Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel grožnje o uboju zaradi zemljiškega spora s stricem, da je iz opisa, kot ga je podal tožnik, jasno razvidno, da gre v obravnavani zadevi za izključno zasebno zadevo med tožnikovo družino in stricem, ki si želi polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v ZMZ-1, da inštitut priznane mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov, ampak izključno preganjanju, ki ga ima prosilec v svoji državi, takega preganjanja pa tožnik v svoji prošnji ni niti uveljavljal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji kot razlog za zapustitev Pakistana navedel spor zaradi zemlje med njegovo družino in stricem. Stric je zahteval zemljo in da bi s tem v zvezi uredili dokumente. Pretepel je njega in njegovega očeta in tožniku grozil, da ga bo ubil. Ker sta potem z očetom pretepla strica, ju je prijavil in je bil dva dni v priporu. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru, kjer je ponovno navedel, da je Pakistan zapustil zaradi sporov njegove družine z družino strica Ashrafa. Spori so nastali zaradi zemlje. Dedek je zemljo zapustil očetu in želijo, da vsak od petih bratov živi od obdelovanja te zemlje. Nadalje tožena stranka podrobno opisuje izpovedbo tožnika v zvezi s podrobnostmi tega spora. Ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da se ne bi kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Vendar tožena stranka dvomi v tožnikove razloge zapustitve izvorne države in v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil v zvezi s tem. Tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti nikakršnih dokazov, sploh na zatrjevanje, da je v stikih z družino in da bo poskušal dostaviti potrdilo o prijavi dogodka na policijo. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo prečkal več varnih držav, med drugim tudi Grčijo in Hrvaško, ki sta članici EU. Tožnik ni zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času in ni podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil. V primeru resnične življenjske ogroženosti ne bi izbiral države. Tožena stranka ocenjuje tudi kot malo verjetne in neprepričljive navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje subjektivni strah pred preganjanjem. Nadalje tožena stranka povzema nekaj poročil, ki se nanašajo na zemljiške spore v Pakistanu. Ocenjuje pa, da v primeru tožnika ni šlo za zemeljski spor, ampak za družinski spor. Kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel grožnje o uboju zaradi zemljiškega spora s stricem. Iz opisa, kot ga je podal tožnik, je jasno razvidno, da gre v obravnavani zadevi za izključno zasebno zadevo med tožnikovo družino in stricem, ki si želi polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je sam navedel, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil izključno zaradi groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora s stricem. Inštitut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov, ampak izključno preganjanju, ki ga je imel prosilec v svoji državi, takega preganjanja pa tožnik v svoji prošnji ni niti uveljavljal. Svojih težav ni imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre izključno za zasebno zadevo, ki nima nobene povezave z naštetimi razlogi. V obravnavani zadevi gre izključno za zasebno zadevo med tožnikovo družino in stricem, ki se želi polastiti njihove zemlje.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik tudi ni upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Tožnik v postopku ne uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrtna kazen ali usmrtitev, kakor tudi ne uveljavlja, da se v izvorno državo ne bi mogel vrniti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Prav tako tožniku tudi ne grozi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi. Iz spisovne dokumentacije ni mogoče zaključiti, da bi policija tožniku in njegovi družini odrekla pomoč in da ni bila pripravljena ukrepati. V primeru storitve kaznivih dejanj, kar grožnja s smrtjo nedvomno je, bi oblasti zagotovo ukrepale. Če so subjekti resne škode nedržavni subjekti, mora prosilec za mednarodno zaščito dokazati, da mu država oziroma organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite, temu bremenu pa tožnik v konkretnem primeru ni zadostil. Država je v domačem kraju tožnika ukrepala in mu nudila zaščito, saj se je odzvala na prijavo nasilja in prijela strica ter se ni izogibala kazenskemu pregonu. Tožnik ni navedel, da bi sam ali družina policiji prijavila grožnje s smrtjo ali neukrepanje le-teh v tem primeru. Nerazumljivo se zdi tudi toženi stranki, da za pomoč pri rešitvi zemljiškega spora družina ni zaprosila vaškega sveta. Pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Pakistana. Ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

3. Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka pri odločanju uporabiti načelo največje otrokove koristi, vendar tega ni storila. Tožnika od drugih prebivalcev Pakistana razlikuje to, da gre za mladoletnika brez spremstva. Tožena stranka ni ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi glede vračanja mladoletnikov brez spremstva. Tožnik ima sicer v Pakistanu starše in mlajše sorojence, vendar se tožena stranka ni ukvarjala z vprašanjem, ali obstaja možnost, da bodo starši tožnika ponovno sprejeli. O tem ga ni spraševala niti ob podaji prošnje niti na osebnem razgovoru. Prav tako ni ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi glede možnosti ustreznega razvoja, varnosti in zaščite mladoletnega tožnika v primeru vrnitve. Tožnik je navedel, da je bil v Pakistanu obravnavan s strani policije in pridržan zaradi stričeve prijave, kar nakazuje na možnost, da ne bi bil tam varen in zaščiten. Poleg tega je potrebno v skladu z 16. členom ZMZ-1 v postopku mednarodne zaščite čim prej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika. Tožena stranka se do tega ni opredelila. Nadalje v tožbi navaja, da ni razvidno, na kakšni osnovi je tožena stranka zavrnila prošnjo. Po eni strani zatrjuje, da gre za zasebno zadevo med tožnikovo družino in stricem, po drugi strani pa utemeljuje tudi tožnikovo neverodostojnost in ugotavlja, da njegove navedbe glede subjektivnega strahu niso verjetne in prepričljive. Tožnik sprejema stališče, da osebe, vpletene v zemljiške spore, v Pakistanu ne veljajo za posebno družbeno skupino. Vendar pa gre v obravnavanem primeru za otroka, ki kot tak nima vpliva na začetek ali potek zemljiškega spora, v katerega je vpeta njegova družina. Dejstvo, da je tožnikova družina vpeta v nasilen zemljiški spor, je dejavnik tveganja za bodoče preganjanje mladoletnika. Če se spor še poglobi, bo tožnik lahko spet pridržan na policiji. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, v kakšnih pogojih je bil pridržan. Nadalje v tožbi citira poročilo US Department of State, ki se nanaša na razmere v pakistanskih zaporih, vključujoč tudi zaporniške pogoje, v katerih so mladoletniki. Pri očitku, da tožnik ni podal razlogov, zakaj ni predložil dokazil o svojih trditvah, bi morala tožena stranka upoštevati, da je tožnik mladoletnik, ki ima zaključenih le 9 razredov osnovne šole in ki pred tem že ni razumel informacij iz brošure o pravicah in dolžnostih prosilca za mednarodno zaščito. Ker ni zaprosil za mednarodno zaščito že v državah, ki jih je prečkal na tej podlagi, ni upravičeno sklepati, da zaščite ne potrebuje in je zato neverodostojen. To, da je hotel v Italijo, pa nima nobenega vpliva na razloge, zaradi katerih je zapustil Pakistan. Tožena stranka tudi navaja, da so navedbe tožnika, s katerim utemeljuje subjektivni strah pred preganjanjem, malo verjetne in neprepričljive. Pri tem tožena stranka navaja, s katerimi informacijami je preverjala navedbe tožnika v zvezi s subjektivnim strahom, v nadaljevanju obrazložitve navaja izseke iz nekaterih poročil in člankov, vendar na koncu zaključi, da tožnik ni doživel preteklega preganjanja. Tožena stranka zgolj navaja dele poročil in jih pri tem ne poveže z navedbami tožnika. Ne obrazloži, na kakšen način je ugotovila, da informacije o izvorni državi ne podpirajo subjektivnega strahu tožnika. Iz odločbe tudi ni mogoče zanesljivo izluščiti, ali tožena stranka tožnikovim navedbam o dogajanju v Pakistanu ne verjame ali pa mu verjame. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel grožnje o uboju zaradi zemljiškega spora s stricem, da je iz opisa, kot ga je podal tožnik, jasno razvidno, da gre v obravnavani zadevi za izključno zasebno zadevo med tožnikovo družino in stricem, ki si želi polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v ZMZ-1, da inštitut priznane mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov, ampak izključno preganjanju, ki ga ima prosilec v svoji državi, takega preganjanja pa tožnik v svoji prošnji ni niti uveljavljal. Pravilno je ugotovila, da svojih težav ni imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre izključno za zasebno zadevo, ki nima nobene povezave z naštetimi razlogi. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz spisovne dokumentacije ni mogoče zaključiti, da bi policija tožniku in njegovi družini odrekla pomoč in da ni bila pripravljena ukrepati in da v primeru, če so subjekti resne škode nedržavni subjekti, mora prosilec za mednarodno zaščito dokazati, da mu država oziroma organizacija, ki nadzorujejo državo, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite, temu bremenu pa tožnik v konkretnem primeru ni zadostil. 7. V zvezi s tožbenim očitkom, da bi morala tožena stranka pri odločanju uporabiti načelo največje otrokove koristi kot poglavitno vodilo, ter v zvezi s tožbenim očitkom, da v izpodbijani odločbi ni nikjer izrecno omenjeno načelo največje koristi otroka, sodišče ugotavlja, da v odločbi sicer res to ni izrecno omenjeno, vendar pa to še vedno ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožeča stranka namreč v tožbi niti ne zatrjuje niti ne predlaga konkretnih dokazov za to, da se tožnik ne bi mogel vrniti k staršem oziroma da ga starši ne bi mogli sprejeti, ampak v tožbi to navaja le kot pomanjkljivost obrazložitve odločbe ter da se tožena stranka s tem ni ukvarjala.

8. Glede tožbenih trditev, da tožnika od drugih prebivalcev Pakistana razlikuje to, da gre za mladoletnika brez spremstva, sodišče pojasnjuje, da se v tožnikovi izvorni državi Pakistanu zaradi tega tožnik ne razlikuje od ostalih prebivalcev, saj v svoji izvorni državi tožnik ima družino, pri kateri je živel. Tožnik je mladoletnik brez spremstva zgolj izven svoje izvorne države.

9. Glede tožbenega očitka, da tožena stranka ni ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi tožnika glede vračanja mladoletnikov brez spremstva, pa sodišče ponovno poudarja, da tožnik v Pakistanu ima svojo družino, da je izrecno rekel, da ima stik z njo (stran 2 zapisnika o osebnem razgovoru) in da niti v upravnem postopku niti v sami tožbi ne zatrjuje, da ga starši ne bi sprejeli, če bi se vrnil, temveč v zvezi s tem očita zgolj pomanjkljivost pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter pri postavljanju vprašanj s strani tožene stranke. V kolikor bi tožnik vsaj v tožbi zatrjeval, da ne ve kje so njegovi starši oziroma da se k njim ne more vrniti, potem bi bilo res relevantno ugotavljati, kakšno je stanje v izvorni državi glede vračanja mladoletnikov in bi bile take tožbene navedbe relevantne. Ker pa ne gre za tak primer, pa to ne bi bilo smiselno. Sodišče se sicer strinja s tožbenim očitkom, da tožena stranka ni spraševala tožnika, ali obstaja možnost, da bodo tožnikovi starši tožnika ponovno sprejeli v primeru vrnitve v Pakistan, spraševala pa ga je, če starši vedo, kje se nahaja, na kar je tožnik odvrnil, da vedo (str. 7 zapisnika o podaji prošnje). Vendar pa tudi to ni v konkretnem primeru taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, saj tožnik niti v tožbi ne zatrjuje, da ga starši ne bi mogli sprejeti, temveč v zvezi s tem zgolj ugotavlja pomanjkljivost izvedbe postopka.

10. V tožbi tožeča stranka tudi navaja, da je bil v Pakistanu tožnik obravnavan s strani policije in pridržan na policiji zaradi stričeve prijave in da to nakazuje na možnost, da tožnik v primeru vrnitve v Pakistan ne bi bil varen in zaščiten. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj hipotetična možnost, da tožnik zaradi dvednevnega pridržanja na policiji v Pakistanu ne bi bil varen in zaščiten, še ne zadostuje za sklepanje, da bi bil preganjan v primeru vrnitve. Kot izhaja iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite, je tožnik tedaj trdil, da sta z očetom strica pretepla in da ju je stric prijavil in da je bil potem dva dni v priporu (stran 7 in 8 zapisnika o podaji prošnje). Pri osebnem razgovoru je sicer trdil, da so k stricu odšli oče in še trije bratje, da je ob tem dogodku prišlo do kreganja, prišla je policija in da je stric prijavil policiji očeta in še njega ter ostala sinova, da ga je tedaj policija odpeljala na postajo, kjer je bil dva dni v priporu, nato pa je oče najel odvetnika in policija ga je izpustila (stran 2 in 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Zgolj iz teh trditev pa še ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik v nevarnosti, da v primeru vrnitve ne bi bil deležen varnosti in zaščite, saj je celo sam dejal, da je bil pridržan le dva dni, nato pa je bil izpuščen, ko je oče vzel odvetnika. Iz teh trditev ni mogoče sklepati, da bi mu v primeru vrnitve zaradi teh dveh dni pridržanja karkoli grozilo.

11. Glede tožbenega očitka, da se tožena stranka v odločbi ni opredelila do dolžnosti, da je v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, treba začeti postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov, kot to določa 1. alineja prvega odstavka 16. člena ZMZ-1, sodišče pojasnjuje, da je potrebno navedeno določilo razlagati tako, da je potrebno začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov v primeru, ko mladoletnik izgubi stik s starši oziroma ni znano, kje se njegovi starši ali drugi sorodniki nahajajo ali je brez staršev ali drugih sorodnikov in v podobnih primerih. Če pa mladoletnik ima stik s svojimi starši in če niti ne zatrjuje, da se k njim ne bi mogel vrniti ali da ne ve kje so, potem bi bilo popolnoma nesmiselno začeti postopek iskanja staršev. S tem v zvezi se tožeča stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 42/2012, kjer se je sodišče sklicevalo na sodišče v Združenem kraljestvu, kjer je bil pritožnik mladoletnik brez spremstva, a je imel mamo in strica v Afganistanu. Sodišče v povezavi s tožbenim sklicevanjem na citirano sodbo Ustavnega sodišča RS pojasnjuje, da je šlo pri zadevi št. I U 42/2012 za povsem drugačno situacijo kot v obravnavanem primeru. Kot je razvidno iz 48. točke obrazložitve citirane sodbe, je v tisti zadevi tožnik pojasnjeval, da je izgubil stik s starši in s sestro. Prav tako je iz točke 54 obrazložitve sodbe razvidno, da je tožnik zatrjeval, da ne ve, kje so starši. Torej gre za povsem neprimerljivo situacijo, saj v obravnavani zadevi tožnik nikjer ne zatrjuje, da ne bi vedel, kje se njegova družina nahaja.

12. V tožbi tožeča stranka tudi opozarja na to, da po eni strani tožena stranka v odločbi zaključuje, da gre za zasebno zadevo med tožnikovo družino in stricem, na drugi strani pa utemeljuje tožnikovo neverodostojnost in s tem v zvezi tožnik navaja, da ni jasno razvidno, na kakšni osnovi je tožena stranka zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito. V povezavi s temi tožbenimi očitki sodišče poudarja, da je v tej zadevi bistvenega pomena to, da četudi se izhaja iz predpostavke, da so tožnikove navedbe resnične, niso podani elementi preganjanja v smislu ZMZ-1. Tožnik je namreč zatrjeval preganjanje s strani nedržavnega subjekta, skladno s 3. alinejo 24. člena ZMZ-1 pa so nedržavni subjekti lahko subjekti, ki izvajajo preganjanje, le v primeru, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite. Pri tožniku pa gre po njegovih trditvah za preganjanje s strani nedržavnega subjekta (strica), pri čemer pa tudi po mnenju sodišča ni dokazov, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite, saj je policija v zvezi s stričevimi dejanji reagirala in ga je tudi priprla. Torej ne glede na to, ali so njegove trditve resnične ali ne, v nobenem primeru tak opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, nima elementov preganjanja v smislu ZMZ-1. 13. Glede tožbene trditve, da ker je tožnikova družina vpeta v nasilen zemljiški spor, je to dejavnik tveganja za bodoče preganjanje tožnika, pa sodišče meni, da zgolj hipotetično predvidevanje, da bi lahko bil ta spor dejavnik tveganja v bodoče, ne zadostuje za ugotovitev, da obstaja nevarnost preganjanja tožnika v primeru vrnitve v izvorno državo, saj, kot je bilo že pojasnjeno, tožnik ni izkazal, da ga pristojni organi v njegovi izvorni državi ne bi bili sposobni zaščititi.

14. Prav tako zgolj hipotetično zatrjevanje v tožbi, da bi tožnik lahko spet bil pridržan s strani policije morebiti tudi daljši čas, nikakor ne zadostuje za sklepanje, da bi bil lahko v primeru vrnitve preganjan. S tem v zvezi sodišče meni, da so nerelevantne tožbene navedbe o tem, da so lahko v primeru pridržanja otroci podvrženi zlorabam s strani drugih zapornikov. Tožnik je bil zgolj pridržan na policiji le krajše časovno obdobje in je bil izpuščen, čim je oče najel odvetnika. Zgolj zaradi tega ni mogoče sklepati na nevarnost, da bi moral biti dalj časa v zaporu v slabih razmerah. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi bil zoper njega sprožen kakšen kazenski postopek ali da bi bil obsojen ali kaj podobnega. Pakistanski otroci, katerih starši so vpleteni v družinske spore, nikakor niso pripadniki posebne družbene skupine, saj tudi odrasli, ki so vpleteni v družinske spore niso pripadniki posebne družbene skupine, ker gre pri družinskih sporih tudi po mnenju sodišča za zasebno razmerje.

15. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami o tem, da tožniku ni možno očitati, da ni predložil potrebnih dokazil, prav tako se sodišče tudi strinja s tožbeno trditvijo, da ker tožnik ni že pred prihodom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, na tej podlagi še ni mogoče sklepati, da zaščite ne bi potreboval, ali da bi bil zaradi tega neverodostojen in enako velja tudi glede razloga, ko se mu očita, da je hotel v Italijo. Prav tako se sodišče strinja s tožbenimi navedbami o tem, da tožena stranka izpelje zaključek, da je tožnik neverodostojen, na kar citira informacije o izvorni državi, pri čemer pa citiranih delov poročil ne poveže z navedbami tožnika. Tudi sodišče meni, da očitana neverodostojnost ni obrazložena. Vendar pa kljub temu sodišče meni, da čeprav gre za pomanjkljivost obrazložitve odločbe, odločbe ni potrebno odpraviti in vrniti zadeve v ponovno odločanje, saj je že pojasnilo, da ne glede na to, ali so tožnikove navedbe resnične ali ne, dogodki, kot jih je tožnik opisoval, nimajo elementov preganjanja v smislu ZMZ-1, to pa predvsem iz razloga, ker gre za tipičen zasebno pravni spor znotraj družine, pri katerem tožnik v ničemer ni izkazal, da mu pristojni organi niso sposobni nuditi pomoči oziroma ga zaščititi.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Glavne obravnave tožeča stranka niti ni predlagala. Poleg tega je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako na podlagi vsega navedenega odločilo brez glavne obravnave (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).