Jedro

Iz že uveljavljene sodne prakse in iz kazensko-procesne pravne teorije izhaja, da po preteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov (torej tudi ne na podlagi njihovega utemeljevanja z novimi dokaznimi predlogi), lahko se le dopolnjuje obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obsojeno N. H. spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 in ji določilo posamezne kazni dva meseca zapora, en mesec zapora, štiri mesece zapora in dva meseca zapora, nato pa ji je na podlagi 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati premoženjskopravna zahtevka, in sicer: oškodovancu J. F., L., znesek 3.930,00 EUR, v presežku pa je oškodovanca napotilo na pravdo, in oškodovancu J. F., L., M., znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 dalje, medtem ko je oškodovano družbo A., d. o. o., s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, in sicer po tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 240,00 EUR in po tar. št. 7301 ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 16. člena ZST-1 v znesku 85,00 EUR, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je dolžna plačati tudi potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca, o kateri bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 350,00 EUR.

3. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče v zvezi z dopolnitvijo pritožbe ni navedlo razlogov glede v dopolnitvi pritožbe predloženih novih dokazov in s tem ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe; pri dejanjih pod točko I.a in I.b izreka prvostopenjske sodbe pa se sodišči nista opredelili do obsojenkinih navedb v zvezi z obstojem dogovora oziroma pobotom pri nakupu avtomobilskih gum. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja zahteva, ko navaja, da sodišče ni uporabilo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja po določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, pač pa je nepravilno uporabilo določbe o steku po drugem odstavku 53. člena KZ-1; kršitev kazenskega zakona v smislu 49. člena KZ-1 pa je podana s tem, ker sodišče ni upoštevalo z listinami izkazane povrnitve premoženjske škode kot okoliščine, ki vpliva na odmero kazni. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti predlaga, da se na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. Predlaga oprostitev plačila sodne takse.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je povsem nesprejemljiva trditev iz zahteve, da pritožbeno sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ker ni obravnavalo dopolnitve pritožbe, v kateri so bili navedeni novi dokazi, saj je bila dopolnitev vložena po poteku roka za pritožbo. Četrti odstavek 369. člena ZKP, na katerega se zahteva sklicuje, določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Če bi bila dopolnitev pritožbe vložena v roku za pritožbo, bi jo pritožbeno sodišče moralo presojati in se do novih dokazov opredeliti. Tudi očitek o kršitvi kazenskega zakona, ker sodišče ni uporabilo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, ni sprejemljiv. Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve kazenskega zakona in druge kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ker obramba v pritožbi konkretne kršitve kazenskega zakona ni uveljavljala, se tudi v zahtevi na to kršitev ne sme sklicevati.

5. Obsojenka in njen zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

6. Obsojenkin zagovornik uvodoma navaja, da je 7. 1. 2016 zoper prvostopenjsko sodbo pravočasno, v prekluzivnem pritožbenem roku, vložil pritožbo ter nato dne 10. 2. 2016 (po izteku pritožbenega roka) še njeno dopolnitev s priloženimi dokazi (pobotnicama z 20. 1. 2016 in pobotnico s 25. 1. 2016), ki jih iz utemeljenih razlogov sodišču ni mogel pravočasno predložiti, ter se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 578/95 s 5. 6. 1997, po katerem upošteva sodišče druge stopnje dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožnik vložil po izteku pritožbenega roka, samo v tistem obsegu, v katerem pritožnik pojasnjuje že v pravočasno vloženi pritožbi navajana nova dejstva. Sodišče druge stopnje je dopolnitev pritožbe prejelo še pred odločanjem, vendar se do pritožbenih razlogov, navedenih v dopolnitvi pritožbe, ni opredelilo. Zato meni, da gre za kršitev po 7. oziroma 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. V zadevi ne gre za procesni položaj iz četrtega odstavka 369. člena ZKP, kot navaja obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da je v dopolnitvi pritožbe, vloženi sicer po preteku pritožbenega roka, predložil nove dokaze, ki jih iz utemeljenih razlogov ni mogel predložiti že prej. Četrti odstavek 369. člena ZKP, po katerem sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora navesti razloge, zakaj jih ni navedel že prej, se namreč nanaša na omejitev glede uveljavljanja novih dejstev in dokazov pred potekom pritožbenega roka. V obravnavanem primeru pa gre za drugačen procesni položaj, in sicer za neupoštevanje po že vloženi pritožbi in po preteku pritožbenega roka vloženi dopolnitvi pritožbe in predloženih dokazov, v kateri pritožnik uveljavlja nov pritožbeni razlog, in sicer nestrinjanje z odločbo o kazenski sankciji. Stališče vložnika, da lahko obsojenec kadarkoli do pravnomočnosti sodbe predlaga nove dokaze, ki lahko pripomorejo k spremembi sodbe v njegovo korist, je napačno.

8. Iz že uveljavljene sodne prakse(1) in iz kazensko-procesne pravne teorije (Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 770) izhaja, da po preteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov (torej tudi ne na podlagi njihovega utemeljevanja z novimi dokaznimi predlogi), lahko se le dopolnjuje obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov. V obravnavanem primeru vložnica s pritožbo ni izpodbijala prvostopenjske sodbe zaradi odločbe o kazni. Zato predstavljajo navedbe njenega zagovornika v dopolnitvi pritožbe o tem, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, uveljavljanje novega pritožbenega razloga po preteku pritožbenega roka. To pa ni dovoljeno.

9. V nadaljevanju uveljavlja obsojenkin zagovornik glede dejanj opisanih pod točkama 1.a in 1.b izreka prvostopenjske sodbe kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-118/95 z 11. 6. 1998. Zatrjevano kršitev procesnega prava obrazlaga s trditvijo, da morajo biti sodne odločbe obrazložene v vsaki bistveni točki, pri tem pa izpostavlja, da se prvostopenjsko sodišče naj ne bi opredelilo do obsojenkinih navedb, da je pri gumah, za katere sicer potrjuje, da jih je kupila in se zavezala k njihovemu obročnemu plačilu, dejansko šlo za neupoštevanje dogovora oškodovane pravne osebe z obsojenkino sestro in njenim možem glede poračuna (pobota) platišč (torej smiselno za civilnopravno razmerje) in da se plačila ravno iz tega razloga niso izvrševala.

10. Zatrjevana procesna kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanim dogovorom oziroma pobotom zaslišalo pričo J. K., prav tako je zagovor obsojenke v zvezi njenega zatrjevanja o dogovoru oziroma pobotu ocenilo, in ga s tehtnimi in povsem sprejemljivi razlogi zavrnilo kot neutemeljenega. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je na straneh 8, 9 in 10 navedlo razloge o tem, zakaj zaključuje, da je obsojenka storila obravnavani dejanji, in o tem, zakaj zaključuje, da si je ravno ona pridobila protipravno premoženjsko korist. Kot že omenjeno, je podlago za tak zaključek imelo v izpovedbi priče J. K., v katere izpovedbo utemeljeno ni dvomilo, saj jo potrjuje tudi listinska dokumentacija, kateri obsojenka ne oporeka. Višje sodišče je tehtnim in razumljivim razlogom prvostopenjskega sodišča glede zatrjevanega dogovora oziroma pobota pritrdilo. Zato ne drži očitek, da sodba ni obrazložena v vsaki bistveni točki oziroma, da niso obravnavane, ovrednotene in obrazložene pravno relevantne okoliščine. Če obramba razlogov prvostopenjske sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, ne sprejema, s tem oporeka dejanskim zaključkom nižjih sodišč ter uveljavlja v tem postopku nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Obsojenkin zagovornik uveljavlja tudi kršitev materialnega prava (372. člen ZKP), ki jo utemeljuje z navajanji, da sodišči v obravnavanem primeru nista uporabili konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 54. člena KZ-1 ter obsojenki za vsa kazniva dejanja izrekli eno samo kazen v mejah kazni, predpisanih za najhujše kaznivo dejanje, z ozirom na to, da vsa dejanja glede na kraj, način in druge okoliščine, pomenijo enotno dejavnost. 12. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve materialnega prava ne more ocenjevati iz razloga petega odstavka 420. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi se namreč sme vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ker v pritožbi obravnavana kršitev materialnega prava ni bila uveljavljana, niti ni vložnik navedel, da je ne bi mogel uveljavljati, zakonski pogoj po formalnem in materialnem izčrpanju pravnega sredstva glede tega ugovora ni izpolnjen.

13. V zahtevi za varstvo zakonitosti je uveljavljena tudi kršitev materialnega prava (372. člen ZKP), in sicer kršitev 49. člena KZ-1, ker po navedbah obsojenkinega zagovornika sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Pri odmeri kazni obsojenki namreč ni bilo upoštevano dejstvo, da je iz pobotnic za oškodovana J. F. iz L. in J. F. iz M. razvidno poplačilo pridobljene protipravne premoženjske koristi; kazen, za dejanje navedeno pod točko 1.b izreka prvostopenjske sodbe (en mesec zapora), pa naj bi bila nesorazmerna teži tega dejanja in obsojenkini krivdi.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavlja obsojenkin zagovornik z navedenim očitkom nestrinjanje z višino izrečene kazni, s katero pa ni bila prekoračena zakonska pravica sodišča, oziroma meni, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen višja ali nižja. To je sicer dovoljeni pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, vendar pa iz tega razloga po 420. členu ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

15. Ker niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o plačilu stroškov kazenskega postopka, temelji na določbah 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP v skladu s tar. št. 7111 in 7152 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS Kp 2/2010 s 3. 9. 2010 in I Ips 26/2011 s 24. 11. 2011.