Jedro

V azilnih postopkih, ki so jih začeli mladoletni prosilci za azil, se uporabljajo določbe 14. člena ZAzil in določbe Konvencije OZN o otrokovih pravicah, zlasti njen 3. člen, ki pa ne izključujejo uporabe določb 42. člena ZAzil o zakonski domnevi po umiku prošnje zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.9.2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnjo mladoletnega tožnika za azil kot očitno neutemeljeno in mu določila rok treh dni, da po pravnomočnosti azilnega postopka zapusti Republiko Slovenijo. Menila je, da mladoletnemu tožniku v njegovi izvorni državi Turčiji ne grozi preganjanje v smislu pojma preganjanje, kot ga je izoblikovala upravnosodna praksa. Mladoletni tožnik je namreč v nasprotujočih si izjavah zatrjeval, da je kurdske narodnosti in da ga je policija preganjala, v drugi izjavi pa je dejal, da ga policija ni preganjala, da pa je sirota, ker so turške oblasti njegovo družino pred več leti postopoma odpeljale v neznano. Zadnjih šest let je živel pri teti, vendar je pobegnil, ker se je njen mož bal povračilnih ukrepov turške policije.

Sodišče v izpodbijani sodbi meni, da mora tožena stranka v primeru, kadar opre svojo odločitev na določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil, v odločbi navesti, katera dejstva in okoliščine oziroma viri o razmerah v izvorni državi prosilca za azil kažejo na to, da prosilec v izvorni državi očitno ni ogrožen oziroma mu očitno ne grozi preganjanje. Za mladoletne osebe pa dodatno veljajo še strožje določbe, tako po določbi 14. člena ZAzil, kot tudi po določbah Konvencije Organizacije Združenih narodov o otrokovih pravicah (dalje Konvencija). V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik star 15 let, da mu je kot otroku brez spremstva bil postavljen skrbnik za poseben primer v skladu z določbo 2. odstavka 14. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke preuranjena iz razloga, ker pred svojo odločitvijo ni v skladu z določbo 5. odstavka 14. člena ZAzil ugotavljala in v svoji obrazložitvi navedla relevantnih dejstev o tem, ali se tožnika kot mladoletno osebo brez spremstva sploh sme vrniti v izvorno državo, niti ni ugotavljala stanja o tem, ali sta tožniku v izvorni državi zagotovljena primeren sprejem in nega.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Mnenja je, da iz navedb mladoletnega tožnika očitno izhaja, da mu v izvorni državi Turčiji ne grozi preganjanje v smislu direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC in sprejete upravnosodne prakse. Našteva tudi judikate, s katerimi je bilo potrjeno, da se v takoimenovanem pospešenem postopku ugotavljajo le pogoji za izvedbo takega postopka, ne pa tudi razlogi za vsebinsko obravnavo prošnje za azil. Na koncu pritožbe pa tudi ponovi izjavo iz odgovora na tožbo, da je mladoletni tožnik še pred vložitvijo tožbe dne 5.9.2005 samovoljno zapustil azilni dom in se do vložitve pritožbe vanj ni vrnil, oziroma opravičil svoj izostanek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba prošnje mladoletnih prosilcev za azil obravnavati skladno z odločbo 3. člena Konvencije, po kateri morajo vse dejavnosti ustanov za socialno varstvo, sodišč, upravnih organov ali zakonodajnih teles potekati tako, da so jim otrokove koristi glavno vodilo. Skladno z navedeno določbo Konvencije mora organ, pristojen za odločanje o azilu, obravnavati prošnje mladoletnih prosilcev za azil v skladu z določbami 14. člena ZAzil. Kljub temu pa po presoji pritožbenega sodišča določbe 14. člena ZAzil ob uporabi določbe 3. člena Konvencije ne izključujejo uporabe določb 42. člena ZAzil o zakonski domnevi umika prošnje za azil tudi v primeru, če samovoljno zapusti azilni dom mladoletnik in se vanj ne vrne v roku treh dni, svojega odhoda ne opraviči in tudi ne uspe s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. V ponovljenem postopku bo tožena stranka, če obstajajo seveda zakonski pogoji, uporabila določbe 42. člena ZAzil. V nasprotnem primeru pa bo morala izvesti redni ugotovitveni postopek po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil in o prošnji mladoletnega tožnika odločiti v takoimenovanem rednem azilnem postopku po napotilih sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.