Jedro

Imetnik stanovanjske pravice z odhodom v dom za ostarele ne izgubi stanovanjske pravice in tako tudi ne pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ. Na to pravico ne vpliva dejstvo, da je stanovanje v celoti oddano v podnajem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka in druga tožena stranka trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke potem ko je ugotovilo, da tožeča stranka nima nobenega pravnega naslova za nakup spornega stanovanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri trditvah v pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ko ni zaslišalo pravdnih strank, posebej tožeče stranke, sodišče druge stopnje pa, ko te kršitve ni sankcioniralo. Zmotno je nadalje ravnalo, ker podnajemne pogodbe z dne 19.3.1980 ni štelo za nično. Sklenjena je bila namreč brez soglasja stanodajalca in za nedoločen čas. Ne glede na to pa se imetnica stanovanjske pravice še danes nahaja v domu za ostarele, kar pomeni, da je stanovanjsko pravico po šestih mesecih izgubila. Medtem je tožeča stranka, ki biva v celotnem stanovanju s svojo družino od leta 1980 dalje, najkasneje po dveh letih od vselitve stanovanjsko pravico pridobila. Tožeča stranka podrejeno še navaja, da je iz pripisa k podnajemni pogodbi razvidno, da je F.D. prepustila stanovanje Domu za ostarele za čas svojega bivanja v njem, tožeča stranka pa je stanovanje dobila zaradi delovnega razmerja v tem domu. Končno še poudarja socialno plat zadeve in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije in toženi stranki (3. odstavek 390. člena ZPP). Javni tožilec se o njej ni izjavil, prva tožena stranka nanjo ni odgovorila, pač pa je odgovor na revizijo vložila druga tožena stranka. Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem strank sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Nobene kršitve postopka tudi ni storilo s tem, ko je ta ugovor obravnavalo v okviru pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Enako pravno naravo ima navedeni ugovor tudi v revizijskem postopku. Sklicevanje na pomembnost dokaza z zaslišanjem strank za konkretno odločitev lahko predstavlja le ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato revizijsko sodišče te, kakor tudi ne preostalih trditev v reviziji, s katerimi tožeča stranka izpodbija dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji, ni smelo obravnavati. Dejansko podlago spora je smelo preizkusiti le v okviru materialnopravne presoje odločitev na prvi in drugi stopnji.

Ta preizkus pa pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje vsa pravno odločilna dejstva ugotovili in zahtevek materialnopravno pravilno zavrnili.

Med postopkom je bilo sporno ali je tožeča stranka pridobila stanovanjsko pravico še po prejšnjem zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in bi zato prva tožena stranka po uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91) na podlagi njegovega 117. člena z njo morala skleniti kupoprodajno pogodbo.

Za odgovor na to predhodno vprašanje sta se sodišči prve in druge stopnje pravilno oprli na 58. in 64. člen ZSR. Pravilno sta ugotovili, da z odhodom v dom za starejše občane stanovanjsko razmerje F.D. po zakonu ni prenehalo, odpovedi pod pogoji iz 64. člena ZSR pa ni bilo. F.D. je torej obdržala stanovanjsko pravico in s tem z uveljavitvijo SZ tudi pravico do odkupa stanovanja. Tožeča stranka, ki tako ni bila imetnica stanovanjske pravice, ni pa tudi njen ožji družinski član, zato ni aktivno legitimirana za tožbo na sklenitev prodajne pogodbe za sporno stanovanje in zato tudi ne za izpodbijanje pogodbe, sklenjene med toženima strankama.

Vse ostale trditve v reviziji, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že v prvostopnem in drugostopnem postopku, za odločitev niso pomembne.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora sama trpeti stroške revizijskega postopka. Enako velja za drugo toženo stranko. Odgovor je vložila prepozno in v njem ni navedla razlogov, ki bi bili pomembni za odločitev na revizijski stopnji (1. odstavek 166. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).