Jedro

Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti po 41. členu ZVPot je med drugim odločilno, ali se toženec šteje za podjetje po ZVPot, saj ZVPot ureja pravice potrošnikov pri različnih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij. Bistven pogoj je opravljanje pridobitne dejavnosti; enkraten posel (projekt) ne pomeni opravljanja dejavnosti, pa čeprav je pri tem šlo za sklenitev več samostojnih pogodb z različnimi osebami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženec plača 1.368.329,50 SIT (sedaj 5.709,94 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 1999 dalje do plačila. Tožnici je še naložilo, da je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Trdi, da se pritožbeno sodišče ukvarja zgolj z vprašanjem, ali ima toženec položaj podjetja po tretjem odstavku 1. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), vendar te okoliščine ne obrazloži, svoj zaključek pa opre na svojo ugotovitev, da se toženec z gradnjo kot pridobitno dejavnostjo ni ukvarjal, ampak je šlo za enkraten posel. To pa ni ugotovitev sodišča prve stopnje, saj je bila njegova dokazna ocena, da se toženec, razen v konkretnem primeru, s pridobitno dejavnostjo ni ukvarjal. Ugotovitev pritožbenega sodišča je negacija zaključka sodišča prve stopnje. Vprašanje, ali je gradnja pomenila pridobitno dejavnost, med strankama ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev oprlo na nekaj, kar med postopkom na prvi stopnji sploh ni bilo ugotovljeno, dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje pa enostavno „ignoriralo,“ zaradi česar je izpodbijani sodbi mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne more izvajati zaključkov iz trditev, ki na prvi stopnji niso bile podane. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj gradnja, ki jo je izvajal toženec, ne predstavlja pridobitne dejavnosti. Razlago tega pojma je treba iskati v 1. členu Zakona o gospodarskih družbah, pri čemer je treba pojem razumeti široko in ne gre zgolj za proizvodnjo ali trgovino. Ni sporno, da je toženec z gradnjo zasledoval čim večji dobiček, kot tudi ne, da je deloval na trgu. Svoje nepremičnine je prodajal preko nepremičninske agencije. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je šlo za enkraten posel je popolnoma zgrešena. Šlo je za enkraten projekt, ki je predvideval gradnjo več hiš in stanovanj, nikakor pa ni šlo za enkraten posel, vsaj s pravnega vidika ne, saj so bile hiše in stanovanja prodana različnim kupcem. Sicer pa izpodbijana sodba ne obrazloži, kaj naj bi enkraten posel sploh pomenil, tožnica pa se sprašuje, ali bi bila odločitev enaka, če bi šlo za pravno osebo, ki bi bila ustanovljena samo za izvedbo takšnega projekta. Če bi zakonodajalec imel v mislih, da enkraten posel po ZVPot ne predstavlja pridobitne dejavnosti, bi to navedel. Izpodbijana sodba na koncu dodaja, da sedaj veljavni Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES) potrošniku ne nudi varstva le pred prodajalci, ki imajo položaj podjetja po tretjem odstavku 1. člena ZVPot, ampak tudi pred investitorji in vmesnimi kupci. Namigovanje, da toženec nima položaja podjetja tudi iz razloga, ker je kasnejši, specialnejši zakon to problematiko posebej uredil, ne vzdrži. Že sama napotitev na uporabo 41. člena ZVPot kaže, da so kupci – potrošniki v razmerju do prodajalcev, o katerih govori ZVKSES, pred njegovo uveljavitvijo bili legitimirani neposredno na podlagi ZVPot. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je nanjo odgovorila in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljen je očitek tožnice, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, zakaj toženca ni mogoče šteti za podjetje v smislu tretjega odstavka 1. člena ZVPot, kaj je pridobitna dejavnost in kaj enkratni posel. Razlogi o vsem tem so na 4. strani sodbe druge stopnje. Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje, kar bi sicer pomenilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, storjeno pred sodiščem druge stopnje in revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je „upoštevalo, da je tožeča stranka fizična oseba, ki se, razen v konkretnem primeru, s pridobitno dejavnostjo ni ukvarjala,“ sodišče druge stopnje pa, „da se toženec z gradnjo kot pridobitno dejavnostjo ni ukvarjal, ampak je šlo le za enkraten posel.“ Nasprotja med tema ugotovitvama ni, le enkrat je zapisana v trdilni, drugič pa v nikalni obliki.

7. Revizijsko trditev, da vprašanje, ali je gradnja pomenila pridobitno dejavnost, med strankama ni bilo sporno in da je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na nekaj, kar na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, je razumeti kot očitek prekoračitve s strani toženca ponujene dejanske podlage spora. V odgovoru na tožbo je toženec navedel, da je bil lastnik zemljišča ter da je za nadomestno gradnjo niza petih vrstnih hiš in poslovnega prizidka pridobil ustrezno dokumentacijo in dovoljenja, ni pa imel potrebnega denarja za gradnjo, zaradi česar je sklepal soinvestitorske pogodbe. Da je šlo za zemljišče, ki je bila njegova dediščina in da se niti prej niti kasneje ni ukvarjal s takšnimi projekti, kot je bil konkreten, je povedal ob zaslišanju. Z upoštevanjem tega sodišče ni odločalo izven procesnega gradiva, ki sta ga ponudili pravdni stranki.

8. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo obresti po 41. členu ZVPot. Za presojo utemeljenosti takega zahtevka so odločilna dejstva, ki jih je pravilno navedlo sodišče prve stopnje (5. stran obrazložitve zgoraj) in med njimi je tudi, ali se toženec šteje za podjetje po ZVPot, saj ZVPot ureja pravice potrošnikov pri različnih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij (prvi odstavek 1. člena ZVPot). Sodišče prve stopnje je torej, enako kot sodišče druge stopnje, presojalo tudi, kakšen je bil položaj toženca (zadnji odstavek na strani 5), le da je o tem napravilo drugačne pravne zaključke. Ves čas pa je bilo bistvo spora med pravdnima strankama, ali je sklenjeno pogodbo mogoče opredeliti kot pogodbo, za katero velja ZVPot. Zato zaključek sodišča druge stopnje, da toženec ni nastopal kot podjetje v smislu tretjega odstavka 1. člena ZVPot, predstavlja le drugačen pravni zaključek v okviru ponujenega procesnega gradiva.

9. Ta zaključek pa je tudi materialnopravno pravilen. ZVPot ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij (prvi odstavek 1. člena ZVPot), pri čemer se za podjetje po tem zakonu šteje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost (tretji odstavek 1. člena ZVPot). Revizija ob poudarjanju, da je toženec nastopal na trgu in z gradnjo zasledoval določen zaslužek, spregleda, da je bistven pogoj po ZVPot opravljanje pridobitne dejavnosti. Pojma pridobitne dejavnosti ZVPot resda ne opredeljuje, vendar je njegovo vsebino mogoče povzeti iz prvega odstavka prvega člena, ki omenja različne oblike trženja blaga in storitev s strani podjetij in kar vsebinsko ustreza tudi opredelitvi pojma pridobitne dejavnosti po Zakonu o gospodarskih družbah, ki jo ponuja revizija. Pojem „opravljanje dejavnosti“ pa že sam po sebi vsebuje elemente trajnosti; enkraten posel (projekt) ne pomeni opravljanja dejavnosti, pa čeprav je pri tem šlo za sklenitev več samostojnih pogodb z različnimi osebami. Revizijska primerjava toženčevega posla z namensko ustanovitvijo gospodarske družbe za izvedbo določenega projekta kot edine pridobitne dejavnosti te družbe pa je povsem neustrezna.

10. Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb v času, ko sta pravdni stranki sklepali pogodbo, še ni bil sprejet, nedvomno pa je bil sprejet zato, ker doslej ni bila (ustrezno) urejena zaščita končnih kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb pred tveganjem neizpolnitve obveznosti investitorja oziroma vmesnega kupca kot prodajalca po prodajni pogodbi. Opredelitev prodajne pogodbe po ZVKSES je zaradi takšnega varstva končnih kupcev v primerjavi z ZVPot v subjektivnem smislu širša, saj velja za vse prodajne pogodbe, kjer kot prodajalec nastopata bodisi investitor bodisi vmesni kupec ne glede na to, ali imata položaj podjetja po tretjem odstavku 1. člena ZVPot, s končnim kupcem, ki ima položaj potrošnika po ZVPot. Revizija zato zmotno meni so kupci – potrošniki v razmerju do vseh prodajalcev, o katerih govori ZVKSES, pred njegovo uveljavitvijo bili legitimirani neposredno na podlagi ZVPot. 11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato nosi svoje stroške revizijskega postopka, tožencu pa mora povrniti stroške odgovora na revizijo (sestave odgovora 600 točk po odvetniški tarifi, 2% materialnih stroškov in 20% DDV).