Jedro

Tožnica je z vlogo predlagala predsedniku uprave sporazumno prenehanje delovnega razmerja in razrešitev delovnih dolžnosti z dnem 31.8.1999. Predsednik uprave tožene stranke na takšno tožničino ponudbo ni reagiral z ustreznim pisnim odgovorom oz. odločitvijo, da je tožničin predlog sprejel. Čeprav je v nadaljevanju pristojna referentka zaključila tožnici delovno knjižico z dnem 31.8.1999, navedeno ne more nadomestiti pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja na določen datum, saj bi o tem moral v takšni obliki odločiti le pooblaščeni organ tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev prvostopnega sklepa tožene stranke z dne 28.9.1999 in drugostopnega sklepa z dne 28.9.1999 (pravilno: 18.11.1999) o prenehanju delovnega razmerja tožnice, ugotovitev, da ji je to pri toženi stranki prenehalo sporazumno dne 31.8.1999, kot nadalje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da med strankama ni prišlo do sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dnem 31.8.1999, pri čemer ji je to pri toženi stranki dejansko prenehalo s 1.9.1999 (pravilno: dejansko trajalo do 1.9.1999), saj se je s tem datumom zaposlila pri drugem delodajalcu.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). Navaja, da se je s toženo stranko sporazumno dogovorila za prenehanje delovnega razmerja z dnem 31.8.1999. Takšen sporazum je bil sklenjen ustno in tudi izvršen, saj sicer ne bi prišlo do primopredaje vseh poslov in med drugim tudi do zamenjave ključavnic. Poleg tega ji je bila zaključena delovna knjižica z dnem 31.8.1999. Nadalje sodišče ni dalo nobenega poudarka dejstvu, da pomanjkanje obličnosti samo po sebi ne pomeni, da bi bil sporazum zaradi tega neveljaven. Ker sodišče v sporu ni izvedlo predlaganih dokazov, v zadevi dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Delavcu preneha delovno razmerje, če se z delodajalcem oz. njegovim pooblaščenim organom sporazume, da mu to preneha z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Pri takšnem sporazumu gre za dogovor o vseh bistvenih elementih, pomembnih za prenehanje delovnega razmerja. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnica z vlogo z dne 9.8.1999 predlagala predsedniku uprave sporazumno prenehanje delovnega razmerja in razrešitev delovnih dolžnosti z dnem 31.8.1999. Predsednik uprave tožene stranke na takšno tožničino ponudbo ni reagiral z ustrenim pisnim odgovorom oz. odločitvijo, da je tožničin predlog sprejel. Čeprav je v nadaljevanju pristojna referentka zaključila tožnici delovno knjižico z dnem 31.8.1999, navedeno ne more nadomestiti pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja na določen datum, saj bi o tem moral v takšni obliki odločiti le pooblaščeni organ tožene stranke. Zato v tej smeri podano opozarjanje pritožbe, da je potrebno v zadevi upoštevati ustni dogovor in dejstva glede zaključene delovne knjižice ter izvedene primopredaje, ne more biti sprejemljivo.

Sicer pa je v konkretnem primeru potrebno presojati pravno podlago tožničinega prenehanja delovnega razmerja v skladu z določbo 6. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), po kateri preneha delavcu delovno razmerje, ki je neupravičeno izostal z dela zaporedoma najmanj 5 delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Glede tega je za presojo sporne zadeve odločilna ugotovitev, da se tožnica do izdaje prvostopenjskega sklepa tožene stranke z dne 28.9.1999 ni vrnila na delo. Nadalje tudi ni obvestila toženo stranko, da je bila v času od dne 1.9. do 8.9.1999 v bolniškem staležu. Vendar v tej zvezi ugotovljeno dejstvo, da je bila v navedenem obdobju odsotna z dela iz zdravstvenih razlogov, ni pomembno za presojo teka začetka datuma neupravičenega izostanka z dela, saj je bila z dnem 1.9.1999 že v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, to je pri družbi V.- K. Ljubljana, kot je to razvidno iz njene delovne knjižice. Zato je odločitev tožene stranke, ki je štela tako ugotovljeni datum prenehanja delovnega razmerja tožnice kot prvi dan neupravičene odsotnosti z dela, v celoti materialno pravno utemeljena.

Ostali pritožbeni razlogi, na katere še opozarja pritožba, pa niso odločilni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso podane. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve ali to, da bi sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).