Jedro

Tudi v zvezi s sedaj ponovljenimi pritožbenimi navedbami lahko pritožbeno sodišče zgolj ugotovi, da v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ko so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti in ne glede na pojasnjevanje pritožbe, zakaj da je obtoženi tolikokrat kršil odrejeno prepoved približanja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob vseh pravilno ugotovljenih okoliščinah pravilno dognalo, da je ponovitvena nevarnost še vedno podana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po členu 195.a Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obtoženega A. A., še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo in razumno ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za uporabo osebnega omejevalnega ukrepa prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP.

5. O tem ko se pritožnik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, ko je ta zaključek po sodbi pritožbenega sodišča v celoti sprejemljiv, je srž pritožbenih navedb usmerjen ravno v zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Glede ponovitvene nevarnosti sodišče prve stopnje ugotavlja, da se okoliščine vse od odreditve osebnega omejevalnega ukrepa niso v ničemer spremenile. Tudi zagovornik v pritožbi, ki pomeni v pretežni meri ponovitev dosedanjih pritožbenih navedb v zvezi s sklepi o podaljšanju osebnega omejevalnega ukrepa, ne vnaša ničesar novega. Tako pritožnik v pritožbah zoper ugotovitvene sklepe praktično ponavlja svoje navedbe, do katerih se je pritožbeno sodišče v dosedanjih sklepih že opredelilo. Tako tudi v zvezi s sedaj ponovljenimi pritožbenimi navedbami lahko pritožbeno sodišče zgolj ugotovi, da v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ko so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti in ne glede na pojasnjevanje pritožbe, zakaj da je obtoženi tolikokrat kršil odrejeno prepoved približanja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob vseh pravilno ugotovljenih okoliščinah pravilno dognalo, da je ponovitvena nevarnost še vedno podana. Razlog kršitve prepovedi približevanja, pa četudi je to s strani obtoženca domnevana korist otrok, namreč ne more vplivati na zaključek o nevarnosti, da bo obtoženi očitana mu kazniva dejanja ponovil, kvečjemu njegovo opravičevanje kršitev in nesprejemanje odgovornosti za svoja dejanja kaže na njegov izredno nespoštljiv odnos do pravnih norm, odločb sodišča, do sočloveka, kot mu je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno izpostavljena obtoženčeva nezmožnost kontroliranja čustvenih stanj pa kvečjemu govori v prid pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti in s tem o nujnosti uporabe osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev te nevarnosti. Četudi obtoženec po določenem datumu naj ne bi več kršil izrečene prepovedi, pritožba, glede na ostale subjektivne okoliščine, ki so relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti, ne more računati na uspeh pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.

6. Ko je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo in pojasnilo, zakaj šteje, da je uporabljeni ukrep sorazmeren, ko ga torej zgolj pavšalna pritožbena graja, da gre za nesorazmernost ukrepa, ne more omajati, se izkaže, da pritožbi tudi v tem delu ni moč priznati uspeha. Ker tako pritožba ni utemeljena in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo, v skladu z določilom tretjega odstavka 402. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljeno.

7. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za osebni omejevalni ukrep, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.