnine v razmerju do Sklada ni uredila. Revizijske trditve, da v razmerju do Sklada zahtevka za povrnitev vlaganj v gozdove ne bi mogla uspešno uveljavljati, ker je njen zahtevek že zastaral, pa za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne. Zgolj dejstvo, da je morda že potekel zastaralni rok za uveljavljanje njene terjatve, ne more imeti vplivata na to, da bi zato lahko v denacionalizacijskem postopku uspešno zahtevala povračilo vlaganj od denacionalizacijskega zavezanca.

18. Obširne revizijske navedbe glede amortiziranih oziroma neamortiziranih vlaganj za odločitev niso bistvene, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

19. Ker morajo biti za utemeljenost zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, v konkretni zadevi pa nastanek škode ni izkazan, sta sodišči prve in druge stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnili. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), zato je Vrhovno sodišče sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeče stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako tudi Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 46/2001 z dne 19. 4. 2001.