Jedro

Odmera odškodnine za nematerialno škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dosojena odškodnina zviša za 4.000,00 EUR, in je tožena stranka dolžna tožniku plačati 19.187,25 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero do 9.4.2008, od 10.4.2008 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; stroške postopka na prvi stopnji pa nosita vsaka pravdna stranka svoje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem (zavrnilnem), a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 48,19 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da tožena stranka tožniku odgovarja za vso škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku - delovni nezgodi dne 21.8.1998. Po pravnomočnosti vmesne sodbe pa z izpodbijano sodbo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 15.187,25 EUR odškodnine za nematerialno škodo s pripadki, višji tožbeni zahtevek (za glavnico 40.015,75 EUR) pa zavrnilo ter tožniku naložilo v plačilo 1.441,41 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude s plačilom skupaj s pripadki.

Pritožuje se tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP- UPB 3, Ur. l. RS, št. 73/2007, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Meni, da je odškodnina iz naslova bolečin in neugodnosti odmerjena prenizko glede na njegovo starost v času škodnega dogodka in hude posledice. Bolečine in neugodnosti trajajo še vedno. Zaradi popolnoma neuporabne desne roke mora kot desničar obremenjevati in preobremenjevati levo roko, zato je utrpel že tudi nekaj poškodb leve roke. Bolečinsko obdobje bo prisotno v celotnem njegovem nadaljnjem življenju, to je glede na pričakovano življenjsko dobo približno 50 let. Tudi za skaženost mu je sodišče prisodilo premalo, saj je skaženost velika, pogled na njegovo desno roko je naravnost grozeč, tako da roko skriva in bo zaradi tega celotno življenje močno prizadet. Tudi v zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poudarja, da bo s poškodbo živel vse do smrti, saj se stanje ne bo izboljšalo. Zaradi obremenjevanja leve roke tudi ta postaja občutljiva, težko kontrolira precizna dela. Na domači kmetiji ne more opravljati večino del z orodji. Če upoštevamo, da bodo njegove aktivnosti zmanjšanje nadaljnjih 50 let, to pomeni, da za vsako leto iz tega naslova prejme odškodnino v višini 320,00 EUR, ob upoštevanju še nadomestila za telesno okvaro pa 600,00 EUR. Sodišče tudi ni pravilno upoštevalo plačanih zneskov zavarovalnice, ker bi moralo upoštevati samo zneske izplačane za nematerialno škodo, ne pa za materialno škodo. Če pa temu znesku prištejemo tudi obresti, je potrebno upoštevati in ugotoviti za katero obdobje so bile plačane. Posledično pa je nepravilen tudi izrek glede stroškov, saj se s pravilnim upoštevanjem že izvršenih plačil spremeni uspeh v pravdi.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč - 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ). Skladno z 200. členom ZOR je sodišče dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca v skladu z določbo 22. člena Ustave RS, hkrati pa ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere sicer ni mogoče odpraviti (satisfakcija). Člen 203 ZOR pa omogoča sodišču, da pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo na zahtevo oškodovanca upošteva tudi bodočo škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Tožnik je utrpel zmečkanino desne roke, tako da je bila potrebna reamputacija 4. in 5. dlančnice ter delna odstranitev sredinca in kazalca. Ob upoštevanju prej navedenih meril za dosojo odškodnine za nepremoženjsko škodo in neizpodbijanih ugotovitev prvega sodišča o stopnji in trajanju telesnih bolečin (trajne hude telesne bolečine je tožnik trpel vsaj štiri tedne, občasne hude 14 dni, trajne srednje hude bolečine 8 tednov, občasne srednje hude bolečine kumulativno še 4 tedne, lahke trajne bolečine pa tri mesece, pri čemer tožnik še vedno trpi t.i. fantomske bolečine, ki so hude in ni pričakovati, da bi popustile) ter nevšečnosti tekom zdravljenja (teden dni bolnišničnega zdravljenja takoj po nesreči, številni kontrolni pregledi pri kirurgih, bil je trikrat v bolnici in štirikrat operiran, bil večkrat RTG slikan, večkrat na EMG pregledu in pregledih v IRSR, dalj časa je nosil opornico, prestajal številne boleče preveze po operacijah in odstranitvi šivov, imel številne fizikalne terapije, tudi stacionarne in pol leta trajajočo poklicno rehabilitacijo, bil je v termah, tri mesece opravljal poklicno rehabilitacijo za pridobivanje spretnosti z levo roko, na bolniški je bil od 21.8.1998 do 29.12.2002, dvakrat si je poškodoval levo roko) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožniku dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja v znesku 14.605,24 EUR (3,5 milijona SIT) primerna. Prvostopenjsko sodišče je pri dosoji odškodnine iz tega naslova upoštevalo vse v pritožbi izpostavljene okoliščine in jih pravilno ovrednotilo, jih torej ustrezno individualiziralo in hkrati umestilo glede na primerljive škode.

Enako velja za odškodnino iz naslova skaženosti. Prvostopenjsko sodišče je pri dosoji upoštevalo, da ima tožnik hudo skaženo desno roko (manjka mu cel podlahtnični del dlani - 4. in 5. dlančnica, delno je odstranjen sredinec in kazalec do proksimalnega medčlenčnega sklepa, pooperativne brazgotine gredo po dlani v predel zapestja, in sicer 11 cm dolga in 2 do 3 mm široka brazgotina), da roko skriva in zaradi tega zelo trpi, pa tudi tožnikovo starost (v času nezgode 28 let), zaradi česar bo ob normalnem teku trpel zaradi skaženosti še vsaj 40 let. Tudi po mnenju višjega sodišča tožniku več od dosojenih 8.345,85 EUR (2.000.000,00 SIT) ne gre, in sicer zaradi načela objektivizacije, saj je tožniku dosojena odškodnina v mejah odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za skaženost v primerljivih primerih.

Utemeljeno pa se pritožba zavzema za dosojo višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je pri dosoji odškodnine za to obliko škode glede na ugotovljena neizpodbijana dejstva, da je funkcionalnost desne - dominantne roke nična, da so tožnikove življenjske aktivnosti zaradi te poškodbe zmanjšane za 40%, zaradi česar bo trpel trajne srednje hude duševne bolečine, premalo upoštevalo starost tožnika (ob škodnem dogodku 28 let) in s tem povezano dolgo obdobje trpljenja srednje hudih duševnih bolečin. Premalo je v zvezi s tem upoštevalo tudi načelo objektivizacije odškodnine, torej višino dosojenih odškodnin v podobnih primerih. V tem delu je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo (4. točka 358. člena ZPP) tako, da je iz tega naslova dosojeno odškodnino zvišalo za 4.000,00 EUR. Po oceni višjega sodišča namreč znaša primerna denarna satisfakcija za to obliko škode 20.691,70 EUR (na prvi stopnji dosojenih 4.000.000,00 SIT plus 4.000,00 EUR).

Skupaj dosojena odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo tako znaša 47.815,72 EUR, to je približno 54 neto mesečnih povprečnih plač na zaposlenega v RS. Z dosojo take odškodnine je zadoščeno pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Upoštevani so intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožniku, hkrati pa je dosojena odškodnina umeščena glede na odškodnine za primerljive škode (prim. npr. primer št. 157 v knjigi Dunje Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001 - dosojenih je sicer 40 plač, vendar je šlo za poškodbo leve roke; in dokument VS 000565 v bazi NEGM).

S strani zavarovalnice tožniku izplačano odškodnino je prvostopenjsko sodišče pravilno odštelo od dosojenega zneska odškodnine za nematerialno škodo. Iz prilog k izpodbijani sodbi (list. št. 176 in 177 spisa) je razvidno, da je sodišče v nasprotju z mnenjem pritožbe odštelo od dosojene odškodnine le tiste zneske, ki jih je zavarovalnica izplačala kot satisfakcijo za nepremoženjsko škodo, jih valoriziralo. Dne 9.9.2002 izplačanih 4,5 milijona SIT, revaloriziranih na dan izdaje sodbe znaša po neizpodbijanem izračun sodišča prve stopnje 23.228,59 EUR; dne 19.11.2007 izplačanih 5.304,40 EUR pa 5.399,88 EUR, skupaj je to 28.628,47 EUR. To je znesek, ki ga je sodišče odštelo od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej ni odštelo tudi zneskov, izplačanih iz naslova materialne škode in obresti, kot meni pritožba. Tak izračun je tudi materialnopravno pravilen, zato mu višje sodišče v celoti pritrjuje.

Sprememba višine dosojene odškodnine narekuje tudi spremembo prvostopenjske sodbe v stroškovnem delu (2. odstavek 165. člena ZPP). Matematično izračunan uspeh tožeče stranke po spremembi je približno 67% (po temelju 100% in nekaj več kot 35% po višini). Glede na tako izračunan uspeh bi, ob upoštevanju neizpodbijane odmere stroškov prvega sodišča, znašali potrebni pravdni stroški tožnika 3.842,64 EUR, tožene stranke pa 1.461,74 EUR. Ker pa je potrebno od tožniku prisojenih stroškov postopka odšteti znesek, ki mu ga je iz naslova pravdnih stroškov že izplačala zavarovalnica (3. odstavek 161. člena ZPP), to je 2.602,53 EUR, bi po matematičnem izračunu uspeha v pravdi tožnik moral povrniti pravdne stroške toženki. Vendar pa je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 154. člena ZPP o upoštevanju vseh okoliščin primera odločilo, da nosi stranka vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji. Večji del stroškov je namreč nastal v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, kjer pa je tožnikov uspeh bil 100%.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Pritožbene stroške je drugostopenjsko sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pritožnika (list. št. 183 spisa), saj so vsi priglašeni stroški pritožbenega postopka, to je 1.050 odvetniških točk oziroma 481,95 EUR (odvetniška točka je 0,459 EUR), potrebni. Glede na pritožbeni uspeh, ki je približno 10% (tožnik se s pritožbo zavzema za dosojo še 40.015,75 EUR), izračun pokaže, da mora tožena stranka tožniku povrniti 48,19 EUR stroškov pritožbe.