Jedro

Dejstvo, da je bila tožnica premeščena na drugo delo ter da je bilo kasneje s sodno odločbo ugotovljeno, da je premestitev nezakonita, samo po sebi še ne daje podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti za negmotno škodo tožene stranke. Nezakonita premestitev bi se lahko opredelila kot nedopustno ravnanje tožene stranke in s tem kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo le v primeru, če bi tožena stranka ravnala naklepno. Premestitve na drugo delo, kljub temu da zanjo ni bilo več zakonske podlage, ni mogoče šteti za naklepno dejanje tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, ter da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila. S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti delo v primernih prostorih ter ji zagotoviti primerno delo za njeno delovno mesto kurir v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice ter toženi stranki naloži, da ji je dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V postopku na prvi stopnji je bilo dokazano to, kar je zatrjevala tožnica, da je bila izpostavljena sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom tožene stranke z očitnim namenom, da se jo izloči iz delovnega okolja. Zaradi vsega je tožnica zbolela in bila zaradi bolezni dolgo odsotna z dela. Tožnici je bilo ustno odrejeno, da mora iti na delo na povsem drugo delovno mesto, ki ni ustrezalo tistemu, na katerem je prej delala. Dejansko je šlo za napad na osebni ugled tožnice, ki je bila žrtev, saj so se o njej širile neresnične govorice, na sestanku so se ji posmehovali, šlo je za napad na kakovost njenega dela, saj so jo dejansko razporedili na delovno mesto, ki je bilo v resnici delo čistilke. To je na tožnico tako negativno vplivalo, da je psihično zbolela. Tožnico so želeli zlomiti ter jo povsem izolirati, čeprav je govorila resnico, zaradi česar jo je tožena stranka kaznovala s premestitvijo v operacijski blok. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do obsežne zdravstvene dokumentacije tožnice, predvsem tiste, ki se nanaša na preglede v psihiatrični ambulanti. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je šlo pri premestitvi tožnice za kaznovanje tožnice. Pravnomočno ugotovljena nezakonitost premestitve tožnice sama po sebi ne predstavlja nedopustnega ravnanja delodajalca do delavca. Toženi stranki z organizirano pravno službo ni moglo biti neznano, da ne sme tožnice ustno premestiti na drugo delovno mesto, temveč bi moralo tožnici ponuditi odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Glede očitka tožnice, da ji tožena stranka po vrnitvi na delo na delovno mesto kurirke ni zagotovila dela za delovno mesto kurirja, je sodišče prve stopnje verjelo pričama A.A. in B.B.. Tožnica je le želela opravljati enako delo, kot ga je opravljala pred nezakonito premestitvijo, kar ji tožena stranka ni zagotovila, saj je skušala na tožnico vplivati, da sama zaradi nevzdržnih razmer da odpoved. Tožnica je zaradi šikaniranja in izolacije ponovno zbolela in je bila odsotna zaradi bolezni vse do upokojitve. Delo kurirke, ki ni bilo več sistemizirano, so prevzele strežnice, zato je v porodnem bloku zagotovo obstajala potreba po opravljanju del iz delokroga kurirja za polni delovni čas. Tožena stranka je bila dolžna tožnico v skladu s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča pozvati nazaj na delovno mesto kurirke, če tega dela ni imela, bi morala ravnati v skladu z ZDR, ne pa da je pustila tožnico, da v neprimernem prostoru ure in ure čaka na delo, kar je zagotovo mobbing. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožnici, da so ji nadrejeni odredili, da mora v času, ko čaka na delo, biti v prostoru, ki je za to neprimeren. V postopku je bilo dokazano, da gre za prostor, ki mu delavci tožene stranke rečejo „luknja“. V prostoru ni dnevne svetlobe, ni telefona. Odreditev dela v takem prostoru pomeni mobbing, saj so se ostale delavke v tem prostoru zadrževale redko in prostovoljno. Tožnica se je morala ves čas zadrževati v tem prostoru, zato je ponovno zbolela. Namen tožene stranke je bil, da se tožnico popolnoma izolira od drugih delavcev, posledica je bila, da je morala ponovno poiskati zdravstveno pomoč in to predčasno, ker je ponovno doživela šok, ko je šla v službo. Tožena stranka je odgovorna za protipravno ravnanje. Med njenimi protipravnimi ravnanji za škodo, ki jo je utrpela tožnica pa obstaja vzročna zveza. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2,. 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 18.000,00 EUR ter odškodnino za šikaniranje oziroma mobing v višini 18.000,00 EUR. Tožnica je zatrjevala, da gre za škodo, ki naj bi jo kot delavki tožene stranke povzročila tožena stranka. Glede na takšno trditveno podlago je bilo potrebno tožbeni zahtevek presojati na podlagi določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji), kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. Navedena zakonska določba delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji). Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (drugi odstavek 184. člena ZDR).

V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnica zatrjevala, da je zaradi ravnanja tožene stranke, ko jo je v letu 2007 premestila na drugo delovno mesto, zaradi kršitve osebnostnih pravic utrpela duševne bolečine in ker ji po vrnitvi na delo v letu 2010 ni zagotovila dela v primernem okolju ter je zato ponovno zbolela ter bila v bolniškem staležu vse do upokojitve.

Dejstvo, da je bila tožnica premeščena na drugo delo ter da je bilo kasneje s sodno odločbo ugotovljeno, da je premestitev nezakonita, samo po sebi še ne daje podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti za negmotno škodo tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi se nezakonita premestitev lahko opredelila kot nedopustno ravnanje tožene stranke in s tem kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo le v primeru , če bi tožena stranka ravnala naklepno. Premestitve na drugo delo, kljub temu, da zanjo ni bilo več zakonske podlage, ni mogoče šteti za naklepno dejanje tožene stranke, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnica v pritožbi.

Ker temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan, se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno opredeljevati do obsega in višine škode. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo potrebno opredeljevati do zdravstvene dokumentacije tožnice, saj glede na dejstvo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, to ni bilo potrebno.

Tožnica je zahtevala odškodnino tudi v posledici šikanoznega ravnanja, ker tožena stranka tožnici po vrnitvi na delo ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bila izpostavljena trpinčenju. Šikaniranje oziroma trpinčenje na delovnem mestu je po definiciji poseg v pravico do duševne integritete in osebnega dostojanstva (6.a člen ZDR). Tožnica je zatrjevala, da je do neželenih ravnanj šikaniranja oz. trpinčenja s strani tožene stranke prišlo, ko se je po daljši odsotnosti zaradi bolezni vrnila na delo (7. 4. 2010).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožena stranka zoper tožnico ni ravnala nedopustno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, temelji na izpovedih prič, ki so zanikale trditve tožnice, da tožnici nihče ni omejeval gibanja, da ji ni bilo potrebno ves čas biti v prostoru imenovanem„ luknja“ ter da ni bilo prepovedi komuniciranja s tožnico. V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnice, da zaslišane priče niso hotele, smele ali vedele povedati o šikaniranju tožnice, še ne pomeni, da je do tega dejansko prihajalo, saj je potrebno ugotoviti, da sodišče obstoj pravno relevantnih dejstev ugotavlja na podlagi dokazov, ki jih dokazno oceni in primerja med seboj in nato zaključi, ali iz teh dokazov izhaja zatrjevano dejstvo. Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ne dajejo opore trditvam tožnice, da je tožena stranka ravnala protipravno.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnice na plačilo odškodnine zaradi šikaniranja na delovnem mestu, ker je tožena stranka dokazala, da njeno ravnanje nima znakov šikaniranja oz. trpinčenja na delovnem mestu .

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v tem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).