Jedro

Toženec v pritožbi uveljavlja nov dokaz, bančni izpisek o plačilu zneska, ki naj bi potrjeval plačilo vgrajenega kamna še pred izdajo računa št. 4/01 z dne 6. 3. 2001 in dogovor pravdnih strank o ceni del v znesku 1.100.000,00 SIT. Ta dokaz ni upošteven, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Toženec je vedel za to listino in bi jo v okviru dolžnega skrbnega procesnega ravnanja moral pravočasno predložiti do konca prvega naroka oziroma predlagati v tem roku sodišču prve stopnje, da pridobi to listino, če je sam ni mogel dobiti pri banki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka).

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2006/02537 z dne 28. 2. 2006 v veljavi glede glavnice 3.535,47 EUR in zakonskih zamudnih obrestih od te glavnice v enakem znesku in v 3. točki izreka. V preostalem delu je prvo sodišče razveljavilo sklep o izvršbi (višji obrestni del zahtevka) in odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 509,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki smiselno izpodbija ugodilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je bila z računom seznanjena šele 25. 6. 2004, ko je prejela opomin. To je trdila ves čas postopka, tožeča stranka pa je spreminjala svoje navedbe. Najprej je trdila, da je toženčevi ženi osebno izročila obračun, nato pa je začela govoriti o izročitvi računa. Res je tožena stranka v prvi vlogi govorila o fiksni ceni za dobavo materiala in storitev, vendar pa je pozneje trdila, da je kamen plačala prej in da dogovorjeni znesek 1.100.000,00 SIT pomeni le plačilo za storitev oziroma delo. Toženec je v vseh vlogah govoril o ceni za opravljeno storitev, na naroku 12. 9. 2014 pa je navedel, da je bil material že plačan, te trditve pa je toženec konkretiziral ob zaslišanju, resničnost teh trditev pa je potrdila tudi priča. Napačna je presoja sodišča, da je toženec prepozno podal navedbe, da je bil kamen že plačan. Sodišče je zato kršilo določbe postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je povedal, da je kamen nabavil uvoznik J.J., on ga je prevzel, ni pa se spomnil, ali ga je kupil od J. Tako je tožeča stranka potrdila, da je bil kamen plačan še pred začetkom izvajanja del na stanovanjskem objektu tožene stranke. Toženec in njegova žena sta bila pred prvim narokom vsak na svoji banki, kjer jima je bilo pojasnjeno, da bančnega izpiska o izvršenih plačilih pred več kot desetimi leti ne moreta dobiti. Toženec zato ni mogel predložiti dokaza o tem, da je bil kamen že plačan, med postopkom. Toženčeva žena je šele sedaj z uporabo osebnih zvez pri banki uspela naknadno pridobiti dokaz o plačilu zneska 2.160.000,00 SIT 19. 1. 2001 tožeči stranki. To potrjuje trditev tožene stranke, da je bil kamen plačan vnaprej. Tožena stranka zato vlaga nov dokaz v smislu 337. člena ZPP, ki ga pred tem brez svoje krivde ni mogla predložiti do prvega naroka. Banka tega izpiska tožencu oziroma njegovi ženi ni hotela izročiti po redni poti na podlagi njunega zaprosila. V tej luči je potrjena trditev tožene stranke, da tožeči stranki ne dolguje ničesar več. Nov dokaz potrjuje toženčevo navedbo, da je bil dogovor o izvedbi del za fisksno ceno 1.100.000,00 SIT, kar je tožeča stranka tudi dobila plačano.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi uveljavlja nov dokaz, bančni izpisek o plačilu zneska 2.160.000,00 SIT 19. 1. 2001, ki naj bi potrjeval plačilo vgrajenega kamna še pred izdajo računa št. 4/01 z dne 6. 3. 2001 in dogovor pravdnih strank o ceni del v znesku 1.100.000,00 SIT. Ta dokaz ni upošteven, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec je vedel za to listino in bi jo v okviru dolžnega skrbnega procesnega ravnanja moral pravočasno predložiti do konca prvega naroka (286. člen ZPP) oziroma predlagati v tem roku sodišču prve stopnje, da pridobi to listino, če je sam ni mogel dobiti pri banki (prvi odstavek 228. člena ZPP – toženec sicer z ničemer ni izkazal svoje trditve, da naj bi še pred koncem prvega naroka zaprosil banko za izstavitev te listine in da banka ni hotela ugoditi njegovi zahtevi). Zato so vse pritožbene trditve, ki se navezujejo na to listino, kot prepozne neupoštevne.

6. Res je toženec na prvem naroku 12. 9. 2014 (druga stran) navedel tudi, da tožeča stranka ni izročila tožencu preostalega kamna oziroma materiala, ki je ostal in ga je tožena stranka že plačala. Zato je ugotovitev prvega sodišča, da toženec ni zatrjeval, da bi kamen plačal posebej (prej), napačna. Kljub temu pa drži stališče prvega sodišča (smiselno izraženo v okviru te napačne ugotovitve), da toženec ni zmogel svojega trditvenega in dokaznega bremena glede dejstva, da naj bi kamen plačal posebej oziroma prej (pred plačilom zneska 1.100.000,00 SIT). Toženec namreč prej navedene trditve na naroku ni z ničemer konkretiziral (ni pojasnil, kdaj, komu, kolikšen znesek, zakaj prej in koliko kamna naj bi plačal), poleg tega pa za to trditev ni predlagal nobenega dokaza. V tem oziru se toženec neutemeljeno sklicuje na svojo izpovedbo in izpovedbo priče (svoje žene), saj z izvajanjem dokazov ni mogoče dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. Tako splošne oziroma nesubstancirane trditve toženca o plačilu kamna posebej sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno presojati. V tem kontekstu je zato tudi nepomembna izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke (da se ne spomni, ali je kamen kupil od uvoznika kamna J.J., od katerega je kamen prevzel). Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno prvega sodišča, ki je v povezavi z listinskimi dokazi kot prepričljivejšo in verodostojnejšo ocenilo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tožeča stranka ni spreminjala navedb glede izročitve računa toženčevi ženi. Ves čas postopka je zatrjevala, da ji je izročila račun, ne pa obračuna. To velja tudi za navedbe tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi (iz celotnega konteksta navedb v tretjem odstavku V. točke vloge je razvidno, da tožeča stranka govori o izročitvi računa, ne pa obračuna, ki je bil zgolj podlaga za izdani račun – ta je vseboval obračun vseh postavk po vrsti, količini in ceni). Tožena stranka je po drugi strani spreminjala svoje trditve. Toženec je najprej trdil (list. št. 82), da je bila med pravdnima strankama dogovorjena fiksna cena za dobavo materiala in storitev, kasneje pa je zatrjeval, da se je ta dogovor nanašal le na ceno dela (in da je bil material plačan že prej). Če bi držala trditev toženca o fiksnem dogovoru za ceno del (brez materiala), bi toženec to nedvomno izpostavil tudi v svojem dopisu z dne 25. 6. 2004 (po prejemu opomina z računom), pa tega ni storil. Tudi zato je pravilna ocena prvega sodišča o večji prepričljivosti tožeče stranke, kateri je zato utemeljeno verjelo tudi, da je toženčevi ženi izročila račun že v marcu 2001 (kot je to izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke).

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

9. Toženec ni uspel s pritožbo, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).