Jedro

Čeprav je član senata na pritožbeni stopnji v pravdi na določitev uporabnine za tuje zemljišče kot predsednik senata odločal na prvi stopnji v pravdi na ugotovitev lastninske pravice na istem zemljišču, to ni razlog za izločitev po 5. točki 71. člena ZPP. Omenjeni pravdi namreč ne predstavljata iste zadeve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da so toženci kot nedobroverni posestniki dolžni plačati tožnici kot solastnici odškodnino zaradi uporabe do 1/4 solastnih nepremičnin, vpisanih v vl. št... k.o... za obdobje od 31.8.1985 do vključno leta 1996. Odločilo je, da bo o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških odločeno s končno sodbo. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagajo toženci revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in predlagajo njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, vendar pred spremenjenim senatom. Razlogi revizije se nanašajo na tisti del izpodbijane odločitve, ki ugotavlja nedobroverno posest tožencev na spornem zemljišču. V tem obsegu gradi izpodbijana sodba na pravnomočno končanem postopku pod opr. št. P 177/91 sodišča prve stopnje.

Nedobrovernost posesti tožencev pred 4.10.1990 naj bi bila izkazana prav s pravnomočno zavrnjenim zahtevkom druge toženke ter pravnih prednikov prve in tretje tožene stranke na ugotovitev lastninske pravice tožnici solastne nepremičnine. Pri tem pa je tožena stranka ugotovila, da je v postopku pri sodišču prve stopnje v omenjeni pravdi kot predsednik senata odločal tedanji okrajni sodnik M. B., ki pa je sedaj višji sodnik pri Višjem sodišču v ... in je o nedobrovernosti posesti znova odločal kot član pritožbenega senata. Podane so okoliščine iz 71. člena točka 5 ZPP, ki pomenijo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Iz priloženega spisa opr. št. P 177/91 tedanjega Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Žalcu, je razvidno, da je bil tožbeni zahtevek sedanje tožene stranke (deloma njenih pravnih prednikov) proti sedanji tožnici na ugotovitev, da je dolžna priznati (in izstaviti ustrezno listino), da je solastni del spornih nepremičnin podarila v letu 1960 tožencem oziroma njihovim pravnim prednikom in so ga sedanji toženci priposestvovali, pravnomočno zavrnjen. Ker je bila del tožbene podlage tudi trditev o dobrovernosti posesti kot elementu priposestvovanja, so bila posestna dejanja tožencev in njihovih prednikov razumljivo ocenjena kot nedobroverna.

Res je, da je problem dobrovernosti ali nedobrovernosti uživanja spornega zemljišča odločilen pri presoji utemeljenosti zahtevka na plačilo denarne vrednosti uporabe nepremičnin. Vendar pa v pravdi P 177/91 sodišča prve stopnje in v tej pravdi ne gre za isto zadevo. V prejšnji pravdi je bilo sporno, ali imajo toženci lastninsko pravico na tožnici solastnem zemljišču. O tem je pravnomočno odločeno z zavrnitvijo zahtevka na ugotovitev te lastninske pravice. V obravnavani pravdi je sodišče na tako pravnomočno odločitev vezano in mu ni treba odločati o predhodnem vprašanju (12. člen ZPP).

Sodelovanje sodnika, ki je v pravdi P 177/91 odločal na prvi stopnji, v senatu sodišča druge stopnje, ko je ta reševal pritožbo v obravnavani pravdni zadevi, zato ne pomeni kršitve določbe 5. točke 71. člena ZPP. Ni namreč mogoče trditi, da bi ta sodnik pri odločanju na drugi stopnji "sodeloval v isti zadevi pri izdaji odločbe nižjega sodišča". Primerjani zadevi sta si namreč po dejanski in pravni podlagi različni, čeprav pravnomočna odločitev v prvi zadevi vpliva na odločanje v drugi.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in je pri tem ugotovilo, da je tudi materialno pravo bilo pravilno uporabljeno. Vse to je imelo za posledico zavrnitev revizije (393. člen ZPP).