Jedro

Tožbeni zahtevek ni individualiziran, kar nenazadnje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo takemu tožbenemu zahtevku, bi toženi stranki v Sloveniji za vselej prepovedalo tržiti katerekoli izdelke pod imenom BANINI DOMAČIJA, tudi če bi tožena stranka spremenila svoj znak in embalažo tako, da njen znak v ničemer ne bi več spominjal na blagovno znamko tožeče stranke "Domačica" in na njeno embalažo, v kateri trži te svoje kekse. Ker pa iz trditvene podlage tožeče izhaja, da se poteguje za odstranitev s slovenskega trga le tistih izdelkov tožene stranke, ki kršijo njeno blagovno znamko in s katerimi nelojalno konkurira tožeči stranki, teh izdelkov pa v tožbenem zahtevku ni opredelila, tožbeni zahtevek ni določen. Zato tožba ni popolna v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženi stranki A. B., Srbija in R. T. d.o.o., morata v roku 8 dni s slovenskega tržišča odstraniti vse izdelke pod imenom BANINI DOMAČIJA in se jima prepove nadaljnje trženje izdelkov pod tem nazivom in izrecno tudi uporabo označbe R ob imenu znaka. Toženi stranki sta dolžni v 8-ih dneh nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila".

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je "vse pritožbene razloge" in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, pri čemer le-teh ni priglasila.

3. V pravočasnem odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje (1), da v njem niso konkretno opredeljena kršitvena dejanja toženk iz 47. člena ZIL-1, (2) da zahtevek na "odstranitev vseh izdelkov pod imenom BANINI DOMAČIJA in prepoved nadaljnjih trženj ni dovolj konkretiziran glede vrste izdelka in predmeta kršitve...", pa tudi glede kršitvenega dejanja in (3) da "tožbeni zahtevek ni dovolj specificiran (na primer za katere izdelke in v kakšni embalaži naj se toženki prepove trženje v Sloveniji in odstranitev katerega blaga z oznako BANINI DOMAČIJA ...)".

6. Pritožbeno sodišče presoji sodišča prve stopnje glede pomanjkljivosti tožbenega zahtevka pritrjuje. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba med drugim obsegati tudi določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je, če je povzet v izrek sodbe, sporni predmet do te mere individualiziran, da izvršilno sodišče v primeru izvršbe ne spravlja v dvome o tem, kaj sploh je obveznost tožene stranke (Galič, ZPP, II. knjiga, Komentar k 180. členu, stran 123). Individualno določene stvari, ki so predmet tožbenega zahtevka, morajo biti opredeljene tako, da je nedvomno možna njihova ločitev od drugih istovrstnih stvari (ibidum, stran 125, 4. točka).

7. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da prva tožena stranka krši njeno blagovno znamko "Domačica" in ji nelojalno konkurira, saj svoje kekse trži pod povsem podobnim znakom "Domačija" in v embalaži, ki je zamenljivo podobna embalaži, v kateri tožeča stranka trži svoje identične izdelke. V tožbi je opisano, v čem so podobnosti med znamko tožeče stranke in znakom tožene stranke in v čem so podobnosti glede embalaže. Med drugim je tudi pojasnjeno, s čim tožena stranka izkorišča uveljavljeni položaj tožnice. S tožbenim zahtevkom pa tožeča stranka ne zahteva odstranitve izdelkov, ki jih tožena stranka ponuja pod znakom, ki pomeni kršitev blagovne znamke tožeče stranke in v embalaži, s katero nelojalno konkurira tožeči stranki, pač pa odstranitev "vseh izdelkov pod imenom BANINI DOMAČIJA".

8. Po določilu 47. člena ZIL-1 daje blagovna znamka imetniku izključno pravico preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo: a/ katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko; b/ katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti zaznamkov ali enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko; in c) katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled in če je bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke.

9. Sankcija za take kršitve je tožba po 121. členu ZIL-1. S tožbo po tem določilu lahko imetnik blagovne znamke zahteva: a/ da se kršitelju prepovejo bodoča kršitvena dejanja; b/ da se kršitelju naloži odstraniti predmete kršitve iz trgovskih tokov oziroma, če kršitve ni mogoče odpraviti drugače, da se predmete kršitve uniči; c/ da se kršitelju naloži odstraniti sredstva kršitve, ki se izključno ali skoraj izključno uporabljajo oziroma so namenjena za proizvodnjo predmetov kršitve, oziroma, če kršitve ni mogoče odpraviti drugače, da se sredstva kršitve uniči; d/ da se pravnomočna sodba objavi na stroške kršitelja v javnih glasilih v obsegu in na način, ki ga določi sodišče. 10. Z b) točko prvega odstavka 121. člena ZIL-1 je mišljena odstranitev izdelkov, ki pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kršitve iz 47. člena tega zakona, ne pa na splošno vseh možnih neindividualiziranih izdelkov pod določenim imenom, kar zahteva tožeča stranka. Tožbeni zahtevek tožeče stranke v smislu zgornje obrazložitve bi bil določen le, če bi bili izdelki iz tožbenega zahtevka individualizirani v smislu 47. člena ZIL-1. Ker pa v njem ni niti sledi take individualizacije, bi ostal nedoločen tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje izraz "izdelki" nadomestilo z drugim izrazom, na primer keksi ali pa čajno pecivo, kot tožeča stranka ponuja v pritožbi. Isto velja za "prepoved nadaljnjega trženja izdelkov pod tem nazivom ..." (primerjaj a) točko prvega odstavka 121. člena ZIL-1).

11. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da tožbeni zahtevek ni individualiziran, kar nenazadnje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo takemu tožbenemu zahtevku, bi toženi stranki v Sloveniji za vselej prepovedalo tržiti katerekoli izdelke pod imenom BANINI DOMAČIJA, tudi če bi tožena stranka spremenila svoj znak in embalažo tako, da njen znak v ničemer ne bi več spominjal na blagovno znamko tožeče stranke "Domačica" in na njeno embalažo, v kateri trži te svoje kekse. Ker pa iz trditvene podlage tožeče izhaja, da se poteguje za odstranitev s slovenskega trga le tistih izdelkov tožene stranke, ki kršijo njeno blagovno znamko in s katerimi nelojalno konkurira tožeči stranki, teh izdelkov pa v tožbenem zahtevku ni opredelila, tožbeni zahtevek ni določen. Zato tožba ni popolna v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP.

12. S tem, ko je prvostopno sodišče meritorno odločilo o nedoločenem (neindivi-dualiziranem) zahtevku, ne da bi pozvalo tožečo stranko k odpravi, je zagrešilo vsaj bistveno kršitev določil iz 108. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP, na katero opozarja pritožnik. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo kršitve le-te samo ne more odpraviti.

13. V nadaljevanem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo izdati sklep, v katerem bo pozvalo tožečo stranko, naj tožbeni zahtevek konkretizira v smislu zgornje obrazložitve. Če tega v danem roku ne bo storila, bo sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke na podlagi določila petega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP kot vlogo, nesposobno za obravnavanje, zavrglo. Pritožbeno stališče, da je kršitveno dejanje zadosti opredeljeno s tem, ko je opredeljeno v trditveni podlagi, je torej pravno zmotno.

14. K gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče le še dodaja, da so civilnopravne sankcije zaradi dejanj nelojalne konkurence iz tretjega odstavka 13. člena ZVK predpisane v 26. členu tega zakona, med njimi pa ni zahtevka na odstranitev katerihkoli izdelkov niti zahtevka na prepoved nadaljnjega trženja.