Jedro

Med strankama ni sporno, da je južni izzidek obravnavane stavbe višji od osnovnega objekta, kar pomeni očitno neskladje z OPN, da sleme dodanega volumna ne sme presegati slemena osnovne strehe objekta. Toženka se na to neskladje obravnavanega objekta z OPN sklicuje tako v prvostopenjski, kot tudi v drugostopenjski odločbi, navedena določba OPN pa je po presoji sodišča jezikovno tako jasna in nedvoumna, da ne pušča prostora za drugačno interpretacijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo nezahtevnega objekta – zidanice na zemljišču parc. št. 3888/2 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je po določbah Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šentjernej (v nadaljevanju OPN) skladnost obravnavanega objekta s prostorskim aktom mogoče preveriti glede na tipologijo tipa E, ki pa ji objekt ne ustreza, ter eden od polkrožnih izzidkov glede na višino ni podrejen osnovnemu volumnu stavbe, ker se izzidka zaključujeta s stožščasto obliko, po OPN pa je v primeru prizidkov oziroma nadstreškov dopustno kombiniranje dvokapnih streh z ravnimi ali enokapnimi strehami, ter zato, ker zidanica po oblikovanju ne sledi določbi OPN, naj se upoštevajo elementi tradicionalne arhitekture. Tega ne spreminjajo navedbe v strokovni prostorski preveritvi, ki je lahko podlaga za legalizacijo zidanice po tipu E le v primeru, če gre za relativno majhno odstopanje od objektov v okolici. Obravnavani objekt oblikovno ni skladen z določbami OPN za zidanico, postavljen pa je na izpostavljeno lego, na hrib, zaradi česar je dobro vidno njegovo odstopanje od oblikovanja zidanic po elementih tradicionalne arhitekture. Razlog za to sta že oba polkrožna izzidka, ki ne predstavljata tradicionalnega oblikovanja zidanic, posebno pa višina južnega izzidka, ki je višji od osnovnega objekta, tako da je tudi sleme njegove strehe višje od slemena osnovne strehe. Organ se opredeljuje tudi do pomena besedne zveze „naj bo“ v OPN, ki po njegovem mnenju ne pomeni priporočila, temveč je glede na to, da se uporablja v vseh določbah prostorskega akta, zahteva oziroma priporočilo. Priporočilo je v OPN izraženo z besedo „praviloma“ katere pomen je obrazložen v njegovem 69. členu.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, obrazložitvi prvostopenjske odločbe pa dodaja, da je zaradi lege obravnavanega objekta na hribu njegovo oblikovno odstopanje od ostalih okoliških objektov zelo dobro vidno oziroma izrazito, zato ni mogoče govoriti o relativno majhnem odstopanju od objektov v okolici, ki bi ob ustrezni strokovni prostorski preveritvi zagotavljalo integracijo objekta v širši okolici. Polkrožna oblika stolpov in višina južnega stolpa predstavljata elemente nekdanjih grajskih stavb, ne pa elementov tradicionalnega oblikovanja zidanic, zaradi česar predložena prostorska preveritev, katere namen je legalizacija obravnavanega objekta, ni mogla vplivati na odločitev v zadevi.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ne drži, da bi objekt odstopal od oblikovanja zidanic po elementih tradicionalne arhitekture. Toženka ne pojasni, kaj ti elementi so, zato tudi ne more biti razvidno, v čem objekt od teh elementov odstopa. Odločbe se zato ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Iz strokovne prostorske preveritve, ki jo je tožnica predložila v upravnem postopku, izhaja, da ima objekt avtorsko oblikovane elemente, povzete po tradicionalnih in zgodovinskih pričevanjih, saj je sredi bližnjega Šentjerneja v 19. stoletju stala stavba podobnih oblik. Zato gre za ohranjanje spomina na preteklost, torej tradicije. Podobno ugotavlja tudi toženka, ki v drugostopenjski odločbi navaja, da oblika in višina stolpov predstavlja elemente nekdanjih grajskih stavb, pri čemer je napačno njeno stališče, da se elementi tradicionalnega oblikovanja nanašajo na oblikovanje zidanic in ne na tradicionalno oblikovanje na splošno, saj to iz OPN ne izhaja. Oblikovanje objekta je sicer izbrano glede na potek reliefa in vegetacijski rob vinogradov ter zaledni gozd, tako da se objekt dobro vklaplja v okolje, tradiciji pa sledi tudi način gradnje, pri kateri so uporabljene že dodobra opuščene mojstrske veščine, kot so zidanje opečnih okenskih prekladnih lokov, opečnih simsov in krožnih zasnov. Stališče, da objekt odstopa od elementov tradicionalne arhitekture, zato pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje, morda pa tudi nepravilno uporabo materialnega prava, česar pa ni mogoče preveriti, saj toženka vsebine materialnega prava niti ne pojasni. Vse navedeno velja tudi za izzidka polkrožne oblike, saj toženka v izpodbijani odločbi zgolj postavi tezo o njuni neskladnosti z elementi tradicionalnega oblikovanja zidanic.

4. Južni izzidek je sicer res najvišji del stavbe, vendar je bila obravnavana stavba grajena enovito in ne sukcesivno, zato je ni mogoče ločevati na osnovni objekt in morebitne prizidke. Določba OPN o podolžni zasnovi stavbe ne pomeni, da bi morala biti stavba povsem pravokotna, saj bi sicer OPN to izrecno določal. Tudi če bi oba izzidka šteli za prizidka, sta ta podrejena osnovnemu volumnu stavbe, saj volumen pomeni prostornino, po tej pa sta izzidka minorna dela stavbe, tako da sta ji nujno podrejena. Tudi sicer toženka ne pojasni vsebinsko nedoločenega pojma podrejenosti osnovnemu volumnu stavbe, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti oziroma toženka nedoločne pojme iz odloka razlaga, ne da bi razlago podrobneje utemeljila, tako da gre za arbitrarno odločanje v škodo tožnici. Gre za poseg v tožničino pravico graditi kot del vseobsežnega razpolaganja z lastninsko pravico, ki je temeljna človekova pravica. Posege vanje je zato v primeru dvoma treba razlagati v korist upravičenca, torej tožnice.

5. Glede na majhne površine izzidkov je ustrezno majhna tudi površina stožičastih streh, ki ta izzidka prikrivata, kar že samo po sebi pomeni majhno odstopanje od objektov v okolici, posebno glede na prostorsko umeščenost objekta na gozdni rob. Izvedba konstrukcijskih sprememb na objektu bi bila v nesorazmerju glede na to majhno odstopanje od objektov v okolici, zato bi morala toženka uporabiti določbo pete točke 83. člena OPN, po kateri je v takem primeru legalizacija dovoljena. Toženka se do teh navedb tožnice sploh ni opredelila, zato izpodbijane odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker je neobrazložena, poleg tega pa je toženka tudi spregledala oziroma napačno uporabila določbo pete točke 83. člena OPN.

6. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, toženki pa naloži tudi plačilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Med strankama je sporno, ali je projektna dokumentacija za obravnavani objekt izdelana v skladu z OPN, kar je po drugi točki prvega odstavka 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt. Poleg tega je sporno tudi, ali je toženka svoje stališče, da projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom, ustrezno obrazložila.

10. Med strankama ob tem ni sporno, da pomeni obravnavani objekt nelegalno gradnjo in da je bil še pred uveljavitvijo OPN zgrajen do najmanj tretje gradbene faze. Za take objekte OPN v poglavju 2.3., „Tipologije objektov na vinogradniških območjih“, v četrtem odstavku 83. člena dopušča legalizacijo in sicer skladno z določili tipologije objektov na vinogradniških območjih iz tega poglavja. Po petem odstavku istega člena je v primeru, ko je na objektu potrebna izvedba konstrukcijskih sprememb v nesorazmerju glede na relativno majhno odstopanje od objektov v okolici, dovoljena legalizacija objekta po tipu E ob pogoju, da je v projektni dokumentaciji s prostorsko preveritvijo utemeljeno, da je zagotovljena integracija obravnavanega objekta v širši okolici (…). Če objekta kljub temu ni mogoče legalizirati, je potrebno izvesti ustrezne sanacijske ukrepe.

11. Legalizacija objekta po petem odstavku 83. člena PUP tako pomeni izjemo od splošne ureditve po četrtem odstavku istega člena v primerih, ko legalizacija ne bi bila mogoča brez konstrukcijskih sprememb. V takih primerih navedena določba pod nadaljnjim pogojem prostorske preveritve (oziroma ustreznih rezultatov te preveritve) omogoča legalizacijo po posebnem tipu objekta „zidanica - tip E“ (ki je opisan v 92.a členu PUP), če to ni mogoče, pa predpisuje izvedbo ustreznih sanacijskih ukrepov.

12. Navedeno pomeni, da objekta, ki ne ustreza vsaj lastnostim, ki jih OPN predpisuje v 92.a členu pod naslovom „zidanica – tip E“, v nobenem primeru ni mogoče legalizirati. Prostorska preveritev namreč po jasnem in nedvoumnem besedilu navedene določbe pomeni enega izmed pogojev, da je ob odločanju o legalizaciji sploh mogoče uporabiti tip zidanice E, in ne utemeljitve morebitnih nadaljnjih odstopanj obravnavane stavbe od tega tipa. Značilnosti, ki jih OPN predpisuje za „zidanico – tip E“, je zato treba šteti za minimalne pogoje, brez izpolnjevanja katerih legalizacija ni možna, kar povsem nedvoumno izhaja tudi iz prej navedenega zadnjega stavka petega odstavka 83. člena OPN.

13. Člen 92.a OPN za tip zidanice E med drugim določa, da je dovoljena klasična dvokapna streha naklona med 35 in 44 stopinjami, sleme dodanega volumna ne sme presegati slemena osnovne strehe objekta, v primeru prizidka oziroma nadstreška pa je dopustno tudi kombiniranje dvokapnih streh z ravnimi ali enokapnimi (drugi odstavek – velikost in oblika objekta). Glede oblikovanja objekta OPN v tretjem odstavku istega člena med drugim določa, naj se upoštevajo elementi tradicionalne arhitekture.

14. Med strankama ni sporno, da je južni izzidek obravnavane stavbe višji od osnovnega objekta, kar pomeni očitno neskladje s prej navedeno določbo OPN, da sleme dodanega volumna ne sme presegati slemena osnovne strehe objekta. Toženka se na to neskladje obravnavanega objekta z OPN sklicuje tako v prvostopenjski, kot tudi v drugostopenjski odločbi, navedena določba OPN pa je po presoji sodišča jezikovno tako jasna in nedvoumna, da ne pušča prostora za drugačno interpretacijo. Pri tem tožnica niti ne navaja, da oziroma zakaj izzidka v oblikovnem smislu ne bi bilo mogoče šteti za „dodani volumen“.

15. Podobno velja tudi za stožčasto obliko strehe obeh izzidkov, ki je tožnica ne zanika, meni pa, da gre za minorno odstopanje od tipologije objekta, ki je bilo ustrezno obrazloženo v prostorski preveritvi. Vendar, kot je bilo že obrazloženo, je ta preveritev zgolj pogoj za uporabo posebnih določb OPN, ki (izjemoma) omogočajo legalizacijo zidanice po tipu E, ni pa mogoče z njo utemeljiti nadaljnjega odstopanja tudi od teh, kot je bilo prav tako že obrazloženo, minimalnih pogojev za legalizacijo.

16. Sodišče se prav tako strinja s toženko, da polkrožna izzidka ne pomenita elementov tradicionalne arhitekture v smislu tretjega odstavka 92.a člena OPN. Že iz naslova namreč izhaja, da se ta člen nanaša izključno na oblikovanje zidanic, poleg tega pa je uvrščen v poglavje OPN z naslovom „Tipologije objektov na vinogradniških območjih“. V tem kontekstu sklicevanje na „elemente tradicionalne arhitekture“ tudi po presoji sodišča lahko pomeni le elemente tradicionalne arhitekture, ki se nanašajo na zidanice ali vsaj na vinogradniška območja v Občini Šentjernej. Drugačna razlaga bi bila očitno nesmiselna, saj je verjetno težko najti arhitekturni element, ki ne bi bil tako ali drugače tradicionalen.

17. „Tradicionalnosti“ polkrožnih izzidkov zato tudi po presoji sodišča ni mogoče utemeljiti z obliko v preteklosti obstoječe stavbe, ki ni stala na vinogradniškem območju oziroma je glede na določbe PUP spadala pod povsem drugo tipologijo zazidave. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da tudi v tem primeru pomen OPN že na jezikovni ravni ocenjuje za dovolj jasen, da ne odpira potrebe po nadaljnji interpretaciji.

18. Toženka je z navedbo, da polkrožna izzidka oziroma stolpa z obliko, višino in stožčasto streho pomenita elemente nekdanjih grajskih stavb, ne pa elementov tradicionalnega oblikovanja zidanic, svoje stališče tudi povsem ustrezno obrazložila. S temi navedbami je namreč tožnici omogočila, da se opredeli do razlogov za odločitev oziroma navede drugačne, kar je po povedanem tudi storila. Zgolj nestrinjanje z razlogi izpodbijane odločbe pa ne pomeni, da so ti razlogi napačni oziroma še manj, da je odločitev ostala neobrazložena.

19. Ker druga alineja prvega odstavka 74.c člena ZGO-1 pri skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom ne predvideva nobenih izjem, že vsako od navedenih neskladij samo po sebi preprečuje izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

20. V zvezi s tožbenimi navedbami o omejevanju lastninske pravice kot temeljne ustavne pravice sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 67. člena Ustave RS, po kateri zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njega gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Kot je bilo obrazloženo, je odločitev toženke, ki sicer res vpliva na tožničin način uživanja lastninske pravice, v skladu z zakonom in tako tudi z navedeno ustavno določbo, odsotnost podrobnejših tožbenih navedb pa sodišču ne daje podlage za nadaljnjo obravnavo tega vprašanja.

21. Tožnica je kot dokaze v tem upravnem sporu predlagala prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo ter listine v upravnem spisu, vendar ne njihov obstoj, ne vsebina med strankama niso sporni, prav tako tudi ne vsebina projektne dokumentacije oziroma oblika obravnavanega objekta. Da bi tožnica s predlaganimi dokazi želela dokazati še kaj drugega, iz tožbe ne izhaja, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.