Jedro

Čim je plačilo sodne takse odloženo ali pa je določeno obročno plačilo takse, ta plačila ne predstavljajo več procesne predpostavke za odločanje o pritožbi, temveč se ob zapadlosti prisilno izterjajo.

Stroškov v zvezi z 11. členom ZST-1 ni mogoče opredeliti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP; gre za razmerje med pravdno stranko in sodiščem oziroma državo, ne pa za razmerje med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožba se v delu I. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks, zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. V preostalem delu I. točke izreka in v II. točki izreka izpodbijanega sklepa se pritožbi ugodi in se sklep spremeni tako, da se tožeči stranki odloži plačilo sodne takse za pritožbo z dne 4.7.2017 do 26. 10. 2018. III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) predlog tožeče stranke za oprostitev in odlog plačila sodne takse za pritožbo zavrnilo in (II.) tožeči stranki odobrilo obročno plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 4.545,00 EUR v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 757,50 EUR, plačati pa jo mora v rokih, navedenih v plačilnem nalogu, ki bo izdan po pravnomočnosti tega sklepa.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks, podredno pa naj odloži plačilo sodnih taks za 24 mesecev oziroma do unovčenja stečajne mase v zadostni višini, še podredno pa naj sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravna oseba je lahko delno oproščena plačila sodnih taks (le plačila sodnih taks nad 44,00 EUR), lahko ji je odloženo plačilo sodnih taks ali se ji dovoli obročno plačilo sodnih taks, kadar je plačilo sodne takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo takse ali jih ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (3. in 4. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

5. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje med drugim upoštevalo, da se je nad tožečo stranko - taksnim zavezancem - 17.7.2017 začel stečajni postopek. Stališče, da insolventnost dolžnika še ne daje podlage za oprostitev plačila sodnih taks, je pravilno. Vendar pa višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejstvo začetka stečajnega postopka upoštevalo v premajhni meri. Stečajni postopek nad tožečo stranko se je namreč začel le en dan pred izdajo izpodbijanega sklepa.

6. Iz pritožbe izhaja, da je imela tožeča stranka na dan 1.8.2017 na računu le X EUR denarja, višje sodišče pa iz k pritožbi priložene listine tudi ugotavlja, da je bilo stanje na računu na dan začetka stečajnega postopka celo negativno. Iz tega sledi, da tožeča stranka s sredstvi za takojšnje plačilo takse ni razpolagala, kar tudi sama priznava. Pri tem pa tožeča stranka predlaga celotno oprostitev plačila sodnih taks, kar glede na zgoraj navedena določila ZST-1 ni mogoče - kljub oprostitvi plačila sodnih taks bi morala plačati sodno takso v višini 44,00 EUR, iz navedb v pritožbi pa jasno izhaja, da niti za to trenutno nima sredstev. Že zato oprostitev plačila sodnih taks ne pride v poštev. Ob tem bi minimum v višini 44,00 EUR morala plačati takoj oziroma v roku 15 dni, z neplačilom pa bi nastopila domneva umika pritožbe in bi tožeča stranka ostala brez sodnega varstva. V tem delu je sklep sodišča prve stopnje nedvomno pravilen.

7. Pritožbeno stališče, da bi obročno plačilo sodne takse pomenilo odrek sodnega varstva, je napačno. Čim je namreč plačilo sodne takse odloženo ali pa je določeno obročno plačilo takse, ta plačila ne predstavljajo več procesne predpostavke za odločanje o pritožbi, temveč se ob zapadlosti prisilno izterjajo. To je tožeči stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijanega sklepa.

8. Pravilno je pritožbeno stališče, da ima stečajni upravitelj čas štirih mesecev, da se seznani s premoženjskim stanjem dolžnika, v obravnavani zadevi pa v času do izdaje izpodbijanega sklepa tega še ni mogel storiti. Vsekakor pa v tem času niti še ne more unovčiti premoženja stečajnega dolžnika, da bi lahko poplačal sodno takso. Zato po oceni višjega sodišča tožeča stranka kot stečajni dolžnik najmanj v času štirih mesecev od začetka stečajnega postopka še niti ne more plačevati obrokov sodne takse. Zato obročno plačilo sodne takse, kot ga je odobrilo sodišče prve stopnje, po oceni višjega sodišča v obravnavani zadevi ni primerno.

9. Strinja pa se s stališčem tožeče stranke, da je primeren ukrep odložitev plačila sodnih taks. Poudariti je potrebno, da tožeča stranka v pritožbi ne predlaga znižanja vrednosti posameznega obroka oziroma zamik s plačilom prvega obroka in s tem vseh nadaljnjih obrokov, temveč (razen oprostitve v celoti, ki pa ni mogoča) predlaga, da se plačilo sodne takse odloži za kar najdlje časa, da bo v vmesnem času lahko unovčila stečajno maso.

10. Zato je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odložilo plačilo sodne takse za eno leto od odločitve višjega sodišča, torej do 26. 10. 2018, kar predstavlja rok več kot 15 mesecev od podaje predloga tožeče stranke. Ta čas namreč ocenjuje kot primeren in povsem zadosten za unovčenje stečajne mase, s čimer bo tožeča stranka pridobila dovolj sredstev za plačilo sodne takse. Tak rok jo tudi sili, da kar najhitreje poskrbi za unovčenje stečajne mase.

11. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodne takse, zavrnilo, v preostalem delu pa je sklep spremenilo tako, da je odložilo plačilo sodne takse do 26. 10. 2018. 12. Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške tega pritožbenega postopka. Odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks je ostala nespremenjena, tako da je njen uspeh le nekako polovičen. Poleg tega pa stroškov v zvezi z 11. členom ZST-1 ni mogoče opredeliti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP, gre pa tudi za razmerje med pravdno stranko in sodiščem oziroma državo, ne pa za razmerje med pravdnima strankama.