Jedro

Z navedbo, da sodišče ni upoštevalo vseh pravil o odmeri kazni in okoliščin, ki so pri tem pomembne, vložnik ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, marveč izraža svoje nestrinjanje z višino izrečene zaporne kazni. Zaradi odločbe o kazni zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede na naravo kaznivega dejanja (3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ) in dejstvo, da se je na glavni obravnavi čustveno močno prizadeta oškodovanka (obsojenčeva hči) sama sklicevala na vsebino uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih je dala policiji - sodišče je uradni zaznamek tudi prebralo - in da nobena od strank takemu načinu njenega zaslišanja ni ugovarjala, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tak način osvežitve pričinega spomina, ki bi bil v nasprotju s pravili dokazovanja v kazenskem postopku. Dokazna vrednost takšne izpovedbe priče pa se presoja po načelu proste presoje dokazov (člen 18. ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 20.12.2000 obsojenega I.P. spoznalo za krivega, pod točko 1. kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ, pod točko 2. pa poskusa kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena v zvezi z 22. členom KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je po 3. odstavku 183. člena KZ določilo kazen pet let in šest mesecev zapora, za drugo po 1. odstavku 181. člena KZ eno leto zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest let zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo pridržanje od 9.3.1998 od 6.00 ure do 10.3.1998 do 12.00 ure. Oškodovanko A.M. je na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 800.000 SIT napotilo na pravdo, po 1. odstavku 95. člena ZKP pa obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 181. člena v zvezi z 22. členom KZ spremenilo tako, da je obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP za to kaznivo dejanje oprostilo obtožbe. V skladu s tem je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada obsojenčevega zagovornika v zavrnilnem delu bremenijo proračun.

Oškodovanko A.M. je na pravdo napotilo na podlagi določbe 3. odstavka 105. člena ZKP. Napadeno sodbo je spremenilo tudi odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ izreklo kazen pet let in šest mesecev zapora. V ostalem pa je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo kazenski zakon, saj da ni upoštevalo določbe 1. odstavka 49. člena KZ o vštevanju kazni, prav tako pa da ni ravnalo v skladu s pravili o odmeri kazni in ni upoštevalo vseh okoliščin ter na ta način prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po mnenju vložnika je bila kršena tudi obsojenčeva pravica do obrambe, saj mu ni bilo omogočeno, da se opredeli do tega dela oškodovankine izpovedbe, ki ga ta v sodnem kazenskem postopku ni nikoli podala. Izjava oškodovanke v obliki uradnega zaznamka kriminalistu ni zapisnik o izpovedbi priče ali kakšno drugo pisanje, ki se lahko uporabi kot dokaz. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa da izpodbijano pravnomočno odločbo v odločbi o kazni spremeni tako, da obsojencu izreče milejšo sankcijo.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki da jo obsojenčev zagovornik smiselno uveljavlja, niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega I.P. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in s tem zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je obsojencu na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ v izrečeno kazen vštelo pridržanje od dne 9.3.1998 od 6.00 ure do dne 10.3.1998 do 12.00 ure. Višje sodišče, ki je pritožbi obsojenčevega zagovornika ugodilo in obsojenca za kaznivo dejanje po 1. odstavku 181. člena KZ oprostilo obtožbe, je nato obsojencu glede na to, da mu je bila za kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom določena kazen pet let in šest mesecev zapora, take kazni pa ni mogoče izvršiti, izreklo zaporno kazen v enakem trajanju. Glede vštetja pripora pa prvostopenjske sodbe ni spreminjalo, temveč jo je v tem delu potrdilo. Nasprotna navedba zahteve zato ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana tudi takrat, kadar je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Z navedbo, da sodišče ni upoštevalo vseh pravil o odmeri kazni in okoliščin, ki so pri tem pomembne, vložnik ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, marveč izraža svoje nestrinjanje z višino izrečene zaporne kazni. Da je tako, je razvidno tudi iz njegovega podrejenega predloga Vrhovnemu sodišču, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče milejšo sankcijo. Zaradi odločbe o kazni zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik v zahtevi sicer navaja svoje stališče glede kršitev določb kazenskega postopka, ki da jih je v rednem postopku zagrešilo sodišče, in so te vplivale na zakonitost sodbe, vendar teh procesnih kršitev določno ne opredeli. Izraža nestrinjanje s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v zvezi z neposrednim zaslišanjem oškodovanke T.Z. in poudarja, da je pravnomočno sodbo oprlo obvestila, ki jih je ta priča dala policiji. Posledica takega nezakonitega ravnanja pa je bila, da je bila vsebina obvestila, ne pa oškodovankina izpovedba, povzeta v izrek sodbe.

Po 1. odstavku 331. člena ZKP se pri zasliševanju prič na glavni obravnavi smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njihovo zasliševanje med preiskavo, kolikor v XXI. poglavju tega zakona ni drugače določeno. V skladu s 1. odstavkom 241. člena ZKP se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo. Po 2. odstavku iste določbe pa je treba pričo vselej vprašati, od kod ve to, o čemer priča. Po 327. členu ZKP sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženec začasno odstrani iz sodne dvorane, če priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice. Pred obsojenčevim zaslišanjem na glavni obravnavi dne 15.12.2000 (list. št. 143) je okrožni državni tožilec sodišču predlagal obsojenčevo začasno odstranitev iz sodne dvorane na podlagi te določbe, obramba takemu predlogu ni nasprotovala, nakar je senat sprejel sklep, da bo oškodovanko zaslišal brez navzočnosti obsojenca.

Oškodovana T.Z. je obsojenčeva hči in zato privilegirana priča po 2. točki 1. odstavka 236. člena ZKP. V preiskavi se je poslužila pravne dobrote in zaslišana pred preiskovalnim sodnikom povedala, da ne bo pričala (list. št. 61). Da je preiskovalni sodnik kršil določbo 3. odstavka 83. člena ZKP, ker obvestil (list. št. 12 in 13), ki jih je oškodovanka dala policiji, s sklepom ni izločil iz spisa, čeprav bi to moral storiti, zahteva niti ne zatrjuje. Pravna dobrota 236. člena ZKP je civilizacijska pridobitev in inštitut v korist priče, ki ji glede na specifično razmerje do obdolženca v takem procesnem položaju omogoča, da odkloni pričevanje. Potem, ko se je oškodovanka na glavni obravnavi odločila pričati, ni bilo več nobene pravne podlage za izločitev take listine iz spisov.

Oškodovanka je na glavni obravnavi pojasnila, zakaj se je odločila, da bo v zadevi pričala in povedala, da ji je o tem dogajanju težko govoriti, nato pa izjavila, da je vse kar je povedala kriminalistu res, da se dogajanja v času zaslišanja pred sodiščem ne spominja več, ve pa, da je takrat povedala, tako kot je bilo. Sodišče je nato prebralo uradni zaznamek o zbranih obvestilih oškodovanke, nakar je priča T.Z. potrdila, da je vse, kar je prebrano, res in da se je dogajalo, ko je po odločbi sodišča morala med vikendi hoditi k očetu (list. št. 144). Nato je priča odgovarjala še na postavljena vprašanja.

Obvestila, ki jih na podlagi 2.odstavka 148. člena ZKP zahteva policija, nimajo lastnosti formalnega dokaza predvsem zaradi tega, ker so podana v neformalni obliki, ne da bi bila oseba deležna pravnega pouka kot priča v kazenskem postopku. Praviloma policist obvestila zapiše, ne da bi z njimi seznanil osebo in ne da bi ta vsebino zabeleženega s podpisom potrdila. Glede na naravo kaznivega dejanja in dejstvo, da se je na glavni obravnavi čustveno močno prizadeta oškodovanka sama sklicevala na vsebino uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih je dala policiji, in da nobena od strank takemu načinu njenega zaslišanja ni ugovarjala, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tak način osvežitve pričinega spomina, ki bi bil v nasprotju s pravili dokazovanja v kazenskem postopku. Dokazna vrednost takšne izpovedbe priče se presoja po načelu proste presoje dokazov (člen 18. ZKP). V konkretnem primeru sodišče sodbe tudi ni oprlo na obvestila, ki jih je oškodovana T.Z. dala policiji, marveč na njeno izpovedbo, s katero je te navedbe potrdila na glavni obravnavi. Iz navedenih razlogov je razvidno, da ne drži vložnikova trditev, da se sodba opira na obvestila, ki jih je oškodovana T.Z. posredovala policiji.

Iz zapisnika o poteku glavne obravnave je razvidno, da je sodišče prekinilo glavno obravnavo, da sta se obsojenec in njegov zagovornik lahko posvetovala, in jo šele nato nadaljevalo. Obsojenca je tudi seznanilo z vsebino izpovedbe priče. Zato je treba zavrniti navedbo v zahtevi, da je bilo obsojencu omogočeno, da se opredeli samo do tistega dela oškodovankine izopovedbe, ki ga je ta podala neposredno na zaslišanju na glavni obravnavi, ne pa tudi glede dela, ki da ga v sodnem kazenskem postopku nikoli ni podala. Prvostopenjsko sodišče zato ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega I.P. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.