Jedro

Izhodiščno pravilo, da se na nekonkretizirane navedbe in na navedbe, ki pomenijo le golo, pavšalno zatrjevanje dejstev, ni mogoče odzvati drugače kot na enak način, tj. le z golim zanikanjem takih navedb, ne velja absolutno in brez izjem. Velja le na načelni ravni - vse je torej odvisno od konteksta.

Tožnik je javna oseba; še več, kot vpliven politik in gospodarstvenik je bil absolutno javna oseba. Glede na tožnikov jasen in izrazit ter širokemu krogu javnosti dobro znan poklicni in politični profil, bi odziv na novinarjevo trditev, da je "vplivni igralec levega gospodarske omrežja", četudi bi bil ta zapis brez vsakršnih nadaljnjih pojasnil, zahteval marsikaj več kot le popravek v obliki golega zanikanja. Njegovo zoperstavljanje bi moralo biti vsebinsko, okrepljeno z argumenti in z nasprotnimi dejstvi, s takimi, ki bi se vsaj približno enakovredno postavili po robu splošno znanim dejstvom.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije lastne stroške celotnega postopka, tj. postopka pred sodiščem prve stopnje, sodiščem druge stopnje in revizijskim sodiščem.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške celotnega postopka, tj. postopka pred sodišče prve stopnje, sodiščem druge stopnje in revizijskim sodiščem, v skupni višini 1.559,39 EUR, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Na spletni strani medija https://... je bil dne 2. 9. 2020 objavljen članek z naslovom „...". Članek se ukvarja z domnevnimi vplivi na določanje cene delnic družbe A., ki je bila ponujena iztisnjenim manjšinjskim delničarjem.

2. Tožnik je zahteval objavo naslednjega popravka in prikaza drugih oziroma nasprotnih dejstev: „Ne drži, da je B. B. vplivni igralec levega gospodarskega omrežja, prav tako pa tudi ne drži, da se je skril v tretjem krilu poslovnega konglomerata, v katerem lastniško obvladuje družbo C.. Družba C. sploh ne obstaja.

Nadalje ne drži, da D. bije bitko z B.-jevim klanom. Spor namreč poteka med D. in družbo E., katere B. ni lastnik niti v njej ne sodeluje pri kakršnem koli odločanju.

Prav tako ne drži, da je O. pod močnim vplivom B.-jevega omrežja spregledal vse ključne dokaze D.-ja. B. B. nima nikakršnega omrežja, predvsem pa nikoli ni vplival na ravnanje O.“

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu naložilo še plačilo pravdnih stroškov.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

5. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo,1 v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

6. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Trditvena podlaga spora**

7. Tožnik je v tožbi navedel, da sporni članek govori o domnevnem vplivu tožnika pri določanju vrednosti delnice F.,2 po kateri so bili mali delničarji iztisnjeni iz družbe – zaradi domnevno nepravilne določitve cene delnic (83 EUR) naj bi tožnikov „klan“ bil bitko z D. Članek naj bi sugeriral, da naj bi bil tožnik vplivni igralec levega gospodarskega omrežja in imel vpliv na delovanje sodišč oziroma O. pri določanju cene delnic ter s tem deloval nezakonito. Po navedbah članka naj bi se tožnik skrival v podjetjih, ki so pravni nasledniki družbe A. – gre za tretje krilo poslovnega konglomerata, v katerem naj bi lastniško obvladoval družbo C.. V zahtevi za popravek tožnik poudarja, da ne obstaja nobeno „levo gospodarsko omrežje“, katerega član naj bi bil, niti nima svojega „klana“ ali kakršnega koli vpliva na delo sodišč ali O.; prav tako ni v nobenem sporu z D., ampak je v sporu z njimi družba E., katere lastnik ni tožnik niti v njej ne sodeluje pri odločanju. Tožnik se ne „skriva“ v družbi C., saj taka družba sploh ne obstaja (obstaja zgolj družba G. d. o. o.).

8. Toženec je navajal, da iz članka ne izhajajo navedbe, ki jih iz njega izpeljuje tožnik, zlasti ne navedbe, da naj bi tožnik za poslovanje svojih podjetij izkoriščal politične povezave in da naj bi se po preoblikovanju družbe A. skril v tretjem krilu poslovnega konglomerata, v katerem naj bi lastniško obvladoval družbo C.. Navajal je tudi, da je notorično dejstvo, da je tožnik nekdanji vplivni član CK ZKS in da je bil na funkcije, ki jih je opravljal v politiki in gospodarstvu, imenovan zaradi svoje politične pripadnosti tistemu omrežju, ki se je v ljudskem žargonu imenovalo „levo gospodarsko omrežje“. S popravkom ni mogoče zanikati notoričnih dejstev in dejstev, ki sploh niso bila objavljena.

9. Tožnik nasprotno meni, da se mu izkoriščanje političnih povezav v članku očita z navedbami, da je vpliven igralec „levega gospodarskega omrežja“, pri čemer je splošno znano, da se pridevnik „levi“ uporablja za politično opredeljevanje. Navedeno je tudi, da je bil tožnik nekoč minister. Prav tako je v članku izrecno navedeno prav to, da se je tožnik skril v tretjem krilu poslovnega konglomerata, v katerem lastniško obvladuje družbo C..

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

10. Sodišči nižjih stopenj sta izhajali iz premise, da predmet presoje pravice do popravka ni vprašanje (ne)resničnosti navedb v besedilu, katerega popravek se zahteva, saj gre le za pravico prizadete osebe, da se na enakovrednem mestu izjavi o spornem besedilu („_audiatur et altera pars_“), tako da izpodbija ali dopolni navedbe v spornem besedilu; mnenje o resničnosti enih ali drugih trditev pa si bodo ustvarili bralci sami. Sodišče lahko presodi le to, ali je sploh prizadeta tožnikova pravica oziroma interes in ali so podane kakšne zakonsko opredeljene okoliščine, zaradi katerih popravka vendarle ni treba objaviti (drugi odstavek 35. člena Zakona o medijih, v nadaljevanju ZMed, v zvezi z 31. členom ZMed). Taka okoliščina je med drugim podana, če zahtevani popravek z ničimer ne zanika navedb v besedilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (druga alineja prvega odstavka 31. člena ZMed). Popravek mora torej pomeniti predstavitev nasprotnih dejstev in ne golega zanikanja napisanega.

11. Po presoji sodišč nižjih stopenj pogoj za zavrnitev objave popravka iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed ni podan. Iz članka kot celote je mogoče razbrati prav tako sporočilo, ko ga zatrjuje tožnik, tj. da naj bi za poslovanje izkoriščal politične povezave; prav tako je izrecno napisano, da se je tožnik (skupaj s svojim sinom) skril v tretjem krilu poslovnega konglomerata, v katerem lastniško obvladuje družbo C.. Tožnik tako zahteva popravek nečesa, kar je bilo zapisano. Deloma s popravkom navedbe v članku bistveno dopolnjuje (npr. z navedbo, da družba C. sploh ne obstaja – logično je, da neobstoječe družbe ne more lastniško obvladovati), deloma pa napisano res zgolj zanika (navaja, da ni vplivni igralec levega gospodarskega omrežja), vendar v konkretnih okoliščinah obravnavane zadeve to za varstvo tožnikovih pravic zadošča. Članek namreč ne vsebuje konkretiziranih in natančnih navedb o tem, zakaj naj bi bil tožnik vplivni igralec levega gospodarskega omrežja, glede nekonkretiziranih navedb pa niti ni mogoče navesti nasprotnih dejstev ali jih bistveno dopolniti. V takem primeru zadošča golo zanikanje. Tožnik je nadalje prikazal nasprotna dejstva glede trditve, da naj bi potekal spor med tožnikovim „klanom“ in D., tako da je pojasnil, da spor poteka med D. in družbo E., pri kateri tožnik ni udeležen v lastniški niti v upravljalski strukturi. Zanikal je tudi vpliv na delovanje O. in hkrati podal nasprotna dejstva: nima nikakršnega „omrežja“, ki bi lahko vplivalo na delovanje tega odbora.

12. Ker so pogoji za objavo popravka izpolnjeni glede celotnega popravka, po presoji sodišč tudi ne pride v poštev pravilo, po katerem je treba zavrniti objavo celotnega popravka, četudi pogojev ne izpolnjuje le en del, saj popravka ni mogoče cepiti na dele, temveč ga je treba objaviti brez sprememb in dopolnitev.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

13. Revident vztraja, da popravek z vsebino, da »ne drži, da je B. B. vplivni igralec levega gospodarskega omrežja«, pomeni le golo zanikanje, ki v okoliščinah konkretne zadeve ne zadostuje za sklep, da je takšna zahteva za popravek utemeljena. Iz vsebine članka konkretno izhaja, na čem temelji zapis o »vplivnem igralcu levega gospodarskega omrežja«, saj je pojasnjena vloga tožnika v gospodarskih družbah oziroma oziroma je pojasnjeno, da je tožnik, ki je bil minister v Zemljaričevi vladi, skupaj še z drugimi posamezniki olastninil družbo A. preko družbe E.. Med strankama ni bilo sporno, da se beseda »levo« nanaša na politično opredelitev, zaključek o tej politični opredelitvi pa, kot jasno izhaja iz vsebine samega članka, temelji na tožnikovih predhodnih političnih funkcijah. V B. B. „omrežje“ sodi tožnik skupaj z igralci iz časa lastninjenja A., sedaj pa tudi njegov sin, s katerim lastniško obvladujeta družbo C. z L., H in K.. Gre za tretje krilo poslovnega konglomerata, del nekdanjega A. - slednji je bil do razpada v lasti E., po razpadu pa je E. pripadla F.. Navedba, da ne drži, da se je tožnik skril v tretjem krilu poslovnega konglomerata, v katerem lastniško obvladuje družbo C., pomeni golo zanikanje; pristavek da družba C. ne obstaja, pa ne pomeni bistvene dopolnitve navedb – jasno je namreč, da gre za družbo G. d. o. o., katere največji lastnik je holding I., nadzornik slednjega pa je tudi tožnik. Dalje, v članku ni bilo zapisano, da D. bije bitko s tožnikom, pač pa da poteka spor med D. in družbo E.; zapisano ni bilo niti, da bi bil B. B. udeležen v lastniški ali v upravljalski strukturi te družbe. Povezava je bila vzpostavljena le na temelju lastninjenja A., kjer je sodeloval tudi tožnik, poslovna vojna pa je kasneje potekala med B. B.-jevim klanom in direktorico F., J. J.. V tem kontekstu je neutemeljeno tudi golo zanikanje, da tožnik nima omrežja, ki bi lahko vplivalo na delovanje O. pri določanju cene delnic A., saj je iz članka razvidno, za kakšno omrežje naj bi šlo.

14. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da navedba, da je bil tožnik minister v Zemljaričevi vladi in da je olastninil A. preko družbe E., z ničimer ne dokazuje, da je tožnik vplivni igralec levega gospodarskega omrežja, saj iz tega ne izhaja, da je vpliven, niti da je „lev“. Ne gre za konkretizirane trditve, zato zadošča njihovo golo zanikanje. Iz vsebine članka ni razvidno, zakaj naj bi se tožnik „skrival“ v ... konglomeratu; navedba napačne družbe „C.“ pa širi neresnične informacije. V članku je zapisano, da D. bije bitko z „B. B. klanom“, ni pa pojasnjeno, kdo naj bi ta „klan“ poleg tožnika sploh predstavljal. D. je v sporu s E., kjer tožnik ni udeležen v lastniški ali v upravljalski strukturi; ta družba torej ni njegov „klan“. V članku tudi ni nikjer zapisano, da sta kot tožnikovo omrežje mišljena dva tabora, ki naj bi izvirala iz časa lastninjena A.. Članek ne temelji na zadosti konkretiziranih navedbah, ampak gre očitno za osebno mnenje avtorja članka, zato tudi ni potreben bolj konkretiziran odziv od golega zanikanja.

**Presoja utemeljenosti revizije**

15. Revizija je utemeljena.

_Normativno izhodišče presoje_

16. Pravici do popravka in do odgovora delujeta kot protiutež svobodi izražanja in tudi svobodi medijev, zlasti avtonomiji izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, da svobodno odločajo o vsebinskem konceptu oziroma programski shemi medija ter načinu in obliki objave posameznih prispevkov (39. člen Ustave RS), ter pravici lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Ker so te pravice s pravico do popravka in do odgovora že po Ustavi omejene, ne gre za poseg v te pravice, temveč za z Ustavo izrecno predvideno in na abstraktni ustavni ravni urejeno ustavno konkordanco med temi pravicami. Praktično konkordanco pa mora v vsakem konkretnem življenjskem primeru kolizije med temi ustavnimi pravicami in svoboščinami najti sodišče, ki razsoja o zahtevku za objavo popravka ali odgovora. Uskladitev pravic mora biti opravljena na podlagi ustavnoskladne razlage ZMed, predvsem njegovega 31. člena.

17. Pravica do popravka je sicer prvenstveno namenjena varovanju osebnega interesa prizadetega posameznika, da z odzivom na informacije, ki so bile posredovane javnosti, varuje svoje osebnostne pravice (čast, ugled, dostojanstvo, zasebnost). Ta ustavna pravica pa je hkrati pomembna zaradi zagotavljanja javnega interesa po nepristranski obveščenosti. Svoboda izražanja vključuje namreč tako posredovanje kot sprejemanje informacij. Namen pravice do popravka je poleg varovanja osebnega interesa prizadetega posameznika tudi prispevati k »prosti izmenjavi idej v medijskem prostoru in s tem k bolj uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti javnosti«.3 To je »v interesu vsebinsko raznovrstne in pluralne javne razprave, ki je sestavni del vsake demokratične družbe«.4 S tem se zagotavlja tudi uresničevanje pasivnega vidika svobode izražanja, namreč pravice biti obveščen – celovito, uravnoteženo in objektivno. Ta cilj je mogoče doseči le z aktivacijo načela „slišati tudi drugo stran“ (audiatur et altera pars), kar je jedro in smisel pravice do popravka. Koncept pravice do popravka torej ne zajema zgolj vidika uresničevanja posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti ter ustavno varovane pravice do dostojanstva, temveč tudi vidik zagotavljanja celovite in uravnotežene podobe dogajanja in v tem okviru zlasti varovanja interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranost.5

18. Da bi bil ta cilj uresničen, s tem pa upravičena omejitev svobode medijev, popravek ne sme biti vsebinsko prazen, pavšalen in neargumentiran. Dialog med objavljenim prispevkom in popravkom, ki je namenjen javnosti, mora biti ustrezno vsebinski. Golo zanikanje namreč ne prispeva k argumentirani razpravi. S praznim, pavšalnim zanikanjem se javna razprava niti ne začne, še manj uravnotežuje ali dopolnjuje. Pavšalno zanikanje tudi ni učinkovito sredstvo za varovanje osebnosti, dostojanstva, časti in dobrega imena prizadetega, saj s pavšalnim zanikanjem ni mogoče ustvariti zadostnega (prepričljivega, razumnega) dvoma v trditve spornega novinarskega prispevka. Ker ni primerno sredstvo za dosego cilja pravice do popravka, je onkraj ustavno varovanega območja te pravice; hkrati pa pomeni neupravičen poseg v medijsko avtonomijo. Zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi,6 pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične, niti ni pomembno, ali so v popravku zatrjevana dejstva sploh sposobna ovreči v spornem medijskem prispevku navedena dejstva. Pomembno je, da je s popravkom vzpostavljen vsebinski dialog ter da se s tem javnosti omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku.

_Presoja konkretnega primera_

19. Revizijska kritika odločitev nižjih sodišč je v prvi vrsti usmerjena v oceno nižjih sodišč, da bi bilo pretirano zahtevati od tožnika, da ob zanikanju prikaže nasprotna dejstva, ko pa po drugi strani sporni prispevek ne vsebuje konkretiziranih trditev, zakaj naj bi bil tožnik „vplivni igralec levega gospodarskega omrežja“.7 Naloga revizijskega sodišča je zato presoditi, ali je glede na konkretne okoliščine primera zadoščalo golo zanikanje trditve iz spornega članka, da je tožnik „vplivni igralec levega gospodarskega omrežja“.

20. Revizijsko sodišče načelno soglaša z izhodiščem, da se na nekonkretizirane navedbe in na navedbe, ki pomenijo le golo, pavšalno zatrjevanje dejstev, ni mogoče odzvati drugače kot na enak način – le z golim zanikanjem takih navedb. Po drugi strani pa to pravilo ne velja absolutno in brez izjem. Velja le na načelni ravni, kot je Vrhovno sodišče navedlo že v sodbi št. II Ips 231/2018: »[n]a načelni ravni ni mogoče izključiti, da bi v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje vsebine novinarskega sporočila, vendarle pa v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka ne bo uresničen.«8 Vse je torej odvisno od konteksta. V konkretnem primeru je ta specifičen.

21. Najprej, že sporno novinarsko besedilo ni docela brez pojasnila. Spornemu stavku namreč neposredno sledi pojasnilo, da je bil tožnik minister v Zemljaričevi zvezni vladi. Ne glede na to pa je za presojo zadostnosti golega zanikanja novinarjeve trditve, da je tožnik „vplivni igralec levega gospodarskega omrežja“, ključno nekaj drugega. Tožnik je javna oseba; še več, kot vpliven politik in gospodarstvenik je bil absolutno javna oseba. Ni si mogoče zatiskati oči pred slovenski javnosti znanimi dejstvi, da je bil v prejšnjem režimu član CK ZKJ, član republiškega Izvršnega sveta (kar je primerljivo s položajem republiškega ministra), nato direktor K., zatem, po osamosvojitvi Slovenije podpredsednik Vlade in (prvi) predsednik Državnega zbora (izvoljen na listi LDS); je tudi eden od soustanoviteljev Foruma 21. Vsa ta dejstva so ne samo znana širšemu krogu ljudi, nekatera med njimi se uvrščajo že v krog novejše ali polpretekle zgodovine. Ime in priimek tožnika, odtipkana v brskalniku Google, ponudita približno 12.900 zadetkov. Zgostitev vseh teh dejstev vodi do spoznanja, da gre za eno od najbolj prepoznavnih imen slovenske tranzicije; spoznanja, ki je skladno s tistim v spornem novinarskem besedilu.

22. Glede na tožnikov jasen in izrazit ter širokemu krogu javnosti dobro znan poklicni in politični profil, bi odziv na novinarjevo trditev, da je „vplivni igralec levega gospodarske omrežja“, četudi bi bil ta zapis brez vsakršnih nadaljnjih pojasnil, zahteval marsikaj več kot le popravek v obliki golega zanikanja. Novinarjevi trditvi, da je vplivni igralec levega gospodarskega omrežja, bi se moral s to trditvijo prizadeti tožnik zoperstaviti ne le z golim zanikanjem, da ta trditev ne drži, temveč bi moralo biti njegovo zoperstavljanje vsebinsko, okrepljeno z argumenti in z nasprotnimi dejstvi, s takimi, ki bi se vsaj približno enakovredno postavili po robu splošno znanim dejstvom.

23. Sodišči prve in druge stopnje sta glede novinarjevega zapisa, da je tožnik „vplivni igralec levega gospodarskega omrežja“, napačno presodili, da je tožnikov odziv lahko le golo zanikanje novinarjeve trditve. Zato je napačna tudi njuna ocena, da ni izpolnjen odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Urednik tako ni bil dolžan objaviti popravka, da „Ne drži, da je B. B. vplivni igralec levega gospodarskega omrežja“.

24. Če je za del popravka podan odklonitveni razlog, ima to za posledico neobjavo celotnega popravka.9 Ker v takem primeru tudi sodišče ne more naložiti objave popravka, je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.10 **Odločitev o reviziji**

25. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških postopka**

26. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v postopku v celoti propadel, zato je tožencu dolžan povrniti njegove stroške celotnega pravdnega postopka.

27. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo11 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR. Za postopek na prvi stopnji je sodišče tožencu priznalo 300 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 18/1 OT) in 300 točk za narok dne 8. 1. 2021 (tar. št. 20/1 OT) ter 22 % DDV, ne pa tudi 100 točk za konferenco s stranko, saj ne gre za samostojno opravilo, ampak je zajeto v sestavi odgovora na tožbo. Za postopek pred pritožbenim sodiščem mu je priznalo 375 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 22 % DDV ter sodno takso v višini 255 EUR, iz že pojasnjenih razlogov pa mu ni priznalo 100 točk za konferenco s stranko. Za postopek pred revizijskim sodiščem mu je priznalo 450 točk za revizijo (tar. št. 21/3 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar pomeni 9 točk, in 22 % DDV ter sodno takso v višini 255 EUR. Tožnik je tožencu tako skupaj dolžan povrniti 1.559,39 EUR pravdnih stroškov.

**Sestava senata in glasovanje**

28. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Revizija v postopkih odločanja po ZMed je od uveljavitve ZPP-E dalje izjemen primer neposredno dovoljene revizije, ki je poprej ni treba dopustiti (glej sklep VS RS II Ips 138/2019 z dne 23. 1. 2020). 2 Dejansko je šlo za holding A., ki pa je imel v lasti družbo F., ki je bila ena od njegovih ključnih naložb. 3 P. Farmany, v: M. Avbelj (ur.), KURS-19, komentar k 40. členu, r. št. 9. 4 Prav tam, r. št. 11. 5 Tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-124/05 z dne 15. 2. 2007, tč. 5, ter U-I-95/09, Up-419/09, tč. 9. 6 Tako npr. Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 231/2018 z dne 6. 12. 2018, t. 24; II Ips 212/2017 z dne 26. 10. 2017; II Ips 209/2017 z dne 14. 9. 2017; II Ips 204/2017 z dne 13. 7. 2017; II Ips 85/2015 z dne 28. 1. 2016 in druge. 7 7. točka sodbe pritožbenega sodišča. 8 Sodba št. II Ips 231/2018, t. 24. 9 Prvi odstavek 27. člena ZMed: „Popravek se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev. Dopustni so samo pravopisni popravki pod pogojem, da je o njih prizadeti obveščen in se z njimi strinja.“ 10 Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 89/2018 z dne 28. 6. 2018, t. 11, 14. Enako v odločbe v zadevah št. II Ips 230/2013 z dne 16. 1. 2014, t. 8, 12; II Ips 62/2013 z dne 4. 4. 2013, t. 9 in II Ips 136/2013 z dne 13. 6. 2013, t. 10. 11 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.