Jedro

Tožnik s sprenevedavo trditvijo, da iz mnenj izvedencev izhaja le njihovo prepričanje o enakih sposobnostih strank za varstvo in vzgojo njunega otroka, ne pa tudi o toženkini prednosti za prevzem te vloge v primerjavi s tožnikom glede na njune lastnosti in sposobnosti, ne more uspešno uveljaviti kot revizijskega razloga smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V direktnem nasprotju z mnenji izvedencev je namreč povzeta revizijska trditev tožnika, ki tudi sicer ne presega ravni izpodbijanja oziroma graje ocene mnenj izvedencev, ki jo je v razlogih sodbe opravilo sodišče prve stopnje in sprejelo kot pravilno sodišče druge stopnje. Iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kamor sodi tudi izpodbijanje dokazne ocene sodišča, pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je otroka pravdnih strank N. K., rojenega 20.11.2003, dodelilo v varstvo in vzgojo materi (toženki in hkrati tožnici po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: toženka) ter odločilo o preživljanju otroka in njegovih stikih s starši tako, kot je razvidno iz izreka prvostopenjske sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika (hkrati toženca po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožnik) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pretežni del obrazložitve njegove revizije je namenjen graji pravnomočne odločitve o dodelitvi otroka toženki, saj posveča graji odločitve o stikih otroka s starši le dva stavka ob zaključku obrazložitve revizije, medtem ko se z odločitvijo o preživljanju otroka v obrazložitvi revizije ne ukvarja. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta odločitev o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo toženki oprli le na izpovedbi kot strank zaslišanih tožnika in toženke ter na izvedenska mnenja,ki pa po prepričanju tožnika ne nudijo podlage za izpodbijano odločitev, saj iz mnenj izvedencev ne izhaja, da bi bila toženka bolj primerna za varstvo in vzgojo skupnega otroka, temveč izhaja, da sta glede tega sposobnosti obeh pravdnih strank enaki. Zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj v pravnomočni sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih niso v skladu z izvedenskimi mnenji. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnik graja odločitev sodišč o zavrnitvi njegovega predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem vzgojiteljic v vrtcu otroka pravdnih strank kot prič; sodišče druge stopnje je glede na razloge o tem v izpodbijani sodbi potrditvah tožnika očitno prezrlo, da dokaz z zaslišanjem vzgojiteljic ni bil predlagan le z namenom ovreči insinuacije o spolnem nadlegovanju, temveč tudi v oporo poznejšim trditvam tožnika v pripravljalni vlogi z dne 12.3.2007 o tem, „kakšno je dejansko stanje glede N. vzgoje pri očetu, torej pri tožeči stranki“. Opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem vzgojiteljic kot prič je po mnenju tožnika tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o nujnosti presoje otrokove koristi tudi z vidika ocene sprejemljivosti ravnanja staršev za okolje. Tožnik je nadalje prepričan, da sta sodišči prve in druge stopnje obšli določbo 2. člena ZZZDR, saj nista upoštevali vzajemne navezanosti tožnikove 17-letne hčerke in sina pravdnih strank ter s tem razbili družinsko skupnost, ki jo je uspelo – za razliko od toženke – ustvariti tožniku. Zato bi bilo smotrno zaslišanje tožnikove hčerke o tem dejstvu v skladu s predlogom tožnika že v postopku na prvi stopnji. Glede na to, da je toženka pravdnima strankama skupnega otroka takoj po rojstvu zapustila in je moral vso skrb zanj prevzeti tožnik, je izpodbijana odločitev po mnenju slednjega v opreki tudi z določbo 4. člena ZZZDR. Odločitev o pogostosti in izvajanju stikov otroka s starši pa tožnik ocenjuje kot stresno za otroka, ki je navajen živeti pri očetu in kjer obiskuje tudi vrtec. Tožnik predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njegovemu zahtevku in zavrnitve toženkinega zahtevka iz nasprotne tožbe, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik s sprenevedavo trditvijo, da iz mnenj izvedencev izhaja le njihovo prepričanje o enakih sposobnostih strank za varstvo in vzgojo njunega otroka, ne pa tudi o toženkini prednosti za prevzem te vloge v primerjavi s tožnikom glede na njune lastnosti in sposobnosti, ne more uspešno uveljaviti kot revizijskega razloga smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V direktnem nasprotju z mnenji izvedencev je namreč prav ravnokar povzeta revizijska trditev tožnika, ki tudi sicer ne presega ravni izpodbijanja oziroma graje ocene mnenj izvedencev, ki jo je v razlogih sodbe opravilo sodišče prve stopnje in sprejelo kot pravilno sodišče druge stopnje. Iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kamor sodi tudi izpodbijanje dokazne ocene sodišča, pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Enako velja glede revizijskih očitkov o zavrnitvi tožnikovega predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem vzgojiteljic otroka pravdnih strank in tožnikove hčerke kot prič. Odločitev o zavrnitvi teh dokaznih predlogov sta sodišči prve in druge stopnje ustrezno obrazložili. Za dokazovanje tudi še z zaslišanjem vzgojiteljic kot prič o „dejanskem stanju glede N. vzgoje pri očetu“ ni bilo nobene potrebe že spričo dejstva, da o tem ni bilo spora med pravdnima strankama in da sta sodišči prve in druge stopnje s tem v zvezi po že itak obširno in skrbno izvedenem dokaznem postopku sledili trditvam in izpovedbi samega tožnika. Iz enakih razlogov je bil zavrnjen tudi tožnikov predlog za izvedbo dokaza z neformalnim pogovorom s tožnikovo mladoletno hčerko oziroma njenim zaslišanjem (glej obrazložitev v predzadnjem odstavku na 5. strani prvostopenjske odločbe in v zaključku prvega odstavka na 4. strani drugostopenjske odločbe). Ne gre torej za to, da sta sodišči prve in druge stopnje kakšne pomembne okoliščine, ki bi bile v prid tožniku, prezrli oziroma zanemarili, temveč da te okoliščine niso mogle pretehtati spričo ugotovljenega obstoja tudi drugih in z vidika izpolnitve zahteve po najboljši zagotovitvi koristi otroka najpomembnejših okoliščin. Kot take sta sodišči ob ugotovitvi, da sicer oba starša izpolnjujeta pogoje za dodelitev otroka, pravilno ovrednotili in upoštevali v pomenu prednosti toženke predvsem njen naraven in spontan vzgojiteljski slog s posledično vzpostavitvijo kvalitetnejšega odnosa z otrokom, ki mu spričo materine dovzetnosti za njegove čustvene potrebe ustvarja počutje varnosti, zaupanje in sproščenost ter pogoje za čustveno klimo na višji ravni v primerjavi s tožnikom, ki je stalno negativno nastrojen do toženke kot nekdanje partnerke. Brez slehernega pomena in nekorekten pa je tožnikov očitek toženki, da naj bi „zapustila“ otroka takoj po njegovem rojstvu, saj je njuni in za toženko travmatični ločitvi botrovalo sprva toženkino zdravstveno stanje po porodu, nato pa v izdatni meri predvsem tožnikovo ravnanje.

Glede na vsebino revizije zoper pravnomočno sodbo v preostalih izpodbijanih delih pa zadošča napotitev tožnika na razloge v sodbah sodišč prve in druge stopnje v zvezi z materialnopravno pravilnimi odločitvami tudi v teh delih.

Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člen ZPP kot neutemeljen zavrniti.