Jedro

Če sodišče v nasprotju z določbami drugega odst. 205. čl. ZKP zagovornika ne seznani s predlogom za podaljšanje pripora, je lahko podana le bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odst. 371. čl. ZKP, za kar pa mora biti izkazana verjetnost, da bi opustitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa o podaljšanju pripora.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil predlog za podaljšanje pripora že 21.10.1999 poslan zagovorniku obdolženke tako, da je bil izročen vložišču, kjer je bil na razpolago zagovorniku. Dejstvo, da je zagovornik sodno pismo prevzel šele 26.10., na dan ko je senat odločal o podaljšanju pripora, zato ne more kazati na kršitev navedene določbe.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. P. I. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje zoper obd.

L. B. in P. I. za 14 dni podaljšal pripor iz razlogov po 3. tč.

prvega odst. 201. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obd. P. I. Predlagal je, da se pripor odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženka je utemeljeno osumljena, da je sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic, pri storitvi katerega je sodelovalo pet oseb z različnimi vlogami. Ena od obdolženk naj bi priskrbela kar 241 čekovnih blanketov, fotokopiranih oziroma ukradenih, obd. P. I. naj bi sama ponaredila in vnovčila ali sodelovala pri vnovčitvi kar 191 ponarejenih čekov, s čemer naj bi bila pridobljena protipravna premoženjska korist v znesku 2,834.600,00 SIT. Obd. P. I. pa je tudi utemeljeno osumljena, da je k storitvi dejanja pritegnila obd. P. G. in obd. I. O. Senat sodišča druge stopnje se zato strinja z oceno senata sodišča prve stopnje, da teža in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja kažejo na toliko stopnjo nevarnosti ponavljanja podobnih kaznivih dejanj, da je pripor kot skrajno sredstvo neogiben. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da je senat sodišča prve stopnje pri ocenjevanju teže kaznivega dejanja in vloge obdolženke, nekritično zanemaril dejstvo, da so bila dejanja storjena zaradi malomarnega ravnanja oškodovane banke in da je storitev dejanja omogočil uslužbenec te banke. Slednje je sicer res, vendar pa iz opisa dejanja, katerega je obdolženka utemeljeno osumljena, izhaja, da je prav obd. P. I. k storitvi kaznivega dejanja pritegnila blagajnika banke, ki je tudi obdolžen sodelovanja pri storitvi.

Zagovornik pa tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb drugega odst. 205. čl. ZKP, češ da ni bil pravočasno seznanjen s predlogom preiskovalne sodnice za podaljšanje pripora. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je preiskovalna sodnica predlog za podaljšanje pripora sestavila 21.10.1999, da je še istega dne odredila, da se predlog s posebnimi dopisi pošlje obdolžencema, zagovornikoma in državnemu tožilcu. Iz podatkov spisa izhaja, da so bili vsi dopisi odpravljeni 21.10.1999, kar pomeni, da je bil predlog tega dne poslan v vložišče okrožnega sodišča, kjer je bil na razpolago odvetniku. Dejstvo, da je odvetnik oziroma njegova pisarna to sodno pismo prevzela šele 26.10.1999, zato ne more kazati, da je sodišče prve stopnje kršilo navedeno določbo Zakona o kazenskem postopku, pa tudi, če bi bilo izkazano, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo določb drugega odstavka 205. čl. ZKP, ker zagovorniku ni omogočilo, da se pravočasno seznani z vsebino predloga za podaljšanje pripora, zaradi tega ne bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odst. 371. čl. ZKP, temveč kvečjemu relativna bistvena kršitev iz drugega odst. navedenega člena. Za obstoj te, pa bi moral zagovornik v pritožbi izkazati verjetnost, da bi kršitev vplivala ali mogla vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa. Zagovornik bi moral navesti nova dejstva in okoliščine, ki bi jih zapisal v izjavi, poslani v zvezi s predlogom za podaljšanje pripora, ki bi lahko povzročila drugačno odločitev senata sodišča prve stopnje. Takih dejstev in okoliščin pa zagovornik v svoji pritožbi ne opisuje. Pri tem pa velja tudi upoštevati, da je zagovornik 22.10.1999 sodišču prve stopnje poslal predlog za odpravo pripora z obširno obrazložitvijo, v kateri je zapisal svoje stališče o vseh okoliščinah, pomembnih za odločanje o obstoju pripornega razloga, tudi vseh tistih, ki so navedene v predlogu preiskovalne sodnice in jih je senat sodišča prve stopnje upošteval. Ker so tako ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju pripornega razloga pravilne in ker tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je senat sodišča druge stopnje pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.