Jedro

Toženka ni zagotovila ustreznih varnostnih in delovnih pogojev za opravljanje tožnikovega dela na višini (zagotovitev varovalne opreme in ustreznega dostopa po strehi), zato se ne more sklicevati na nepričakovanost tožnikovega ravnanja in nezmožnost izognitve njegovim posledicam. Ugovor o tožnikovem prispevku je bil pravilno zavrnjen.

Po merilu mejnega praga zadostne verjetnosti povzročitelj škode odgovarja za celotno škodo, ki je nastala zaradi škodnega dogodka, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega 50 %, dokaže, da je ravnanje odgovorne osebe povzročilo škodni dogodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožniku odškodnino v višini 21.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2016 dalje (I. točka izreka), v presežku za znesek 8.500 EUR z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da mora toženka povrniti tožniku stroške v višini 4.442,22 EUR, na račun sodišča pa stroške v višini 952,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (III. in IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu. Sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni sledilo izpovedbi priče Ž. B. o tem, da je on pod lestev postavil desko, da bi zagotovil njeno stabilnost ter da je lestev pritrdil na žleb. Tožnik na naroku ni izpovedal, da je on postavil lestev, priča M. A. pa se je spomnil le tega, da je lestev segala do strehe. Do kje je segala, kdo jo je postavil in ali je bila podložena, se ni spomnil. Tožnik in priča Ž. B. sta dejansko izpovedala, da so lestev postavili skupaj. Sodišče neutemeljeno tudi ni sledilo izpovedbi Ž. B., da je skozi odprtino v strehi spustil pleteno vrv, ki jo je privezal na jeklenico, pritrjeno na dva tramova ostrešja. Da je toženka uporabila osebno varovalno opremo, ki si jo je sposojala pri družbi K. d. o. o., je potrdil njen direktor. Ugibanja sodišča, da je bila priča M. A. glede uporabe varnostne opreme zadržana iz razloga, ker s toženko še vedno poslovno sodeluje, ne sodijo v obrazložitev sodbe. Ni nemogoče, da je tožnik po zaključku dela snel jekleno in pleteno vrv ter ju vrgel na tal, stopil na streho in odprtino na strehi pokril s strešniki. Tožnik je bil ob vstopu na streho s hrbtom obrnjen proti strehi, pri čemer je odvrgel jekleno vrv. Kombinacija odvržene varnostne opreme in napačno sestopanje s strehe sta bila razlog, da je tožnik po zdrsu padel s strehe. Ali je tožnik nosil čelado, ni relevantno. Presoja sodišča, da je tožnik po navodilu delodajalca opravljal delo s povečano škodno nevarnostjo, je zato napačna. Okoliščine primera tega ne potrjujejo. Dostop do odprtine v podstrešju je bil ustrezno urejen. Dejstvo, da je tožnik do kraja opravljanja dela najprej po lestvi premagal višinsko razliko 293 cm, nato pa prehodil še dva dolžinska in ne višinska, kot obrazlaga sodišče, metra na strehi, ne predstavlja kratkotrajnega dela na višini. Tožniku je škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, saj ni uporabil varnostne opreme, ki mu je bila na voljo, iz podstrehe na streho pa je stopil nepravilno s hrbtom obrnjenim proti strehi. Takšnega ravnanja toženka ni mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, saj je storila vse, kar je bilo v njeni moči, tožnik pa je imel ustrezno znanje iz varnosti in zdravja pri delu.

Ugotovitev sodišča, da bi morala toženka poleg ustrezno postavljene lestve in osebne varnostne opreme poskrbeti za drugačno ureditev poti od lestve do odprtine v strehi, z namestitvijo transportne lestve ali montažnega stopnišča, je v nasprotju z materialnim pravom. V skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (poglavje C priloga IV Uredbe) so lahko delavci pred zdrsom in padcem v globino zavarovani samo z osebno varovalno opremo. Tožnik se je škodnega dne po strehi premikal le toliko, kolikor je bilo potrebno za dostop do podstrešja, takšno delo je opredeliti kot kratkotrajno delo na strehi. Za zagotavljanje varnosti dostopa je zato zadoščal varnostni sistem preko varovalne vrvi. Četudi bi morala toženka drugače urediti pot od lestve do odprtine v strehi, dejstvo, da tega ni naredila, ni relevantno, saj izvedba tega ukrepa ne bi preprečila škodnega dogodka. Do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik pri sestopanju s strehe uporabljal vrv in varnosti pas. V vsakem primeru pa je treba ugotoviti tožnikov soprispevek k nastali škodi, saj je tožnik stopil s podstrehe na streho hiše obrnjen s hrbtom proti strehi.

Toženka nasprotuje ugotovljenemu obsegu poškodb, ki ji je tožnik utrpel v obravnavanem dogodku. Ker je tožnik omenil bolečine v kolenu šele 3. 4. 2014, dogodek pa se je zgodil 13. 3., sodišče poškodbe kolena ne bi smelo upoštevati. V zvezi z želodčnimi težavami je sodišče prezrlo, da je izvedenec medicinske stroške v mnenju navedel, da iz tožnikove zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da bi se v času zdravljenja zdravil zaradi težav z želodcem. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik v obvestilu zdravnika z dne 8. 4. 2014 opozorjen, da mora ob jemanju analgetika poskrbeti za ustrezno zaščito želodčne sluznice. Če tega ni počel, lahko krivdo za nevšečnosti pripiše le sebi. Tožnikove navedbe, da analgetik Naklofen povzroča dispeptične težave, ne bi smelo upoštevati, saj ni farmakolog, drugih dokazov v zvezi z učinki zdravila pa v spisi ni. Sodišče bi moralo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju upoštevati tožnikov soprispevek k daljšemu trajanju zdravljenja, saj je tožnik izpovedal izvedencu medicinske stroke, da je imel roko ves čas ob telesu. Tožnik se torej ni nič trudil za čimprejšnjo rehabilitacijo. Tožnikovo zdravljenje se je bistveno poslabšalo tudi zaradi prepozne diagnoze obsega poškodb rame, za kar toženka ne more odgovarjati.

Nepravilni so tudi zaključki sodišča glede zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti. Storjena je bila absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj sodišče ni upoštevalo dokaznega predloga toženke, da se pri Medicinskem centru X., ki je izdalo zdravniški spričevali z dne 10. 6. 2015 in 23. 9. 2018 o tem, da tožnik izpolnjuje zdravstvene zahteve za delo monter oziroma proizvodni delavec, pridobi dodatno dokumentacijo, iz katere bo razvidno, na podlagi česa je zdravnik medicine dela ugotovil sposobnost tožnika. Zaključek sodišča, da je bil toženkin predlog prepozen, je napačen, saj je mnenje izvedenca medicinske stroke, da sta spričevali neuporabni, predstavljalo novo dejstvo, o katerem se predhodno ni mogla izjasniti, kaj šele predlagati dokazov. Pri vprašanju zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodišče prezrlo, da je tožnik na naroku 16. 10. 2018 sam povedal, da je na podlagi napotnice, ki jo je izdala toženka, uspešno naredil zdravniški pregled za monterja, kar pomeni, da je bil to delo sposoben opravljati. Uspešno je opravil tudi zdravniški pregled za proizvodnega delavca v družbi S., d. o. o., ki obsega delo na vertikalni tračni žagi. Da je ta dela sposoben opravljati, v kolikor ne gre za dela, ki jih je treba opravljati nad nivojem ramen, je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Napačen je zato zaključek sodišča, da tožnik po nesreči ni sposoben opravljati enakega dela kot pred njo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila tožnikova desna roka ob zaključku zdravljenja bolj gibljiva kot ob pregledu pri izvedencu medicinske stroke. Napačna je ugotovitev sodišča, da ima tožnik v desni roki le 2/5 moči leve roke, saj je izvedenec na naroku 2. 12. 2019 navedel, da ima v desni roki 2/3 moči leve roke. Tožniku ne pripada odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, sicer pa je odmerjena odškodnina za to obliko škode močno pretirana.

Toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Opozarja, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz sodbe ni razvidno, katere stroške je sodišče upoštevalo in kako jih je obračunalo.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, podalo je jasne, logične in dokazno podprte razloge za sprejeto odločitev. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in se nanjo sklicuje. Pritožba ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila ustrezno ovrednotena.

6. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku v obravnavanem škodnem dogodku. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je do delovne nezgode prišlo po končanem delu (na podstrešju), ko je tožnik skozi odprtino v strehi zapuščal podstrešje; stopil je skozi odprtino s podstrešja na streho tako, da je bil obrnjen s hrbtom proti strehi in v tistem trenutku mu je Ž. B., ki je stal na tleh pred hišo, nekaj zaklical, tožniku pa je v tem trenutku spodrsnilo, tako da je zdrsel po strehi in padel s strehe na staro izolacijo, ki so jo pred začetkom vpihovanja nove izolacije zmetali iz podstrešja skozi odprtino na tla. Glavnina naročenega dela je sicer bila vpihovanje izolacije na ostrešje stanovanjske hiše, vendar pa je to delo tudi po presoji pritožbenega sodišča zaradi okoliščine konkretnega primera postalo delo s povečano škodno nevarnostjo, predvsem zaradi ureditve dostopa do kraja opravljanja dela, ki predstavlja element povečane nevarnosti. Tožnik je moral (enako kot priča M. A.) večkrat (vsaj dvakrat) od dvoriščnih tal žleba do roba žleba za meteorne vode, najprej po običajni lestvi, ki je segala do strehe, premagati višinsko razliko treh metrov (293 cm), nato pa (po ugotovitvah izvedenca s področja varstva pri delu in požarne varnosti C. C.) še višinsko razliko dveh do treh metrov premagati s plezanjem po strehi ob oprijemanju kovinskih elementov snegobrana. Šlo je za premagovanje strmejše strešine. Opisano delo je glede zahtev varnosti in zdravja pri delu (v luči Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) skladno z izvedenskim mnenjem izenačeno s (kratkotrajnim) delom na višini, saj je tožnik (zaradi opravljanja bistva naročenega dela) pri dostopu do podstrešja in sestopu z njega premagoval višino višje od dveh metrov. Tako delo na višini pa se tudi po sodni praksi, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, šteje za nevarno dejavnost. Zaradi načina dostopa na podstrešje, kjer se je opravljalo bistvo naročenega dela, je tožnik opravljal nevarno dejavnost. 7. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati oprostitvenega razloga odgovornosti po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožba neutemeljeno vztraja, da je tožniku škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, ki ga ni morala pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, češ da je tožnik imel na voljo vso varnostno opremo. V okviru tega toženkinega ugovora kot tudi ugovora tožnikovega soprispevka je treba upoštevati toženkine opustitve pravil o varnosti pri delu.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da toženka ni zagotovila ustreznih varnostnih in delovnih pogojev za opravljanje dela, zato se ne more sklicevati na nepričakovanost tožnikovega ravnanja in nezmožnost izognitve njegovim posledicam. Zaključek temelji na celoviti in natančni dokazni oceni ne le izpovedi tožnika, pač pa tudi izpovedi prič M. A., Ž. B. (sina direktorja tožene stranke), po navodilih katerega sta tožnik in M. A. delala, kot tudi B. L. in E. K. ter mnenja sodnega izvedenca C. C. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, da tožnik ni imel na razpolago vrvi in varovalnega pasu za vzpon in spust po strehi in lestvi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo priči Ž. B. Toženkine trditve o zagotovitvi varnostne opreme za to konkretno delo niso bile potrjene niti z izpovedbo E. K., ki je le splošno izpovedoval, da si je tožena stranka večkrat v letih 2012 - 2016 izposojala varovalno opremo (lestev, varovalne pasove in vrvi). Je pa priča M. A. izpovedal (list. št. 72), da kakšne varnostne jeklene vrvi in pasu ni opazil ne na podstrešju ne kjerkoli drugje na tleh, pri čemer je poudaril, da ni uporabljal toženkine varnostne opreme, medtem ko je priča Ž. B. govoril v direktnem nasprotju z njim. Na podlagi takšnih izpovedi je pravilna presoja sodišča, da ni dokazana zagotovitev uporabe tovrstne varovalne opreme na tem objektu, ki po mnenju izvedenca D. D. z vidika varnosti in zdravja na delovnem mestu predstavlja enega izmed zahtevanih in potrebnih ukrepov za varno delo na višini, četudi kratkotrajno.

9. Okoliščina, ali je tožnik nosil čelado ali ne, res ni pomembna, saj si tožnik ni poškodoval glave. Za presojo, ali je bilo na delovišču ustrezno poskrbljeno za varnost in zdravje tožnika pri vzpenjanju po lestvi in strehi do podstrešja, tudi ni odločilno, kdo je lestev postavil in kdo, če, jo je podložil z desko in pritrdil na žleb, saj se tožnik ni poškodoval pri sestopanju s strehe na lestev oziroma pri uporabi lestve. Dejstvo je, da je tožnik padel, ko je s podstrešja stopil na streho, brez možnosti uporabe varovalne opreme (vrvi in varnostnega pasu), kar upoštevajoč tudi nazorno izvedensko mnenje C. C. že samo po sebi kaže na nedopustno kršitev osnovnih varnostnih standardov pri delu na višini, četudi gre samo za dostopanje od lestve do odprtine in nazaj.

10. Velja pa tudi sicer pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki imajo oporo v mnenju izvedenca varstva pri delu (ki je tudi natančno in obširno odgovoril na pripombe toženke), da niti ni ključnega pomena, ali je toženka tožniku zagotovila vso opisano opremo, saj bi morala za zagotovitev varnosti na strmejši strešini, kot je bila obravnavana, kot najprimernejši način varovanja pred padcem z višine zagotoviti vzpenjanje oziroma sestopanje od lestve do strešne odprtine z namestitvijo lomljene transportne lestve ali montažnega stopnišča, saj elementi snegobrana, za katere se je treba pri premagovanju višinske razlike oprijemati, ne predstavljajo varno urejenega dostopa. Ugotovitev sodišča, da bi morala toženka poskrbeti za drugačno ureditev strmejše poti na sporni strehi stanovanjske hiše, ki predstavlja večjo nevarnost zdrsa, ni v nasprotju z določbami Uredbe, kot to meni pritožba. Kot je pojasnil sodni izvedenec, je v skladu s stroko in največjim zagotavljanjem varnosti delavcev, potreba po varni ureditvi dostopa po strešni površini do odprtine na strehi na prvem mestu. Odgovoril je, da predpis sicer dopušča zgolj uporabo varovalnega pasu pri kratkotrajnem delu na strehi, brez varovanja previsnega roba z varnostno ograjo ali drugim ukrepom, ne pa tudi opuščanja varnostnih ukrepov pri ureditvi dostopov na nagnjenih površinah na višini. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da toženka ni zagotovila ne varnostne opreme ne ustreznega dostopa po strehi do odprtine, saj plezanje po njej z oprijemanjem snegolovcev ni skladno s predpisi o varnosti pri delu ne glede na smer gibanja, se je toženka lahko zavedala slabe organizacije dela in tako ravnanje toženca ni moglo biti nepričakovano in neizogibno. Ob tem je bil pravilno zavrnjen tudi ugovor o prispevku tožnika. Način gibanja ni bil vzrok padca in poškodb, pač pa opustitev varne organizacije dela (varovalne opreme kot tudi ustreznega dostopa po strehi). Dejstvo, da je tožnik opravil usposabljanje varstva pri delu, ob ugotovitvi, da tožnik dela na višini v okviru delovnih nalog ni redno opravljal in mu je bilo takšno delo in s tem gibanje na strehi tuje, ne zadošča za zaključek, da je prispeval k nastanku škode.

11. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je tožnik v delovni nezgodi poleg izpaha desne rame z veliko verjetnostjo utrpel še poškodbo desnega kolena (rapturo medialnega kolateralnega ligamenta), ki je oprta na izvedeniško mnenje prof. dr. E. E., ki je pregledal celotno zdravstveno dokumentacijo in tožnika osebno, kot tudi na prepričljivo izpovedbo tožnika. Pritožba ne vzbudi upoštevnega dvoma v to, da je poškodba kolena v vzročni zvezi z delovno nezgodo s 13. 3. 2014. V pravni teoriji in sodni praksi se pri ugotavljanju vzroka nastanka poškodbe uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. To pomeni, da povzročitelj škode odgovarja za celotno škodo, ki je nastala zaradi škodnega dogodka, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti (50 odstotkov) dokaže, da je ravnanje odgovorne osebe povzročilo škodni dogodek. Čeprav poškodba ni bila takoj diagnosticirana, pač pa odkrita naknadno ob MRI preiskavi kolena, ob tem, da se tožnik prej ni zdravil zaradi kakšne poškodbe kolena, je prepričljiv zaključek sodišča, da je tožnik utrpel poškodbo kolena v posledici obravnavanega škodnega dogodka.

12. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da želodčne težave ne bi smele biti upoštevane pri presoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je imel tožnik težave z želodcem zaradi daljšega jemanja močnih protibolečinskih zdravil, oprlo predvsem na mnenje sodnega izvedenca E. E. ter zdravstveno dokumentacijo, ki jo pritožba izpostavlja. Na podlagi ocene teh dokazov je pojasnilo, zakaj verjame tožniku, da je imel težave z želodcem. Dokazna ocena je podprta s prepričljivimi argumenti. Da analgetik Naklofen povzroča dispeptične težave, je potrdil tudi sodni izvedenec.

13. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navedbo, da je tožnik prispeval k daljšemu zdravljenju poškodbe roke, ker naj je doma ne bi razgibaval. Ta trditev je bila preizkušena s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je na podlagi dostopne medicinske dokumentacije pojasnil, da je tožnik upošteval vsa navodila zdravnika, vključno z izvajanjem številnih fizioterapij in individualnega razgibavanja. Tožnik se je terapij, na katere je bil napoten, udeležil, in te vodene terapije običajno zadoščajo. Tudi tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je opravljal vaje in upošteval navodila zdravnika. Pritožbena trditev o tožnikovem prispevku k dolžini zdravljenja tako nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da se je tožnikovo zdravljenje podaljšalo zaradi prepozne diagnoze obsega poškodbe rame. Tudi ta trditev nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je obdobje zdravljenja res trajalo dlje kot običajno pri takšni poškodbi, vendar je pojasnil, da je bil postopek zdravljenja pravilen in ni odstopal od normalnega postopka zdravljenja, saj se poškodba rame običajno zdravi najprej konzervativno, šele če težave ne prenehajo, se opravi dodatna diagnostika in po potrebi operativno zdravljenje, kot je bilo pri tožniku.

14. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko ni upoštevalo toženkinega dokaznega predloga za pridobitev zdravstvene dokumentacije pri Medicinskem centru X., ki je izdal sporni spričevali z dne 10. 6. 2015 in 23. 9. 2015 o tožnikovi delovni zmožnosti po nesreči, ni kršilo pravice do kontradiktornosti in pravice do izjave. Drži, da sta omenjeni zdravniški spričevali javni listini, da se torej domneva, da dokazujeta resničnost tistega, kar se potrjuje (tj. da tožnik izpolnjuje zdravstvene zahteve za delo monter oziroma proizvodni delavec), a je dovoljeno dokazovati nasprotno, da so v tej listini dejstva neresnično ugotovljena. Po podatkih spisa je tožnik pravočasno (pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo) zatrjeval, da ugotovitve v spričevalih, na katere se je toženka sklicevala in na njihovi podlagi utemeljevala tožnikovo sposobnost opravljanja dela v enaki meri kot pred nezgodo, niso resnične in pojasnil okoliščine, zakaj meni, da je tako. V potrditev tega je predlagal svoje zaslišanje in postavitev izvedenca medicinske stroke. Toženka bi morala glede na tožnikove ugovore, da podatki v teh spričevalih ne držijo, že takrat predlagati dodaten dokaz v potrditev, da ugotovitve v spričevalih držijo, saj spričevali nista obrazloženi. Čeprav je šele izvedenec v pisnem mnenju izrecno pojasnil, da spričevali nista uporabni, ker nista obrazloženi, je toženka dokazni predlog, da sodišče pri instituciji, ki je zdravniški spričevali izdalo, pridobi dodatno dokumentacijo, podala prepozno (šele v pripombah na pisno dopolnitev mnenja sodnega izvedenca), morala pa bi ga glede na spornost (ne)resničnosti dejstev v njih podati do konca prvega naroka (286.b člen ZPP). Zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

15. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki zajema vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca in na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo vse posledice, zaradi katerih je tožnikova normalna aktivnost omejena ali otežkočena. Ugotovitev odstotka moči in gibljivosti poškodovanega dela telesa ni odločilna. Zato pritožbeno izpostavljanje, da podatek o odstotku gibljivosti ob zaključku zdravljenja v primerjavi s podatkom ob pregledu tožnika pri izvedencu odstopajo (ki so tudi sicer pritožbene novote, 337. člen ZPP) in da je izvedenec na naroku izpovedoval o drugačnem deležu moči desne roke, kot navaja sodišče (op. kot je sicer izvedenec zapisal v pisnem mnenju), nima odločilne teže pri odločanju. Bistveno je ovrednotenje ocene trajnih omejitev, ki so tožniku kot fizičnemu delavcu nastale v posledici poškodbe desne rame.

16. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca, ki je pregledal celotno zdravstveno dokumentacijo in tudi tožnika osebno, ugotovilo, da ima tožnik trajne posledice zaradi poškodovane desne rame. Tožnik ima izrazito oslabljeno moč desnega zgornjega uda, vključno s fleksijo komolca in omejeno gibljivost rame. Izvedenec je na podlagi kliničnega pregleda tožnika, na katerem je v skladu s pravili stroke opravil preizkus gibljivosti in ugotavljal moč desne roke, argumentirano pojasnil, da so tožnikove vsakodnevne in poklicne življenjske aktivnost zmanjšane s tem, da ne more več izvajati opravil in del v višini ali nad višino ramen, s povečanimi napori pa opravlja vsa dela, razen del, ki jih lahko opravlja z roko ob telesu. Težkih fizičnih del ne more opravljati, tudi ne dvigovati težkih bremen. Pritožba pravilnosti ugotovitve, da tožnik ni več sposoben opravljati delo v enaki meri kot prej, le s sklicevanjem na zdravniški spričevali, iz katerih sicer izhaja, da je tožnik uspešno opravil zdravniški pregled za monterja oziroma proizvodnega delavca, ne more ovreči. Tožnik je z izvedencem dokazal, da ugotovitve obeh spričeval ne odražajo resničnega stanja njegovih delovnih zmožnosti po nesreči. Tožnik je res na zaslišanju izpovedal, da je pri obeh zdravniških pregledih povedal za poškodbo rame in da je uspešno opravil zdravniški pregled, vendar je povedal tudi, da pri pregledih ni bil opravljen preizkus fizičnih sposobnosti. Tega je natančno opravil sodni izvedenec, ki je zavrnil domnevo toženke, da bi tožnik lahko simuliral moč desne roke in gibljivost ramenskega obroča. Ugotovitve izvedenca ob kliničnem pregledu tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek o slabši fizični moči desne roke, kar pomeni, da tožnik (kot desničar) ni sposoben v enaki meri opravljati opravil in del kot pred nesrečo. To pa ne pomeni, da tožnik ne more več opravljati posameznih lažjih del; še vedno lahko izvaja lahka fizična dela, ki ne terjajo opravil v višini ali z dvigom rok nad višino ramen in ki jih opravlja z roko ob telesu. Pritožbeno stališče, da tožnikove življenjske aktivnosti niso zmanjšane, tako nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

17. Toženka (le) glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pavšalno navaja, da naj bi bila ta previsoka. Takšen očitek je neprepričljiv. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z (dolgim) zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki niso pritožbeno sporne ali pa so po zgoraj odgovorjenem neutemeljene, prisodilo tožniku denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 21.500 EUR1, kar predstavlja približno 17,7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS na dan izdaje sodbe. Odmerjena odškodnina je ustrezna, saj odraža načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - umeščena je v okvire dosedanje sodne prakse v primerljivih zadevah, ki je bila že izpostavljena v izpodbijani sodbi.

18. Toženka tudi neutemeljeno graja stroškovno odločitev z utemeljitvijo, da je ni mogoče preizkusiti, ker v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, katere odvetniške stroške je priznalo in kako jih je obračunalo, ob tem, da je del pravdnih stroškov nastal pred spremembo vrednosti odvetniške točke. Kateri stroški so bili tožniku priznani in v kakšni višini, je razvidno iz stroškovnika (list. št. 252, 253). Ustaljena sodna praksa je, da je s tem omogočen tudi pritožbeni preizkus odločitve. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena. Ker toženka posameznih postavk, ki jih je sodišče tožniku priznalo, konkretizirano ne izpodbija, iz stroškovnika pa je razvidno, da je sodišče odmerilo posamezne odvetniške stroške na podlagi tožnikove zahteve v skladu s tretjim odstavkom 12. člena OT, in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje.

19. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 10.000 EUR, za prestani strah 1.500 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000 EUR.